Dijaški dom Ivana Cankarja je, v sredini meseca februarja 2021, v sodelovanju z drugimi dijaškimi domovi,  izdal publikacijo »Dijaški domovi v času epidemije«.

Dijaški domovi (enako usodo so delili tudi študentski domovi), so se ob nastopu karantene in šolanju na daljavo zaprli, dijaki pa so se vrnili domov, k staršem. To je veljalo za prvo spomladansko zaprtje, ki se je jeseni, z razmahom drugega vala, ponovilo.

Za razliko od šol, ki so ta novo nastali položaj pragmatično, bolj ali manj uspešno rešili z izobraževanjem preko spleta, je ta v domovih, pri iskanju ustreznega odgovora, spodbudil vrsto vprašanj in dilem.

• Je vprašanje izobraževanja na daljavo zgolj tehnično, metodološko vprašanje in ga je mogoče, brez bistvenih vsebinskih sprememb in pristopov, iz razredov prenesti na splet?
• Je vzgoja na daljavo mogoča, smiselna in, če je, kako lahko poteka?
• So dijaški domovi zgolj privesek šol, kjer dijaki bivajo in se prehranjujejo? Ali opravljajo tudi kakšno drugo vlogo in družbeno funkcijo? Morebiti pomoč pri psihosocialnem razvoju mladostnikov in so zato potrebni in uporabni tudi v času karantene?

Nenadna sprememba je tako spodbudila  iskreno in kreativno razmišljanje o temeljnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja ter hkrati prispevala k sodelovanje in povezovanju med dijaškimi domovi.

Komunikacija in vzgojno delo na daljavo se, seveda, ni povsem prekinilo in se je na področju interesnih dejavnostih ter projektov, ki jih je mogoče izvajati preko spleta, nadaljevalo.

Izziv je botroval vrsti razmislekov in pobud, ki so se odrazili v praksah, predstavljenih v publikaciji.

K sodelovanju pri pripravi publikacije je bil povabljen tudi prof. Robi Kroflič z oddelka pedagogike in androgogike Filozofske fakultete v Ljubljani.  

V svojem prispevku »O konceptu vzgoje v dijaških domovih in pandemiji Covid-19« je med drugim kritično osvetlil obstoječe koncepte vzgoje. Te po njegovem mnenju v veliki meri še zmeraj temeljijo na problematičnih tradicionalističnih predstavah o mladostnikih, vzgoji kot socializaciji in vlogi odraslega kot zgledu mladostnikovem ravnanju.

Novo nastali položaj in potreba po ustreznem vzgojnem odzivu in ravnanju, je ustreznost vzgojnih pristopov in ustaljene koncepte na katerih temelji namen in vloga dijaških domovih, postavil pod vprašaj.

Dijaki so se namreč vrnili domov k staršem, v okrilje doma in domače vzgoje, kar je pomenilo, da je vzgojno delo »nadomestnih staršev«, kot pogostoma poimenujemo vzgojitelje, postalo nepotrebno. Ta zgodba, seveda, »pije vodo«, če sprejmemo poenostavljeno, stereotipno predstavo o dijaškemu domu kot privesku šole, katerega edini namen je bivanje, prehranjevanje in obiskovanje učnih ur ter učenje za šolo. Druga poenostavljena premisa v tem razmišljanju, katero je prav tako težko »kupiti«, je, da je dijakom – posebej dijakov višjih letnikov, ki so že dosegli določeno samostojnost in užili blagodati urbanega življenja, doma v »mama hotelu« samo lepo in prijetno. Če temu pristavimo še dejstvo, da so se s tem ločili in izolirali še od svojih prijateljev in vrstnikov, nam kmalu postane jasno, da je problem kompleksen in zahteva tudi temu primerno obravnavo.

 Iz rezultatov posameznih  raziskav in anket, objavljenih v publikaciji,  izvedenih v posameznih dijaških domovih je moč razbrati, da se dijaki zavedajo pomena dijaškega doma za njihov socialni razvoj, osebno rast svojega položaja ter pomena dijaških domov, pri njihovem osebnem razvoju.

Dijaški dom opisujejo kot prostor ki omogoča njihovo osebno rast na poti v samostojnost in  polnopravno vključitev v družbeno življenje.

V publikaciji je zaznati tudi spoznanje, da so korona, karantena ter pouk na daljavo, prispevali k kristalizaciji osnovnega namena in  poslanstva, s katerima se dejansko morata ukvarjati vzgoja in izobraževanje.

Predstavljene prakse, ki so nastale kot odziv na povsem novo situacijo,  predstavljajo dragocenost na kateri bi veljajo temeljiti bodoče koncepte in teoretične podlage za delovanje dijaških domov v prihodnosti.

To seveda velja za vzgojno izobraževalni sektor, ki se nahaja pred nujnostjo sprememb, v celoti.

Na novo velja definirati vrsto postavk na katerih temelji današnji vzgojno izobraževalni sistem in pri tem med drugim upoštevati mladostnika kot enakopravni subjekt v  komunikaciji z drugimi odraslimi, naravnim in družbenim okoljem; ter poudariti pomen javnih prostorov, ki omogočajo socialno bližino in ohranjanje skupnostne vzgoje in  izobrabraževanja

Več v publikaciji – vabljeni k listanju!

Vir: KUD Pozitiv