Kaj se dogaja?

Objave uredništva portala mlad.si

V skupini: Nacionalno
Všečno: (0)
Datum objave: 12 Sep. 2019

"Učitelj ni več v poziciji vira znanja, pač pa tisti, ki usmerja debato in sooča argumente."

Stremimo k temu, da bomo odgovorna družba znanja in preoblikovanje vzgojno izobraževalnega sistema je posledično pereča tema. Obeta se uvedba novega predmeta, ki bo spodbujal družbeno in politično participacijo mladih, hkrati pa je digitalizacija prodrla v vsa družbena polja in znanje je tako rekoč prosto dostopno kjerkoli in kadarkoli. Z ministrom za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jernejem Pikalom smo se pogovarjali o modernih smernicah za razvoj izobraževanja. Šolski sistem 21. stoletja bo pametnejši, brez dvoma. Pa bo tudi modrejši?

Na spletu kroži video o izobraževalnem sistemu v ZDA, ki argumentirano postavlja izobraževanje kot enega najbolj rigidnih in okostenelih področji v družbi. Avtor videa, ameriški reper Prince Ea, uvodoma pravi, da »če se ribo uči plezati po drevesu, bo vse življenje prepričana, da je neumna.« V kratkem govoru o zaostalosti šolstva je izpostavljenih nekaj zanimivih vprašanj. Kakšno je vaše mnenje o njih?

Izobraževalni sistemi se med sabo razlikujejo in ne bi rad ocenjeval ameriškega. Imamo pa skupno ogledalo in to najbolj razvite države v okviru Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Obstaja veliko mednarodnih študij, kjer je kristalno jasno, kako je kateri izobraževalni sistem boljši, dober ali pa seveda manj dober. Slovenski izobraževalni sistem je tam med najboljšimi. Slovenija je tudi konsistentno vabljena v skupino 15 najboljših izobraževalnih sistemov OECDja. Kdo bi lahko trdil, da je sistem okostenel, ampak tisto, kar počnemo na Ministrstvu, pa ne samo zdaj, ko sem jaz tukaj – ampak vrsto let, pod različnimi ministri je cilj, da izobraževalni sistem stalno nadgrajujemo. To je nekaj, kar se ne sme ustaviti.

Nekateri so mnenja, da je svetovni splet največja revolucija v zgodovini človeštva, pomembnejši tudi od tiska knjig. V zadnjih 50tih letih pa dejansko v izobraževalnem sistemu ni prišlo do tako drastičnih sprememb, ki bi upoštevale te nove dimenzije v družbi, povezane s spletom. Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer celo trdi, naj se otroci in mladina ne učijo več podatkov, ki so dostopni na spletu, ampak zgolj njihove uporabnosti, analiziranja ipd. Kako komentirate omenjeno trditev in kakšno je vaše mnenje?

Razmerje učitelj – učenec se je seveda močno spremenilo od takrat, ko je bil učitelj vir znanja. Učitelj je še danes vir znanja in vedenja, so se pa kot viri znanj in vedenja pojavili svetovni splet in vsi derivati te tehnološke revolucije. Bolj napredne prakse, kot je npr t.i. »Obrnjen razred« (flipped classroom) ugotavljajo, da učitelj ni več v poziciji vira znanja , pač pa tisti, ki usmerja debato in sooča argumente. Osebno se s tem strinjam. To je tisto, kar bi se morali naši otroci naučiti. Doma lahko dobijo informacijo na internetu, obstaja pa seveda tudi vprašanje, če je zares preverjena. Pri Wikipediji se soočamo točno s tem problemom, ker ni resnega uredniškega sistema. Seveda se pogosto zgodi, da so tudi na Wikipediji informacije napačne, pa čeprav tam sistem temelji na tem, da množica ljudi ureja zapise. Na svetovnem spletu so lahko, za razliko od klasičnih učbenikov, tudi napačne informacije. Da ne bo pomote, tudi v učbenikih so včasih kakšne informacije napačne – nenamerno. Na svetovnem spletu, kjer pa ni kontrole, včasih tudi namerno. To nas seveda ne sme odvrnit od dejstva, da imamo nove vire informacij.

