Kaj se dogaja?

Objave uredništva portala mlad.si

V skupini: Nacionalno
Všečno: (1)
Datum objave: 22 Feb. 2019

Jaka Matičič: "prostovoljstvo mi je dalo širši pogled na svet"

Jaka Matičič je praktično skozi celotno življenje vpet v svet prostovoljstva in mladinskega dela. Trenutno je zaposlen v Slovenski Filantropiji, hkrati je pred kratkim nastopil funkcijo podpredsednika Mladinskega sveta Slovenije (MSS). Svojo mladinsko pot je začel pri skavtih, nadaljeval je pri ŠOU Ljubljana, Društvu mladinski ceh ter v Zavodu Ypsilon. Je aktivni član alpinističnega odseka Novo mesto, ki je pod okriljem planinskega društva Krka.

Kaj je tebi osebno prineslo prostovoljno delo in delo z in za mlade? Opaziš morda kakšno razliko med tabo in ostalimi vrstniki, ki niso vpeti v prostovoljstvo?

Mislim, da lahko brez slabe vesti rečem, da mi je prostovoljstvo dalo priložnosti v življenju, ki jih mladi, ki se zanj ne odločijo, težje spoznavajo in odkrivajo. Če nas šola pripravlja za nastop na trgu dela oziroma ustvarjanje kariere, nas priložnosti v prostovoljstvu vzgajajo za nekaj več – za odgovorne člane družbe, ki s solidarnostjo tlakujejo pot našemu boljšemu skupnemu jutri. Ta jutri pa ni toliko utopičen, če bi znali vsi prepoznavati pomen prostovoljstva in mladinskega dela. Dokler ga ne, pa bo zagotovo skrit za vogalom. Osebno mi je prostovoljstvo gotovo dalo širši pogled na svet, osvobojen predsodkov do soljudi, hkrati pa sem se v prostovoljskem sektorju osebnostno zgradil do te mere, da lahko danes aktivno prevzemam vloge, ki so mi zaupane in spodbujam tudi ostale, da se aktivno odzivajo na zaznane družbene potrebe. Je lahko še kaj lepšega, kot vrniti nazaj tisto kar si prejel?

S katerimi petimi besedami bi povzel dosedanje delo v mladinskih organizacijah. Torej: pet besed, ki najbolje opiše tvojo izkušnjo prostovoljstva?

Prva je prav gotovo »osebna rast«. Ta definira tisto ključno motivacijo, ki vpliva na to, da kot prostovoljci/mladinski delavci vztrajamo tudi, ko je težko. Meni osebno je bilo vedno v veselje, ko sem sam osebnostno rastel ter k temu pomagal drugim mladim, ki so mi bili zaupani. Druga bi bila »odgovorno državljanstvo«, ki veliko pove o tem kako zelo pomembno je, da se v mladinskem in prostovoljskem sektorju gremo, kar se pač gremo. S tem ustvarjamo in skupaj gradimo družbo ter ne pristajamo na teze, da je družba oddaljena od nas, ampak smo mi del nje in smo jo dolžni aktivno soustvarjati in skupaj graditi na vrednotah skupnosti. V veliko veselje mi je vedno bilo, ko sem vedel, da lahko tudi z majhnimi koraki, ki sem jih v sektorju naredil, delam pomembne spremembe na boljše. Tretja bi bila »solidarnost«, ki je vse bolj pomembna v času v katerem živimo in tudi meni je delo z različnimi ljudmi pomagalo pri mojih pristopih k bolj solidarni družbi. Četrta beseda je zagotovo »prijateljstvo«, saj biti del nečesa ne da le priložnosti, da se naučiš veliko novega o sebi, ampak spoznaš tudi veliko novega o drugih ljudeh, se z njimi zbližaš in si gradiš socialno mrežo, ki je v življenju nekaj najpomembnejšega, če želiš ostati aktiven.  In še zadnja, peta; to je bolj stavek kot zgolj beseda, ki si jo izposojam od našega pokojnega alpinista Nejca Zaplotnika – »Obupno mora biti življenje, če je plača edini rezultat, ki ti ga da delo.« Ta stavek me namreč vedno znova prepriča, ko berem njegovo knjigo Pot, saj resnično veselje pri delu s prostovoljci in mladimi ne prinaša plača, niti rezultat, ampak proces, izkušnja, ki jo s temi ljudmi doživiš. Včasih jo vidiš, ko pogledaš nazaj in se je spomniš šele po par letih, kakšna je v resnici bila in kaj te je naučila oziroma ti dala za življenje. In to so običajno izkušnje, ki nas osebnostno izoblikujejo. Teh pri delu z mladimi ni bilo malo.

