V mesecu maju se zaključujejo konzorcijske mreže ESS operacij, zato smo se tokrat pogovarjali z dr. Andrejem Fištravcem o profesionalizaciji mladinskega dela, saj se je njegova mreža ukvarjala ravno z razvojem modelov izobraževanja za mladinsko delo. Dr. Fištravec je aktiven na področju mladinskega polja že vse od srednje šole, ko je bil neprestano zraven pri zadevah, ki so posegale v polje mladinskega dela. Na gimnaziji so ustanovili likovno galerijo in teater (I. gimnazija Maribor), na faksu pa je bil med ustanovitelji svobodnih (in hitro prepovedanih) kateder takratne FSPN (sedaj FDV), delali so svobodno antropološko katedro, bil je (pogojno obsojen) urednik na Radiu Študent. Ob vrnitvi v Maribor je sodeloval pri ustanovitvi Mladinskega kulturnega centra, kakršnega poznamo danes, ter pri ustanavljanju Radia MARŠ… Če govorim o projektih iz polja. Profesionalno je pod »demokracijo« (dokler mu niso vzeli habilitacije) tematiziral vprašanja mladine, mladosti in tudi mladinskega dela na Oddelku za sociologijo FF (prej mariborske PA in PeF) kot nosilec predmeta »sociologija mladine«, s pomočjo česar je tudi skušal razumeti lasten položaj v svetu ter vlogo mladine v sodobnih družbenih tokovih.

Foto: Uroš Skrinar

1. V okviru projekta Mladinski delavec so se med drugim razvijali tudi modeli formalnih izobraževanj za mladinskega delavca. Glede na dejstvo, da mladinsko delo v osnovi temelji na neformalnem izobraževanju, od kod potreba po formalizaciji izobraževanja?

Oznaka »neformalno izobraževanje« ni povsem ustrezno. To smo spoznali tudi v okviru našega projekta. »Neformalna« skupina v okviru projekta se je tako preimenovala v skupino, ki razvija modele izobraževanja v mladinskih organizacijah. Če pogledamo Skavte ali Tabornike (ki v okviru naše mreže razvijajo »neformalne« oblike izobraževanja za potrebe mladinskega dela), potem vidimo, da imajo še kako formalizirane (to je: jasno strukturirane in usmerjene) oblike izobraževanja. To pomeni, da v polju mladinskega dela že obstajajo formalne oblike izobraževanja. Četudi le-te ne obstajajo v šolskem polju (na primer na univerzi), ki je najbolj običajen nosilec »formalnega« izobraževanja. Če pa se povsem vrnem k vašemu vprašanju: po svetu obstajajo zelo različni sistemi izobraževanja za mladinsko delo. Vključno s tem, da imamo ob izobraževanju za mladinsko delo v samem polju tudi zelo razvite sisteme »formalnega«, univerzitetnega izobraževanja za potrebe mladinskega dela.

2. Kaj novega oz. kakšno dodano vrednost bo profesionalizacija mladinskega delavca doprinesla v mladinski sektor?

Potreba za formalizacijo izobraževanja pri nas izhaja iz potreb polja samega. Pred leti je delovna skupina Urada RS za mladino delala med drugim tudi posnetek potreb znotraj sektorja in ugotovila da je cca. 40 odstotkov zaposlenih mladinskih delavcev pripravljenih nadaljevati študij za mladinsko delo, ko/če bi bil razpisan. Razen tega obstajajo ob »sektorju« v ožjem pomenu besede tudi potrebe v različnih vladnih in nevladnih podpornih inštitucijah, ki se ukvarjajo z mladimi (ali na ravni mladinskega dela ali na ravni mladinskih politik). Nenazadnje bo univerzitetni študij (in sčasoma tudi podiplomski doktorski študij) pomembno prispeval k simbolni in profesionalni učvrstitvi podobe in realnosti mladinskega dela v Sloveniji.

3. Kateri moduli izobraževanja za mladinskega delavca so se razvili znotraj projekta in v kateri fazi se trenutno nahajajo?

V grobem smo razvili več modulov, ki so sčasoma začeli živeti svoje lastno življenje.
»Neformalni« modul (modul izobraževanja v mladinskih organizacijah) je s pilotnim preizkusom na primeru mladinskega združenja Brez izgovora in na primeru praktičnih izkušenj iz izobraževanja v tako velikih organizacijah kot so Skavti in Taborniki skupaj z Mladinskim cehom in Socialno akademijo razvil model in sistem izobraževanja za potrebe različnih mladinskih organizacij. Prav tako je identificiral potrebo po ustanovitvi »Zbornice« (delovno poimenovanje), ki bi jo radi aktivirali zaključku projekta navkljub, v okviru katere bi se začele združevati mladinske in druge nevladne organizacije, ki izvajajo programe za mlade, ki so prišle do spoznanja, da trajnosti organizacije ne morejo zagotavljati boljše kot z vzpostavitvijo internih (za organizacijo značilnih) sistemov izobraževanja. V okviru projekta menimo, da je »naš« model in sistem za to še kako primeren.