Otroke moramo učiti argumentiranja, uporabe in analiziranja, ne pa več pomnjenja. Informacije danes zelo hitro zastarijo, prav tako jih je preveliko število. Naučiti se moramo odbirati te informacije, da lahko iz njih razberemo ključna sporočila. Seveda je potem v tretji fazi vprašanje, kaj bomo s temi ključnimi sporočili naredili. To je že zdaj usmeritev našega šolskega sistema in se najbolj vidi pri slovenskem jeziku, ko ne gre več toliko za pomnjenje kot tako, ampak je del poučevanja slovenskega jezika usmerjen v funkcionalnost. Torej v to, da učenci znajo razbrati vsebino besedila, da znajo razbrati ključna sporočila in jih uporabiti. Bo pa na tem področju potrebno še veliko delati, v to ni dvoma.

Kot minister se zagotovo ukvarjate tudi z mednarodnimi primeri dobrih praks. Ali je kje v Evropi ali na svetu pa le prišlo do radikalnih sprememb v izobraževalnem sistemu zaradi razvoja IT in bi ta lahko bil vzorčni model za Slovenijo?

Mislim, da - in tukaj moramo biti samozavestni – vsaka država sama gradi svoj izobraževalni sistem. Izobraževalni sistem ni nekaj, kar lahko prenesete od zunaj, pač pa je lasten družbi, vrednotam in vsem, kar se nam v družbenem razvoju dogaja. To pa seveda ne pomeni, da dobrih praks od drugod ne moremo prenašati. Kar se konkretno tiče IT področja, obstaja kar nekaj ponesrečenih praks, ko se je hotelo na hitro, zgolj z nekimi tehnološkimi rešitvami (npr. uvajanjem tabličnih računalnikov) priti v razrede, misleč, da je to zdaj univerzalna rešitev. Pa ni.

Digitalizacija in uvajanje le-te pri nas temelji na štirih stebrih. Na eni strani je treba graditi infrastrukturo, vse šole morajo biti opremljene z optičnimi povezavami, usmerjevalniki signala, itd. Na drugi strani je treba pripravljati vsebine za poučevanje, to pa ne pomeni, da učbenike, ki so bil prej v fizični obliki, prenesemo v PDF in potem naložimo na tablico. To ni to, tu ni nobene dodane vrednosti. Tretje kar je pomembno, je to, da potrebujemo izobražene učitelje, ki bodo hoteli uporabljat moderno tehnologijo. In četrto je tudi sama opremljenost šol in učencev, saj gre tehnološki razvoj izredno hitro naprej. Te 4 stebre je treba peljati vzporedno, vzporedno razvijat vsebine, opremljati šole, izobraževati  učitelje in seveda razmišljati tudi o tem, kakšne IT učne pripomočke uporabljati. To je edina pot, da zgodbo o digitalizaciji peljemo naprej.

Nekatere družbe želijo pokazati, da so bolj napredne in vse preselijo na ekrane. Na nek način se tudi sam nagibam k temu, ob enem pa razumem opozorila oftalmologov in strokovnjakov, ki se ukvarjajo s posledicami dela, predvsem zelo mladih, z ekrani. Opozarjajo, da naj v najzgodnejših letih (1. do 4. razred) ne bi uvajali digitalnih učnih pripomočkov. Govorim o ekranu, predvsem zardi razvoja oči in učinkov, ki jih naprave imajo, v primerjavi s fizičnimi knjigami. Poleg tega imamo v Sloveniji zelo dobro razvit sistem grafomotorike in to je pomembno za razvoj možganov (t.j. finamotorika, učenje pisanja z roko). Ne samo drsanje s prstom po tablici ali telefonu – finomorotika, grafomotorika, sta ključni za razvoj možganov.

Ali imajo po vašem mnenju družbena omrežja kakršenkoli vpliv na izobraževanje mladih? Jih vidite kot pojav ali kot problem?

Ne bi jih okarakteriziral kot dobre ali slabe. Pač so. Dejstvo je, da so. Tudi v izobraževalnem sistemu imamo veliko dobrih praks, kjer lahko družbena omrežja uporabljamo za čisto izobraževalne namene. Recimo, na fakulteti – tam je do neke mere vendarle drugače. Če jih človek primerno uporabi, so seveda več kot dobrodošla.