Glede na tvojo dosedanjo in trenutno vpetost v delo z mladimi, me zanima, kako bi ocenil delo mladinskih organizacij pri nas? Predvsem me zanima, kje so še rezerve?

Ko pogledam delo mladinskih organizacij v Sloveniji vsekakor vidim primere zelo dobrih praks, ko jih ob bok postavim mednarodno primerljivim organizacijam v drugih državah. Način na katerega mi delamo z mladimi je zelo dober, predvsem na področjih osebnih pristopov pri delu z mladimi in kvalitetami, ki jih lahko zagotovimo pretežno zaradi tega, ker živimo v majhni a zelo pestri državi, kjer lahko gradimo močne programe za mlade in mladinsko delo dobro razvijamo. Najbolj zanimivo pri vse tem je, da v primerjavi z »bogatejšimi« državami, ki v mladinski sektor bistveno bolj vlagajo tudi v finančnem smislu, dodana vrednost posameznih programov in aktivnosti za mlade v RS po mojem mnenju bistveno presega »konkurenco« v tujini. Poglejte tudi konec koncev Nacionalno poklicno kvalifikacijo Mladinski delavec, ki jo lahko pridobi tudi vsak, ki za to izpolnjuje pogoje – kaj ni mar tudi to velik dokaz, kako zrele in dobre stvari imamo v Sloveniji? Ob vsem tem pa me najbolj žalosti, da se v državi do mladinskega sektorja in tistega, kar prinaša k blaginji RS odločevalci obnašajo zelo mačehovsko. Tako v finančnem smislu, kot tudi v odnosu do tistih pozitivnih stvari, ki jih mladi ustvarimo. Možnosti za sistemska financiranja posameznih programov so tako znanstvena fantastika, možnosti za gradnjo dialoga ter upoštevanja mnenj mladih v odločevalskih in drugih procesih pa izgledajo kot poceni burleska, ki služijo zgolj za nabiranje političnih ali drugače socialno pogojenih točk posameznikov, ki se deklarirajo kot podporniki mladih.

Vsekakor pa je tudi na strani organizacij še nekaj manevrskega prostora oz. priložnosti, ki so nezapolnjene. Pogrešam namreč priložnosti, ki bi se lahko ustvarjale za vse mlade. Mladinske organizacije so tiste, ki bodo po mojem mnenju morale v prihodnosti narediti še kak korak za vključevanje večjega števila različnih mladih, predvsem pa ranljivih skupin – mladih z manj priložnostmi oziroma še najbolj pogrešam več dela pri mladih s posebnimi potrebami in pri mladi migrantski populaciji. Če sistem ne zmore prispevati k njihovemu učnikovitemu vključevanju v družbo, zakaj ne bi tega storili mi? Kot, da se bojimo, da je to prezahtevno. Pa je res?

Digitalna doba že vpliva na način življenja mladih, kar najbrž predstavlja v bodoče izziv predvsem za mladinske delavce na področju dela z mladimi in v prilagoditvi poklica mladinskega delavca. Kako gledaš na to? Se že kaže vpliv digitalnih medijev v analognem svetu dela z mladimi? Katere kompetence bodo po tvoje ključne pri delu z mladimi v bodoče?

Sam sem pred nekaj leti že doživel posledice tega vpliva: po tedenskem srečanju s skupino mladih, ko smo skupaj preživeli zunaj v naravi polni 2 uri ter se skupaj družili, zabavali in naužili svežega zraka, smo se ustavili še za zaključni krog. Po tem krogu sta se dva fanta pogovarjala o tem kako naj eden pride popoldne na »messenger«, da se bosta malo pogovarjala. Vprašal se zakaj to raje ne storita na igrišču. Odgovoriti mi nista znala. Od takrat se vedno sprašujem ali je to stvar, ki jo je treba omejiti ali spodbuditi. Vsekakor se moramo mladinski delavci zavedati, da za pridobivanje mladih in delo z njimi potrebujemo različne pristope. Za nekatere je mogoče bolj primerno ulično mladinsko delo, za druge pa pristopi z digitalnimi orodji. Vsekakor je kombinacija obojega nekaj najbolj optimalnega, ko delamo s tako imenovano generacijo digitalnih domorodcev. Domorodcu se najbolje približaš tako, če sprejmeš njegove navade, se jim prilagodiš. Saj tako šok zanj ne bo tako velik in ga s tem ne boš odvrnil.

