Razstava High Times: pogled na psihadelijo v socialistični Jugoslaviji 1966 –1976

Razstava High Times: pogled na psihadelijo v socialistični Jugoslaviji 1966 –1976 razkriva fascinanten in ploden odnos med vidnimi umetniki in popularno kulturo v edinstvenem kontekstu družbe, ki je ustvarila politični, ekonomski in družbeni sistem na podlagi njegovega omahovanja med vzhodom in zahodom na vrhuncu hladne vojne. Jugoslovanski način soočanja z nasprotujočimi si političnimi usmeritvami na svojem ozemlju lahko najbolje ponazorimo s primeri iz polja kulture. Ko je “San Francisco”, mednarodna uspešnica Scotta Mckenzieja iz leta 1967, po vzhodnem bloku s precej omejenimi pravicami širila sporočilo o ljubezni in spremembah (in tako tam postala himna demonstracij za državljanske in politične pravice), je pesem istega leta uporabila največja jugoslovanska založba Jugoton za začetek kariere mladega nadobudnega pevca Miša Kovača. Besedilo je bilo prevedeno v hrvaščino in “San Francisco” je takoj postal uspešnica, okleščena vseh ideoloških konotacij, čeprav je bila namenjena mladim in v skladu s svetovnimi smernicami.
Uvodno delo v razstavo High Times: pogled na psihadelijo v socialistični Jugoslaviji 1966 –1976 je nenavadno posvetilo rokovskim glasbenikom in vlogi, ki so jo imeli v plejadi različnih vplivov na mlade v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Delo iz leta 1968 avtorja Marka Pogačnika, soustanovitelja skupine OHO (čeprav gibanje ni imelo profesionalnih povezav z mednarodno sceno, se je posvečalo nekaterim najradikalnejšim umetniškim praksam na sredini šestdesetih let), je posvečeno skupini Rolling Stones. Gre za majhno objektno sliko iz serije o rokovskih skupinah, kot so The Beatles, The Who in Donovan. Uradni plakat skupine je bil napet na 12 škatlic za vžigalice in nato razdeljen na koščke kot v sestavljanki. To je eno od del, ki je služilo kot navdih za to razstavo in razmislek o kompleksnih izmenjavah med popularno in radikalno ustvarjalnostjo. Ko so Pogačnika vprašali, zakaj je za podlago podobe skupine Rolling Stones uporabil škatlice za vžigalice, je povedal preprosto, a poetično tavtološko dejstvo. Pojasnil je, da za netenje ognja potrebujemo vžigalice, rokovske skupine pa so kot vžigalice, ki netijo domišljijo njegove generacije in pred očmi javnosti kažejo potlačeno zamero do civilizacije. Pogačnikovi najdeni predmeti so navdihnili prijatelja Matjaža Hanžka, prav tako člana skupine OHO, da je istega leta ustvaril formalno podobno delo, a namesto podob s črkami v krepkem tisku podal preprosto izjavo – “LSD UŽIVAM” –, s katero je pokazal na eksperimentiranja, na katerih so temeljila nekatera prihodnja individualna ali skupinska dela. Kritiške ocene skupine OHO in njenega osrednjega mesta med pionirji nove umetnosti navadno zanemarjajo ta vidik protikulture v korist njihovega bolj konceptualnega dela.
Umetniška praksa skupine OHO je vključevala tudi ustvarjanje filmov, ki v razstavljenih delih Naška Križnarja in Marjana Cigliča razkrivajo kompleksen preplet cvetoče mladinske kulture. Filmi odražajo tudi zaskrbljenost nad ekološkimi problemi in pretečo globalno korporativno kulturo, kjer je v ozadju vedno uporabljena pop glasba. Pop glasba je bila nujna sestavina vsakdana članov skupine in njihovih prijateljev, pomemben vidik za odprtost okolja med delom v okviru formalnih strategij strukturalne estetike in estetike fluxus, ki so bile tako zelo pomembne za eksperimentalni film tega obdobja. Vpliv glasbe je tudi bistveno prispeval k izboru drugih filmov, ki vključuje različne filmske ustvarjalce iz cvetoče eksperimentalne scene Cine-kluba in Ljubomirja Šimunića, ki je tako kot OHO deloval zunaj okvira kluba. Poleg formalnih skupnih točk, kot so utripanje, statična kamera in dvojna osvetlitev, a različnimi umetniškimi raison d'être, vse filme odlikuje montaža, ki je premišljeno usklajena z glasbenimi ritmi v ozadju. Vsesplošno vzdušje prevladujočega hedonizma, na primer v filmih Anteja Verzottija ali Ljubomirja Šimunića, telesna senzualnost ročno pobarvanega traku Vladimirja Petka, mokre sanje ribiča v zgodbi Petra Trinajstića ali abstraktne gole ženske figure Mladena Mikuljana se sopostavljajo mračnemu transcedentalnemu simbolizmu Ivana Martinaca in nejasnemu dokumentarcu Slobodana Šijana o umetniku Kosti Bunuševacu in njegovi družini. Vendar vsi jasno kažejo pomen pop glasbe kot nekakšne iskre, ki je spodbudila resno eksperimentiranje s formalnim vizualnim filmskim jezikom in neskončnimi ustvarjalnimi metodami, s katerimi so poskušali poiskati rešitve za kompleksne umetniške vizije. V skladu s tem je najbolj povedno delo Šimunićev Gerdy, The Wicked Witch, ki so bili tako kot drugi filmi iz njegove psihadelične serije (zgodnejši Pression in poznejše Summer Tales) montirani na kameri v obdobju od tri do pet let in medtem hranjeni v hladilniku, da celuloidni trak ni propadel. V širšem kulturnem smislu je namen celotnega izbora High Times: pogled na psihadelijo v socialistični Jugoslaviji 1966 –1976 spremeniti ustaljeno razumevanje jugoslovanske neo-avantgarde in novomedijskih praks kot neekspresivnih ali preresnih glede na socialno angažiranje in usmeritev ter brezbarvnih in s skopo formalno estetiko.
Program zaključuje drugo vizualno umetniško delo, dvokanalna video projekcija pionirskega dela Marine Abramović, performansa z naslovom Ritem 2, ki ga je izvedla v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti leta 1974, torej na koncu obravnavanega obdobja. Zaradi zdravil, ki jih zaporedno golta, najprej tiste, ki se predpisujejo pri katatoniji in nato pri agresiji in depresiji, postane njeno telo neprostovoljna žrtve zaužite kemije, ki se več ur v krčih trese pred zaprepadenim občinstvom. Z uporabo mehanizma delovanja psihotropnih zdravil se je umetnica hote predala nezavesti, s katero se je zaključilo dolgo obdobje hedonizma in iskanja razširjene zavesti. Ko se Marina Abramović prepusti zdravilom, se umetniško raziskovanje zaključi.
Zvočni posnetek v programu predstavlja izbor takratne jugoslovanske cvetoče rokovske produkcije, ki je zavzela festivale in lestvice. Čeprav ju sam razumem kot rezultat enakih vplivov, se vizualni umetniki takrat nekako niso posvečali prelepim besedilom in glasbi v nasprotju z bogatim sodelovanjem, ki je povezalo ti dve sferi v naslednjih desetletjih. (Odlomek iz eseja kustosa Branka Franceschija).