Zadnja analiza o slovenski mladini, financirana s strani nemške fundacije, ugotavlja, da so mladi v Sloveniji vse bolj izpostavljeni stresu, in v primerjavi z mladimi v drugih državah JV Evrope nezadovoljni z življenjem in lastnim fizičnim izgledom. V čem vidite težavo tega stanja?

Težava je malo tudi v nacionalnem karakterju Slovencev. Malo te introvertiranosti in včasih tudi nesamozavestni do drugih je v nas, pa ne bi rad preveč komentiral nacionalnega karakterja. Kar se tiče samozavesti, mislim da drugi bolj vedo kako so naši mladi dobro izobraženi in omikani. Zunanji imajo o naših mladih pravzaprav boljšo podobo, kot jo imajo naši mladi o samih sebi, ali pa včasih tudi starši o mladih. Zunaj nas vidijo bolje kot vidimo sami sebe. Mislim, da ni potrebe, da bi bili nesamozavestni. Kar imamo, je izjemno in tudi odklonskosti, ki se pojavljajo pri mladini tako v Z kot v JZ Evropi, je vendarle manj. Potrebujemo pa pravzaprav novo študijo, tako kot je bila Mladina 2000. Ponovno potrebujemo veliko študijo, da bomo bolje razumeli, kaj se nam pravzaprav dogaja  longitudinalno.

Ista analiza ugotavlja, da se je nezanimanje mladih za domačo politiko okrepilo, s tem pa je upadla tudi politična orientacija in vedenje o politiki. Urad RS za mladino  si s podporo aktivnostmi mladinskega sektorja prizadeva za aktivno participacijo mladih. Kaj še lahko storimo za ozaveščanje mladih o aktivnem državljanstvu?

Urad RS za mladino, civilno družbene organizacije in evropski parlament, ki je zdaj ob evropskih volitvah imel kampanjo Grem volit, so vse izjemno pomembne akcije ozaveščanja. Tisto kar poleg tega potrebujemo pa je pa sistemsko in sistematično izobraževanje. Strokovne skupine na Zavodu RS za šolstvo pripravljajo učni načrt za državljansko vzgojo. Eno so civilnodružbene pobude, nekaj povsem drugega pa je sistematično izobraževanje o tem kaj pomeni aktivna politika, kaj pomeni biti aktivni državljan in kaj pomeni participacija. Rešitev vidimo v predmetu, ki ga bodo imeli vsi v generaciji, sicer v različnih letnikih srednje šole, vsekakor pa preden postanejo polnoletni.  

Kakšna pričakovanja gojite glede generacije mladih, ki bodo imele predmet državljanska vzgoja? Več kritičnosti, domoljubja in volje po participaciji?

Vse od naštetega. Domoljubje je ljubezen do domovine. Ampak to ni tista ljubezen do domovine iz 19. stoletja, ali iz začetka 20. stoletja (blut und boden). Nimam v mislih tovrstnega domoljubja. Domoljubje je lahko marsikaj drugačnega in ta ljubezen do domovine je seveda nekaj, kar je od vseh. To ni od onih in teh, včasih se celo politično delimo. Domoljubje je vrednota, je pa res, da jo vsebinsko pogosto razumemo  drugače. Zame je to absolutno pozitivna vrednota. Pričakujem tudi več participacije in elemente medijske pismenosti.

Kako se bodo avtorji učbenika izognili očitkom o ideološkosti?

Ideološkost je lahko taka ali drugačna. Brez ideološkosti pravzaprav ni ničesar. Tisti, ki trdijo, da so neideološki, so pravzaprav ideološki v tem, da trdijo, da so neideološki. Te debate je filozofija predelala že v 70ih letih prejšnjega stoletja in so 40 let zastarele. Danes se pogovarjamo o pluralnosti. Pogovarjamo se o tem, da je prav, da se dijakom predstavijo različni pristopi. In tu jim moramo zaupati, da bodo glede na svoj oseben pogled na svet, izbrali tistega, ki njim najbolj ustreza.