Zato moramo tudi mladinski delavci vlagati v razvoj kompetenc na področju digitalnega, vendar ne pozabiti, da zgolj digitalni pristopi ne bodo sami pripomogli k bolj celostnem razvoju mladega posameznika. Tako, da je neka zdrava mera najbolj potrebna. Sam menim, da se lahko tu veliko naučimo predvsem mladi med sabo oz. mladinski delavec od mladih, ki so mu zaupani. Tako se tudi ustvarja zaupanje, ker mi spodbujamo močne točke mlade osebe, sami pa jim pomagamo tam, kjer oni potrebujejo podporo. Na ta način se postavimo na isti nivo in odigramo vlogo starejšega »brata« in ne avtoritete, ki se jim tako radi upirajo. Za delo v prihodnje bo tako pomembna predvsem gradnja kompetenc na področju opolnomočenja mladih s pomočjo digitalnih orodij ter razmislek o tem kako digitalni svet združevati z ostalimi pristopi na inovativen način, kjer se bodo počutili varne in sprejete.

Približuje se že deseti Dan za spremembe, ki ga organizira Slovenska Filantropija. Letos bo zasledoval temo odpravljanja diskriminacije in nestrpnosti. Zanima me, kaj bi svetoval mladim v primeru, da se soočajo z diskriminacijo? Kako naj ravnajo, na koga se lahko še obrnejo?

Ko govorimo o diskriminaciji mladih v družbi se moramo zavedati, da je ta predvsem izrazita na neki sistemski ravni, ravni kjer se položaj mladih ureja brez, da bi se dejansko mlade vključilo v te procese. Bolj kot predstavniki mladih lajnamo »nič o mladih brez mladih«, bolj dobivam občutek, da se dela ravno nasprotno. Mladi se vsekakor tej diskriminaciji postavimo nasproti, če bomo povezani ter skupaj širše zastopali svoje interese oz. tudi sami aktivno zavzemali vloge v družbi, kjer bomo lahko pozitivno vplivali na spremembe našega položaja ter tako odpravljali diskriminacijo. Na Mladinskem Svetu Slovenije smo pred kratkim vlado opozorili na to, da smo mladi npr. diskriminirani tudi pri urejanju našega bivanjskega vprašanja, a kakšnih večjih premikov še nismo dosegli. Seveda ne bomo obupali, a že to veliko pove o tem, da se na nas vedno gleda kot na drugo razredne državljane. Poleg sistemske pa je vsakodnevno diskriminacija prisotna na različnih nivojih odvisnih od različnih ozadij oz. statusov mladih. Biti študent, dijak, mlad iz ruralnega okolja, mladi starši, mladi z omejenim dostopom do materialnih dobrin, mladi migranti, gibalno ovirani mladi in še bi lahko naštevali. Za diskriminacijo, ki je povezana s tem položajem obstajajo različni instrumenti za prijavo diskriminacije znotraj organizacij, ki s temi mladimi delajo ali pri državnih ustanovah, kot je Zagovornik načela enakosti ali Varuh človekovih pravic. Ne pozabiti, da moramo diskriminacijo vedno prijaviti, saj je to eden izmed pomembnih korakov, da do tega več ne pride. Še posebej pa bi tukaj pozval tudi mlade, da so pozorni na prijavo diskriminacije na socialnih omrežjih. Le ta je možna, zato izkoristite to priložnost, če ste tam postali tarča le-te!

Kakšni so spomini na prostovoljsko izkušnjo na slovenski meji leta 2015 ob povečanem številu migracij?

3. novembra 2015 sem postal koordinator prostovoljcev v sprejemno-registracijskem centru Dobova na meji s Hrvaško in tam ostal vse do zaprtja mej. Zjutraj, čez dan, ponoči, v lepem in slabem vremenu. Ko se spomnim teh trenutkov, lahko rečem le, da sem počaščen, da sem lahko delal s tako velikimi skupinami različnih prostovoljcev z različnih koncev Slovenije in Evrope, ki so prav vsi nesebično delili pomoč tistim, ki so jo potrebovali, tudi po več dni skupaj. Brez njih bi se zgodba migrantskega vala prav gotovo klavrno končala na račun ljudi, ki so pomoč potrebovali. Sprememba, ki smo jo v tistih okoliščinah naredili, me je na novo definirala kot človeka, mi dala še večjo širino pri odkrivanju različnosti in njenega pomena za bogastvo družbe. Opozorila je tudi na to, kako smo kot država resnično pripravljeni za obvladovanje večjih humanitarnih kriz ter pokazala, da si ugodnih rešitev brez ljudi odprtega srca ne moremo zagotoviti.

