O stiskah mladih se danes govori bistveno več, kot se je govorilo še pred nekaj desetletji, a to še ne pomeni, da je o njih tudi lažje zares spregovoriti. Duševno zdravje je postalo tema javnih razprav, šolskih delavnic, kampanj, objav na družbenih omrežjih in pogovorov, ki jih prejšnje generacije pogosto niso imele, vsaj ne v jeziku, ki bi občutke znal poimenovati brez sramu in brez občutka, da je z nami nekaj narobe. Pa vendar se zdi, da se ravno v trenutku, ko mlada oseba svojo stisko poskuša izreči nekomu starejšemu, prepogosto zgodi nekaj zelo znanega: pogovor, ki bi moral odpreti prostor razumevanja, se spremeni v tolažbo, ki ne potolaži, v nasvet, ki je samo floskula ali pa v primerjavo z neko drugo mladostjo, ki je bila sicer zelo resnična, težka in vsekakor vredna spoštovanja, a ni ista mladost, v kateri danes odraščajo mladi.

»Saj bo minilo.« »Malo potrpi.« »Ko sem bil jaz mlad, nismo imeli časa razmišljati o takih stvareh.« »Vsi smo bili kdaj pod stresom.«

To so stavki, ki jih veliko mladih zelo dobro pozna. Potrebno se je zavedati, da so redko izrečeni z namenom, da bi koga prizadeli. Pogosto prihajajo iz skrbi, iz nerodnosti, iz želje, da bi odrasel človek mlademu pokazal, da težko obdobje ni konec sveta in da ga je mogoče preživeti. A prav tu se zgodi tihi nesporazum, ki ga je včasih težko razložiti, saj odrasli mislijo, da pomirjajo, mladi pa slišimo, da pretiravamo ali pa odrasli mislijo, da s svojimi besedami ponudijo perspektivo izkušenosti, mladi pa slišijo le, da njihova izkušnja ni dovolj resna in relevantna.

Prav zato nikakor ne preseneča, da se veliko mladih o stiskah najprej pogovori z vrstniki, ki v resnici niso nujno kaj boljši sogovorniki, ki bi lahko nadomestili odrasle ali še bolje – strokovnjake oziroma sistem pomoči, kadar bi bil ta potreben. Čeravno je pogovor z vrstniki lažji, se namreč tu pojavi skrito tveganje. Vrstniki pogosto nimajo informiranih rešitev, nimajo distance, izkušenj, včasih pa imajo tudi sami toliko lastnih bremen, da lahko pogovor postane bolj skupno drvenje proti dnu kot pomoč.

Pa vendar imajo nekaj, kar je v prvem trenutku, ko stiska preide v klic na pomoč, odločilno: za razliko od številnih odraslih razumejo svet, iz katerega stiska prihaja, ne da bi ga bilo treba najprej dolgo prevajati.

Se zaupati prijatelju/-ici?

Prijatelju namreč ni treba posebej razlagati, zakaj lahko izpitno obdobje hitro postane več kot le nekaj napornih tednov, prijateljica ve, kako utrujajoče je biti ves čas dosegljiv, tudi ko se navzven ne dogaja nič posebnega, vrstnik razume, kako hitro se lahko navaden večer spremeni v primerjanje z ljudmi, ki jih sploh ne poznaš, kako težko je odložiti telefon, če je tam hkrati druženje …

Svojemu vrstniku ni treba dokazovati, da, čeravno morda tega ne izražaš vsak dan, tvoj vsak dan zelo konkretno vsebuje tudi zelo resna vprašanja o prihodnosti, o stanovanju, delu, študiju, denarju, podnebju, odnosih … Pa tudi občutku, da moraš imeti jasno začrtano smer, še preden si sploh zares ugotovil, kdo si.

Zaradi vsega tega, kar je včasih, če smo iskreni, tudi zelo težko ubesediti, vrstniški pogovor pogosto deluje kot veliko bolj varen začetek, ki morda služi tudi kot »preizkus legitimnosti«, saj je pri nekaterih stiskah dovolj, da so videne, slišane in podprte s strani varnega okolja.

Ali lahko morda na tej točki govorimo o tem, da se v družbi pojavlja poseben generacijski prepad pri dojemanju stisk? Ta ni samo trk občutljivosti mladih ter nerazumevanja odraslih, ampak preplet vprašanja jezika, izkušenj, navad, vrednot in vsega, kar se je oblikovalo v zelo različnih časih.

Potrebno se je zavedati, da so starejše generacije odraščale v okoljih, kjer je bila stiska pogosto razumljena kot nekaj, kar se prenese, ne pa nujno ubesedi. Če si bil utrujen, si nadaljeval, če te je bilo strah, si se zbral, če ti je bilo težko, si nekako zdržal, ker druge možnosti pogosto ni bilo ali pa zanjo nihče ni imel besed. Duševne stiske so bile v številnih okoljih razumljene kot šibkost, pretiravanje, značajska mehkoba ali nekaj, o čemer se ne govori preveč, ker pogovor tako ali tako ničesar ne spremeni.

Stiske v resnici starejšim generacijam niso tuje

To seveda ne pomeni, da starejše generacije niso trpele. Nasprotno, marsikdo je nosil stvari, ki jih nikoli ni imel kam odložiti. Prav zato je včasih tako težko poslušati mlade, ko govorijo o tesnobi, izgorelosti, osamljenosti ali občutku preobremenjenosti. Če je nekdo večino življenja preživel v prepričanju, da mora bolečino skriti, jo stisniti v delo, jo prevesti v vzdržljivost ali jo preprosto preživeti, lahko mlad človek, ki poskuša o podobnih občutkih govoriti naravnost, v njem nehote sproži odpor, saj se lahko ob tem morda odpre tudi nekaj njegovega, nikoli zares priznanega.

Tu se pogosto začne primerjanje, ki pogovor zapre, še preden bi se lahko zares začel, saj ena generacija govori o svojih pritiskih, druga pa odgovori s svojimi, mladi govorijo o negotovosti, odrasli o tem, kako so nekoč imeli manj … In nenadoma nismo več v pogovoru o tem, kaj nekdo doživlja, ampak v tihi tekmi, čigava stiska ima večjo težo. Ta tekma pa je v resnici nesmiselna, ker ne prinese razumevanja nikomur.

Dejstvo je, da ima vsaka generacija svoje stiske, žal pa nima razvitih mehanizmov, da bi z dovolj empatičnosti in sprejemanja zlahka takoj razumela stiske drugih.

Kako bo pogovor lažji

To je verjetno eden od razlogov, zakaj imajo vrstniki v življenju mladih – pa ne samo mladih, ampak vseh – tako pomembno vlogo. Bi pa bil včasih medgeneracijski pogovor bistveno lažji, če bi odrasli namesto stavka »ko sem bil jaz mlad« najprej rekli: »Ne vem, kako je biti mlad danes, ampak povej mi.« In če bi mladi ob tem lažje razumeli, da tudi za marsikatero odraslo osebo poslušanje stiske ni nekaj samoumevnega, ampak nekaj, česar se morda nikoli ni imela priložnosti naučiti. To seveda ne opraviči zmanjševanja, posmeha ali površnih odzivov, lahko pa pomaga razumeti, zakaj se ti odzivi tako vztrajno ponavljajo.

Na koncu se morda vprašanje ne glasi, ali so stiske mladih danes večje ali manjše od stisk prejšnjih generacij. To vprašanje je preozko in prehitro postane krivično. Bolj smiselno je vprašanje, ali znamo kot družba ustvariti dovolj prostora, da se različne izkušnje ne bi ves čas medsebojno izključevale.