24-letna Chiara je prostovoljka UNICEF-a Slovenija, ki prihaja iz sosednje Italije. Prosili smo jo, če bi z nami delila svojo pot odločitve za selitev in izkušnjo življenja v Slovenije.

Sem zelo radovedna oseba. Rada opazujem, poslušam, se učim in ustvarjam nove stvari ter ideje. Zelo hitro mi postane dolgčas, zato sem že od malih nog rekla »da« vsem priložnostim, ki so mi omogočile videti svet in doživeti nove kulture ter poglede. V življenju sem se veliko selila sama, namenoma in vedno z veseljem. Vendar pa se, ko se znajdem sama v novi situaciji, pogosto počutim osamljeno in nekoliko izgubljeno. Razvila sem veliko strategij, kako se spopasti z žalostnim občutkom, ko si daleč od prijateljev, in prostovoljstvo je bilo zame vedno dober način. Ugotovila sem, da ko ljudje delijo zanimanje za to, da naredijo nekaj dobrega za druge, postanejo bolj odprti za nova poznanstva in nesebično ustvarjajo smiselne vezi.

Druga dobra strategija, ki sem jo našla za premagovanje osamljenosti, je obiskovanje muzejev in razstav (in Ljubljana jih je polna). Ko gledam ustvarjalna dela, se med menoj in umetnikom začne namišljeni dialog, ki me razveseli, in ko sem srečna, je veliko lažje spoznavati nove ljudi in sklepati prijateljstva. Morda so muzeji zelo specifična stvar, vendar če posplošim: vstati, se odločiti in aktivno poskušati narediti nekaj, kar te osrečuje, je odlična strategija proti neprijetnim občutkom.

Kako sem pristala v Sloveniji?

Malo po naključju, malo po izbiri. Prijavila sem se na pripravništvo na Italijanskem inštitutu za kulturo v Sloveniji, ker me je navdušila priložnost izvedeti več o tem, kako dve sosednji državi, z veliko skupne zgodovine, vodita svojo kulturno sodelovanje v okviru zdaj uspešne evropske povezave. V službi in na družabnih dogodkih v Ljubljani sem našla zelo živahno kulturno, družbeno in politično okolje, pripravljeno na dialog in proaktivno učenje. Mladi ljudje se radi pogovarjajo in delijo svoje misli z menoj ter imajo zanimive perspektive o kompleksnih in lahkotnih temah. Od izrazito akademskih dogodkov do sproščenega nočnega življenja in zabave – našla sem vse, kar sem potrebovala.

In narava. Narava je vsekakor dobrodošla sopotnica na moji poti po Sloveniji. Izjemno srečna sem, da sem lahko v manj kot 30 minutah vožnje s kolesom sredi gozda ali ob jezeru. Slovenci imajo čudovit »naraven« odnos do narave in vesela sem, da lahko to doživljam z njimi.

So si Italijani in Slovenci bolj podobni ali bolj različni?

Iskreno, ne vem. Italija je zapletena in raznolika – tako kot, mislim, da tudi Slovenija. Vsakič, ko sem se preselila v tujino, sem srečala najširši nabor ljudi: nekatere, ki so mi podobni, in druge, ki so zelo drugačni od mene. Vedno pa sem opazila, da »podobno« in »različno« ne pomenita nujno »dobro se bova razumela« ali »ne bova«. Velikokrat sem ustvarila najbolj zanimive in pristne vezi z ljudmi, ki so bili od mene zelo različni, in mislim, da je to pomembno dejstvo, o katerem je vredno razmišljati.

Moje sporočilo mladim?

Sem precej mlada in neizkušena, a ko pogledam nazaj na stvari, ki so mi v življenju prinesle veselje, je bila najpomembnejša vedno pripravljenost poslušati in govoriti z ljudmi. Dialog – tako s prijatelji za vse življenje kot s tistimi, ki jih spoznaš pred tremi minutami – je ključen za razumevanje sebe in sveta. Včasih je strašljivo, drugič pride povsem naravno, vendar ti vedno nekaj da. Prav tako vedno proaktivno išči, kaj ti je všeč, kaj te osrečuje, in se poskusi iz vsake stvari nekaj naučiti.

Zapisala 24-letna Chiara

Če tudi tebe zanima prostovoljstvo na UNICEF-u Slovenija, te toplo vabimo, da se nam pridružiš. S prostovoljstvom lahko pomagaš spreminjati prihodnost otrok po svetu na bolje, spoznavaš nove ljudi ter pridobivaš dragocene izkušnje. Na spletni strani najdeš več informacij ter obrazec za prijavo. Se veselimo!  

*Zapis je nastal v okviru projekta Na meni je!, ki ga sofinancira Urad za mladino v okviru prizadevanj za spodbujanje participacije med mladimi. Besedilo ne izraža stališča Urada za mladino ali UNICEF-a Slovenija.