Za nami je prvo leto mandata te vlade. Koalicijski sporazum je mladim namenil kar veliko prostora in političnih zavez. Ali pričakujete, da bodo ukrepi v povezavi z mladimi v naslednjih treh letih prinesli pričakovane rezultate, in bodo mladi bolj zadovoljni z življenjem ter bodo ostajali več doma oz prihajali nazaj v Slovenijo?

Živimo v povezani Evropi. Pustimo, da imamo probleme glede Schengena, ampak generalno gledano osnovni princip velja – to je prost pretok ljudi. Mladi so generacijsko gledano eden najbolj mobilnih delov družbe. Ne zdi se mi problem, če gredo v tujino. Večji izziv je, da potem tudi prikrožijo nazaj. Deli izobraževanja se opravljajo v tujini, to je normalen del kroženja. Saj tudi drugi prikrožijo k nam. To je ta Evropa, to je ta prost pretok ljudi. Zame je zato ključno vprašanje, kako bomo vzpostavljali pogoje, da vsi tisti ki gredo v tujino, mogoče nekega dne pridejo nazaj. Seveda, če je še kdo iz Evrope, ki bi rad bil pri nas, naj se tudi oni na enak način počutijo dobrodošle. Vse skupaj bolj razumem kot kroženje kot pa kakršen koli odliv. Za to kroženje je pa vprašanje vzpostavitev pogojev, da bodo ti mladi lahko potem tudi ostali v Sloveniji, imeli družine, živeli normalno, produktivno in zadovoljno življenje.

In za konec -  ali menite (kot minister in profesor), da bi  k izboljšanju kakovosti predavanj doprinesel ukrep dovoljenega (ali celo obveznega) snemanja in spletno dostopnega predvajanja posnetkov predavanj? Podobno kot javno predvajanje sej parlamenta. 

Predavanja so tako ali tako javna. Tak sistem že imamo, imenuje se videolectures.net. Nekatere tuje univerze predavanja snemajo, ampak ne iz razloga nadzora, pač pa iz razloga promocije profesorjev in znanja, ki je na univerzi. Na ta način dajo, morda se sliši pompozno, človeštvu na razpolago, da si ogleda predavanja na Princetonu, MITju, ali pa predavanja na univerzi v Ljubljani. Zastonj, kadarkoli in pravzaprav kjerkoli na svetu, celo v lastnem jeziku.

Univerze v tujini, ki so s tem začele ne delajo tega zaradi nadzorovanja vsebine ali učiteljev, ampak z vidika promocije. Če bi bil to vzgib – potem je prav. Če pa je vprašanje nadzorovanja, potem mislim, da gre za absolutno napačen razlog. Vsaka predavanja so javna in če kdo misli, da kdorkoli dela kaj narobe – za to obstajajo mehanizmi, ki pa so akademski, in ne politični! Tu moramo biti pozorni. Kvaliteta se meri po akademskih vatlih, ne po političnih. Tudi jaz, trenutno v vlogi politika, si ne drznem ocenjevati – politično ali kako drugače – predavanj kogarkoli. Če je kaj avtonomija, potem je to ravno avtonomija univerze v vsebini. V vsebini poučevanja in raziskovanja, to je prava avtonomija.

Vir in foto: uredništvo mlad.si

Trenutno ni komentarjev...

Komentirajte

40009

Omejitev znakov 740

O portalu mlad.si             

Portal je namenjen vsem mladim v Republiki Sloveniji ter vsem tistim, ki se z mladimi ukvarjate. Na portalu najdete vse potrebne informacije o mladih in za mlade, vključno  z vsemi priložnostmi, ki se mladim ponujajo izven procesa izobraževanja in prvih delovnih izkušenj. Portal vsebinsko povezujejo tri glavne vstopne točke oz rubrike, ki smiselno tvorijo življenski ciklus mladih, njiove potrebe in želje po aktivnem preživljanju prostega časa in soočanju z izzivi v obdobju med 15. in 29. letom.
Kontakt:
Urad RS za mladino
Masarykova 16, 1000 Ljubljana
T: (01) 400 57 90, E: gp-ursm.mizs(at)gov.si
Urad RS za mladino