»Formalni« modul je razpadel na srednješolskega in univerzitetnega. V okviru srednješolskega dela smo skupaj z II. gimnazijo v Mariboru, dijaškima domoma Ivana Cankarja v Ljubljani (KUD Pozitiv) in dijaškega doma v Celju ter Srednjo prometno šolo v Mariboru razvili izbirni predmet »mladinsko delo« (ki ga bodo začeli na II. gimnaziji izvajat v novem šolskem letu) ter za potrebe negimnazijskih programov dve krajši izbirni vsebini, v okviru katerih se bodo lahko dijaki srečali s poljem mladinskega dela.
Na ravni univerze sta nastala dva dvoletna MA študijska programa in kot vse kaže tudi specialistični enoletni program (že kot prilagoditev k izraženim potrebam na zadnjem klubu mladinske mreže MAMA). »Ljubljanski« program (na PeF UL v okviru študija 4+1) je že v postopku akreditacije – tako da je realno pričakovati, da bo mogoč vpis vanj v študijskem letu 2013/2014. »Mariborski« program (na FF UM) še ni v akreditacijskem postopku, bo pa (kot sedaj kaže) mogoče že ob koncu letošnjega leta na FF UM vpisati enoletni specialistični program »mladinsko delo«. Zanimivo bo videti, kateri od obeh programov se bo bolj »prijel« znotraj slovenskega polja mladinskega dela.

4. Katero državo bi izpostavili kot primer dobre prakse na področju urejenosti izobraževanj za mladinskega delavca in urejenosti statusa mladinskega delavca nasploh ter kaj bi opredelili kot poglavitne prednosti v primerjavi s Slovenijo?

»Pravilnih« odgovorov na to vprašanje je več. Z vidika obstoja obeh stebrov izobraževanja (»formalnega« in »neformalnega«) ter zavedanja države o potrebi in veliki dodani vrednosti mladinskega dela za družbeno integracijo in spremembe bi izpostavil Finsko in Anglijo. Poglavitna prednost pri urejanju statusa mladinskega delavca na sploh je v omenjenem zavedanju ter na njem temelječi nepredstavljivo veliki materialni podpori mladinskemu delu.

5. Kaj bi izpostavili kot največji izziv, s katerim ste se srečali tekom izvajanja projekta modelov izobraževanj za mladinskega delavca?

Zame je bil največji izziv planiranje in prilagajanje projekta novi realnosti, ki smo ga s svojim delom ustvarili ter nato skušali tako ali drugače tudi formalno pokriti, da smo lahko črpali denar, ki nam je bil odobren. Sedaj pa se kot največji izziv kaže iskanje načinov trajnosti naših izdelkov.

6. V okviru formalnega študija sta se oblikovala 2 modela, mariborski in ljubljanski. Ena večjih razlik je med drugim tudi predvidena količina praktičnega dela v času študija. Mariborski model naj bi se nagibal k 1/3-emu deležu prakse v okviru dve-letnega podiplomskega študija, medtem ko naj bi v okviru ljubljanskega modela delež prakse znašal 5% v okviru eno-letnega podiplomskega študija. Ali lahko tovrstno razmerje v okviru ljubljanskega modela razumemo tudi kot podcenjevanje neformalnega izobraževanja, ki je bolj prisotno v času opravljanja praktičnega dela?

Na srečo predstavlja omenjenih 5% samo delež predmeta, kjer se bo eksplicitno izvajalo samo praktično delo. Na predstavitvi modela na Ključni konferenci pa je kolega Bojan Dekleva povedal, da se bo del prakse (še kakšnih 7%) izvajalo integrirano kot sestavni del nekaterih drugih predmetov. Na tej predstavitvi je kolega Dekleva povedal, da se na PeF zavedajo pomena praktičnega dela študentov, da nimajo samo dobrih izkušenj s programi z veliko prakse in da želijo razviti profil študija z dovolj velikim refleksijskim potencialom, kar pa je mogoče zagotoviti z dovolj formalnih oblik dela znotraj »predmetov« na fakulteti in v stiku z visokošolskimi učitelji. Upam, da sem približno točno povzel Bojanove misli ob predstavitvi programa.

