Si že kdaj pisal/a življenjepis in se pri rubriki “znanja in kompetence” ustavil/a ter pomislil/a: »Kaj pa jaz sploh znam?«

Morda si ravno končal/a fakulteto in nimaš veliko delovnih izkušenj na področju, na katerem si želiš delati. Za sabo imaš nekaj študentskih del, mogoče delo v lokalu, trgovini ali na dogodkih, nekaj projektov na faksu in kup aktivnosti, ki se ti zdijo tako vsakdanje, da jih sploh ne šteješ kot nekaj posebnega. Ko vse skupaj pogledaš na papirju, se hitro zdi, kot da je tvoj seznam znanj precej prazen. Ampak kaj, če problem ni v tem, da nimaš znanj ampak v tem, da jih ne prepoznaš?

Znanje namreč ne nastaja samo v šoli. Učimo se tudi takrat, ko tega sploh ne načrtujemo. Pri študentskem delu se lahko naučimo komuniciranja s strankami, organizacije časa ali reševanja nepredvidenih situacij. Pri športu lahko razvijamo vztrajnost, sodelovanje in disciplino. Tudi sodelovanje pri mladinskih projektih, Erasmus+ izmenjava, delavnica, potovanje ali vodenje družbenih omrežij so lahko odlične priložnosti za učenje.

Kako torej ugotoviti, kaj pravzaprav znaš?

1. Začni z vprašanjem “Kaj sem počel/a?”

Veliko lažje je začeti pri konkretnih izkušnjah. Napiši si vse, kar si počel/a v zadnjih nekaj letih torej študentska dela, prakso, projekte, prostovoljstvo, šport, hobije, izmenjave, dogodke, društva, organizacijo potovanj … Tudi stvari, ki se ti ne zdijo pomembne. Nato se pri vsaki izkušnji vprašaj: Kaj sem moral/a pri tem dejansko narediti?

Če si na primer pomagal/a pri organizaciji dogodka, nisi samo »pomagal/a pri dogodku«. Morda si komuniciral/a z ljudmi, skrbel/a za časovnico, reševal/a težave ali koordiniral/a več nalog hkrati.

2. Poglej, kaj vse se je spremenilo.

Dobra vaja je, da se vprašaš: Kaj danes naredim lažje kot pred enim letom? ali Česa prej nisem znal/a, zdaj pa znam?

Prav refleksija je eden od načinov, s katerim lahko najbolje vidimo kako daleč smo prišli. Youthpass na primer uporablja različne metode za samoocenjevanje in prepoznavanje kompetenc, med njimi tudi vprašanja o tem, na kaj smo ponosni, kaj smo se naučili in kaj smo odkrili o sebi. 

3. Poišči konkreten primer.

Namesto da v življenjepis napišeš samo “sem komunikativen/a”, se vprašaj: Kdaj sem to pokazal/a?

Morda si moral/a vsak dan komunicirati z velikim številom ljudi. Morda si vodil/a skupino pri projektu. Morda si na Erasmus+ izmenjavi sodeloval/a z ljudmi iz različnih držav. Konkretna situacija pove veliko več kot le seznam lastnosti.

4. Vprašaj še koga drugega.

Včasih pri sebi najtežje opazimo ravno tisto, kar drugi vidijo kot našo prednost. Vprašaj prijatelja, sošolca, sodelavca ali mentorja: “V čem misliš, da sem dober/dobra?” ali “Kaj so po tvojem mnenju moje kompetence?”

Njihovi odgovori so lahko dober začetek za prepoznavanje lastnosti, do katerih morda sami ne bi prišli. 

Tvoj CV ni samo seznam služb

Ko razmišljamo o svojih izkušnjah, jih pogosto ocenjujemo glede na to, ali so direktno povezane z našim poklicem. Če niso, jih hitro označimo za nepomembne. A prav tam se lahko skrivajo posredne kompetence. Kot so na primer znanja in spretnosti, ki jih lahko uporabimo v različnih situacijah.

Študentsko delo v kavarni ti morda ni prineslo izkušenj iz tvoje sanjske industrije, lahko pa te je naučilo dela z ljudmi, organizacije in odzivanja pod pritiskom. Šport ni bil tvoja zaposlitev, lahko pa ti je pomagal razviti vztrajnost in sposobnost dela v ekipi. Prostovoljstvo ti morda ni prineslo plače, je pa lahko prineslo odgovornost, nove kontakte in izkušnje pri delu z ljudmi.

Zato morda pri pisanju naslednjega življenjepisa ni najboljše vprašanje »Ali imam dovolj izkušenj?«, ampak »Kaj sem se iz svojih izkušenj naučil/a in kako lahko to uporabim naprej?«

Ker se učimo povsod. Včasih je najtežji del samo ugotoviti, kaj vse smo se pri tem naučili.

Avtorica: Petra Lutman