Pred kratkim se je zaključil projekt Rastimo skupaj, pri katerem si sodeloval. Kako bi komentiral rezultate projekta, kako gledaš na svojo izkušnjo pri izvedbi projekta?

Pri projektu sicer sodelujem že nekaj let, saj se Rastimo skupaj izvaja že četrto leto. V prejšnjih letih sem sodeloval predvsem kot trener bazena trenerjev Mladinskega Sveta Slovenije, letos pa prvič tudi v vlogi podpredsednika za mladinske politike. Mislim, da je vsako leto projekt sektorju veliko dal, predvsem pa je dal veliko lokalnemu okolju, kateremu je tudi namenjen. Letošnji rezultati so še posebej zanimivi zato, ker prinašajo vsaj delne predloge rešitev, ki jih lahko preko dobrih praks lokalni odločevalci uporabijo za reševanje stanovanjske problematike mladih, ki vsako leto predstavlja večji in bolj pereč problem za mlade. Rezultati projekta so tako spodbudni, hkrati pa sem zaznal, da je tudi na strani občin interes za reševanje te problematike, če le mladi in občina najdemo skupen jezik. Mislim, da smo znotraj projekta, predvsem pa na zaključnem dogodku dobili tudi nekaj izhodišč za urejanje te problematike na nacionalnem nivoju, ki jih bomo v dialogu z Vlado RS poskušali uporabiti v dobrobit vseh mladih.

Nam zaupaš, katero področje dela najbolj zapolnjuje tvoj delovnik? S čim se trenutno ukvarjaš?

Moj delovnik trenutno najbolj zapolnjuje aktivna podpora prostovoljskim in nevladnim organizacijam znotraj Slovenske mreže prostovoljskih organizacij, ki deluje pod okriljem Slovenske filantropije predvsem v smislu razvoja, promocije in izvajanja usposabljanj za razvoj organizacijskih kapacitet. Po drugi strani pa aktivno opravljam vlogo podpredsednika MSS za mladinske politike, ki je zelo široko področje ter tako zajema vse od spremljanja razvoja in implementacije vertikalnih in horizontalnih mladinskih politik, kot tudi aktivno sodelovanje v različnih delovnih telesih vlade, dialog z ostalimi deležniki in drugo. Poleg tega sodelujem tudi z Društvom Mladinski ceh pri programu Socialni inovatorji prihodnosti ter Podjetniških kampih, kjer predavam o podjetništvu, razvoju podjetniških idej, oblikovanju poslovnih modelov idr. Pozabiti pa ne smem tudi na meni drage skavte, kjer sem v preteklem času predvsem sodeloval pri prenovi sistema usposabljanj. Ampak slednja dva sta bolj za hobi, kot pa moja delovna obveznost (smeh).

Prosti čas? Ga sploh imaš? Kako, s čim si najraje 'napolniš' baterije'?

Če ga ne bi imel, bi gotovo pregorel. Je pa res, da si ga moram načrtno postaviti v moj vsakdan. To je ravno toliko pomembno kot to, da zjutraj vstanem, jem, se odpeljem na del. Baterije si najraje polnim z alpinizmom, torej plezanjem in obiskovanjem gora na različne načine, pa s kolesarjenjem, tekom, branjem knjig, sprehodi z boljšo polovico. Brez tega pri meni ne gre. Če pridno delate, rabite tudi prosti čas. Tako preprosto je.

Vir: uredništvo mlad.si
Foto: osebni arhiv Jake Matičiča

Trenutno ni komentarjev...

Komentirajte

51069

Omejitev znakov 740

O portalu mlad.si             

Portal je namenjen vsem mladim v Republiki Sloveniji ter vsem tistim, ki se z mladimi ukvarjate. Na portalu najdete vse potrebne informacije o mladih in za mlade, vključno  z vsemi priložnostmi, ki se mladim ponujajo izven procesa izobraževanja in prvih delovnih izkušenj. Portal vsebinsko povezujejo tri glavne vstopne točke oz rubrike, ki smiselno tvorijo življenski ciklus mladih, njiove potrebe in želje po aktivnem preživljanju prostega časa in soočanju z izzivi v obdobju med 15. in 29. letom.
Kontakt:
Urad RS za mladino
Masarykova 16, 1000 Ljubljana
T: (01) 400 57 90, E: gp-ursm.mizs(at)gov.si
Urad RS za mladino