Zahvale:

zbirki Marinka Sudaca za filme Vladimirja Petka, Marjana Cigliča in Naška Križnarja ter objektno sliko Marka Pogačnika
Zvezi hrvaškega filmskega kluba za filme Ivana Martinaca, Miroslava Mikuljana, Petra Trinajstića in Anteja
Slobodanu Šijanu in Ljubomiru Šimuniću za njuna filma
Muzeju sodobnih umetnosti v Zagrebu za dokumentacijo performansa Marine Abaramović
Croatia Records za glasbo, razen glasbo skupine Korni grupa, ki jo je prispeval anonymous.

Vir: ŠKUC

Več iz: Mladi

15. maj. 2012Podelitev prvih certifikatov Mladim prijazna občina

Mladinski svet Ajdovščina vas v sklopu projekta Mladi odpiramo prostor: Vzpostavljanje in razvoj lokalnih mladinskih politik, vabi na podelitev prvih certifikatov Mladim prijazna občina.... več >

15. maj. 2012Festival Mladibor - Mladost je čista energija!

Ko smo se lansko leto odločali o vsebini projekta, ki smo ga poimenovali Mladibor, nismo povsem vedeli, kaj naj pričakujemo. Zadali smo si en sam širok cilj: mladim v Mariboru približati... več >

15. maj. 2012Prihaja dvanajsti festival in delavnica Fotopub

Festival Fotopub 2012 bo v celoti posvečen Evropi. Povabili bomo skrajno talentirane fotografe iz vogalov Evropske unije in jim dopustili deliti njihov pogled z nami. Evropa se sooča z velikimi... več >

15. maj. 2012Javna tribuna Skupaj na delu v MC Brežice

V organizaciji Mladinske mreže Mama in MC Brežice bo v sredo, 16.5.2012 od 10. ure dalje v prostorih MC Brežice potekala javna tribuna projekta Skupaj na delu. Cilj projekta je identificirati... več >

15. maj. 2012FLASHMOB: Odprimo srca – Razbijmo stereotipe

S plesom in petjem se bomo »uprli« stereotipiziranju in etiketiranju ljudi. Pridruži se nam tudi ti, da bomo skupaj odprli srca in razbili stereotipe. Z nami bo Rok Trkaj! K... več >