Aha, še to (morda rubrika »dodana vrednost projekta«). Na razvoju MA programa na PeF UL je najbolj intenzivno delala kolegica Špela Razpotnik, ki se zaradi visoke nosečnosti ni mogla udeležiti predstavitve »njenega« programa na Ključni konferenci; ob čemer naj povem, da se je v času trajanja projekta rodilo v okviru naše mreže (in ožjega projektnega tima) kar šest otrok. Ne vem, če bodo vsi tudi mladinski delavci, ko odrastejo.

7. Na portalu Mlad.si, kjer je bil objavljen prispevek o izvajanju projekta decembra 2011, je bilo navedeno, da bo na Univerzi v Ljubljani vpis na podiplomski študij mogoč samo preko dodiplomskega študija na matični univerzi. Kaj to pomeni za zaposlene, ki že delajo kot mladinski delavci v številnih mladinskih organizacijah in bi si želeli pridobiti še formalno izobrazbo?

Da, to je ena od omejitev, zaradi katerih nismo uspeli narediti enega samega MA študija. V Mariboru smo namreč izhajali iz značilnosti poklicnega profila mladinskega delavca, ki ga lahko označimo s pojmom »multipraktik«, na drugi strani pa je empirično stanje v polju takšno, da vidimo, da ljudje vstopajo v polje mladinskega dela po zelo različnih formalnih študijskih poteh. Zaradi tega smo v Mariboru razvili model, kjer se bo lahko na študij vpisal kdorkoli, ki je opravil katerikoli študij BA usmeritve ali ima zaključen študij ustrezne ravni po »predbolonjskih« programih. S tem, da bo moral s svojimi referencami (točno kakšne bodo se še dogovarjamo znotraj delovne skupine MUC pri mladinski mreži MAMA) dokazati svojo aktivnost znotraj polja mladinskega dela.

8. Glede na dejstvo, da je formalno izobraževanje za mladinskega delavca predvideno na podiplomski ravni študija, ali menite, da bodo študentje po zaključku izobraževanja zaposljivi, če upoštevamo dejstvo, da je profil mladinskega delavca v največji meri primeren za delo v različnih mladinskih organizacijah, ki pa so pogosto finančno podhranjene in si le redko lahko privoščijo zaposlovanje kadrov z višjo stopnjo izobrazbe?

Sam zaposljivosti ne vidim samo znotraj sektorja obstoječega mladinskega dela. Ob tem, da pričakujem širitev tega sektorja, je še veliko možnosti znotraj polja oblikovanja mladinskih politik (to je: pripravljanja različnih ukrepov, ki se nanašajo na mlade) tako na lokalnih kot nacionalni ravni (beri: občine in ministrstva) kot znotraj podpornih organizacij, ki se ukvarjajo z mladimi (vključno s šolami in na primer Centri za socialno delo). Razen tega menim, da v tem primeru ne gre za nek množičen študij.

9. Če želite našim bralcem sporočiti še karkoli…

Oh, vprašanj in odgovorov je še mnogo. Prepričan sem, da se bomo še slišali.

Vir: Uredništvo portala mlad.si
 

12. jun. 2013Cirkus pri koritu – aktivno in ustvarjalno preživljanje prostega časa

Dandanes se družbena vloga mladine zmanjšuje, mladinska kultura pa je obvisela kot ostanek med komercializacijo in marginalizacijo. Mladi izkušajo pomanjkanje avtonomnih oblik... več >

11. jun. 2013SDM za obvezni drugi tuji jezik in večjo konkurenčnost mladih!

Želi ministrstvo mladim preprečiti odhod v tujino? SDM za povečanje konkurenčnosti mladih ter ustvarjanje državljanov, ki vidijo preko svojih meja pri iskanju novih možnosti zaposlitve. V... več >

10. jun. 2013Intervju z Vladimirjem Radićem, mladinskim delavcem z lokalnimi, nacionalnimi in mednarodnimi izkušnjami prostovoljnega dela

Vladimir Radić je 29-letnik z Jesenic, ki se ukvarja z mladimi doma in po svetu, poleg tega pa skozi potovanja po svetu spoznava različne delovne sisteme, ki mu bogatijo življenje. V mladinskih... več >

04. jun. 2013Anketa med mladinskimi organizacijami - izzivi in rešitve

Obiskali smo Mladinstival – festival mladinskih organizacij in izkoristili prostor in čas festivala za anketo med mladinskimi organizacijami o izzivih s katerimi se soočajo pri svojem... več >

30. maj. 2013Izvajanje zakona o prostovoljstvu – komentar Primoža Jamška

Zakon o prostovoljstvu je bil sprejet 2011 in je v veljavi slabi dve leti. V tem času so že pokazali dejanski vplivi določitve zakona na delovanje prostovoljskih organizacij. Kaj zakon... več >