Ta mesec so ameriška družbena omrežja preplavile objave o primeru ‘Cornell Seven’ (Cornellska sedmerica), ki je dosegel tudi mednarodne medije. Vzdevek se nanaša na sedem študentov Univerze Cornell, ene najprestižnejših ameriških univerz, ki naj bi oktobra 2024, v hiši tamkajšnje študentske bratovščine, omamili študentko z drogami in jo več ur spolno napadali.

Skoraj dve leti po dogodku je študentka vložila civilno tožbo zoper sedmerico, univerzo in druge vpletene. V njej trdi, da institucija napada ni preprečila in je po dogodku ni zaščitila. Ogorčenje javnosti je lokalnega tožilca spodbudilo, da je primer ponovno odprl in ga predložil veliki poroti. Medtem ko sedmerica (še) ni bila obsojena za nobeno kaznivo dejanje, in številne podrobnosti ostajajo sporne, predmetno razmišljanje ne skuša o tem razsojati, ampak začeti razpravo na nacionalni ravni o tabu temi, ki zadeva družbe po vsem svetu in si ne glede na izid sodnega postopka zasluži razpravo.

Spolno nasilje je eno najmanj prijavljenih kaznivih dejanj na svetu, statistike pa so grozljive. V Združenih državah Amerike organizacija za boj proti spolnemu nasilju RAINN ocenjuje, da od vsakih 1000 spolnih napadov, 975 storilcev ne bo nikoli preživelo niti dneva v zaporu. Tudi v Evropi raziskave kažejo podobno sliko.[1] Največjo raziskavo o nasilju na podlagi spola so izvedli Eurostat, Agencija EU za temeljne pravice (FRA) in Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE). Med letoma 2020 in 2024 je zajela več kot 114.000 žensk.

Pokazala je, da je vsaka tretja ženska v EU doživela fizično ali spolno nasilje, vsaka šesta pa spolno nasilje, vključno s posilstvom.[2] Vsaka tretja je bila spolno nadlegovana na delovnem mestu, med mlajšimi ženskami pa sta to kar dve od petih, na policijo se je obrnila le vsaka osma.[3] V nadaljnjem poročilu marca 2026 sta FRA in EIGE zapisala, da obseg neprijavljenega nasilja kaže, da sistemi ne delujejo.[4]

V Sloveniji je raziskava Sveta Evrope in Ministrstva za pravosodje iz leta 2020 pokazala, da je skoraj vsak peti prebivalec Slovenije pred 18. letom doživel vsaj eno obliko spolne zlorabe. Zlorabo je prijavilo le 6 % žrtev.[5] Ista raziskava je pokazala, da skoraj polovica Slovencev (47 %) ne bi prepoznala znakov spolne zlorabe otrok.[6] Tretjina jih meni, da zloraba vedno vključuje fizično silo, četrtina pa izpostavljanja mladih pornografiji ne šteje za zlorabo.[7]

Hkrati dve tretjini anketirancev menita, da šole mladim ne dajejo dovolj informacij, da bi se lahko zaščitili. Kar 90 % jih meni, da bi moralo biti preventivno izobraževanje del učnega načrta. Skoraj polovica staršev pa pravi, da bi jim bilo neprijetno o tem govoriti doma, in le tretjina jih je to že kdaj storila.[8]

To pa je ključno. Če starši s pogovorom ne začnejo, se mladi obrnejo na šolo, ki bi jih morala opremiti z znanjem o tem, kako zaščititi sebe, svojo telesno avtonomijo in meje ter kako zlorabo prijaviti. Slovenske šole nimajo obveznega predmeta, posvečenega spolnosti, odnosom in privolitvi. Te teme so prepuščene posameznim učiteljem ter gostujočim delavnicam nevladnih organizacij in študentskih prostovoljcev. Ali bo otrok o tem sploh kaj slišal, je torej odvisno od tega, katero šolo obiskuje.

Pri tem ne gre za kritiko slovenskega izobraževalnega sistema na splošno, saj je Slovenija naredila pomembne korake za zaščito žrtev spolnih zlorab. Leta 2021 je spremenila Kazenski zakonik in sprejela model ‘samo ja pomeni ja’.[9] Posilstvo je zdaj opredeljeno z odsotnostjo privolitve, ne pa s tem, ali je bila žrtev ogrožena ali fizično premagana. S tem je Slovenija pred številnimi državami EU, ki svoje pravne opredelitve posilstva še spreminjajo. Tudi EU je naredila veliko, da bi žrtvam olajšala, da spregovorijo in da je njihova zgodba slišana.

Vendar zakoni in politike lahko zaščitijo le tiste, ki vedo, da so do te zaščite upravičeni (to velja ob predpostavki, da je zakon popoln, kar vemo, da ni, a tu govorimo o njegovem izvajanju, kolikor ga omogoča). Številne žrtve spolne zlorabe nikoli ne prijavijo, ker tega, kar se jim je zgodilo, ne prepoznajo kot kaznivo dejanje. To še posebej velja, kadar je storilec partner, prijatelj ali nekdo, ki mu zaupajo. Drugi molčijo zaradi sramu, strahu, da jim ne bodo verjeli, ali strahu pred tem, kaj bodo rekli družina ali majhna skupnost.

Izobraževanje to spreminja. Otrok, ki pozna prave izraze za dele svojega telesa, ve, da se ga nihče ne sme dotikati brez dovoljenja, in ve, kateri odrasli osebi lahko pove, zato je težje zlorabljen in hitreje spregovori. Najstnik, ki razume privolitev, bo to mejo manj verjetno prestopil in bolj verjetno posredoval, ko jo prestopi prijatelj. Pogovor o tem pa se običajno osredotoča na ženske, saj one spolno zlorabo pogosteje doživljajo.

A tovrstno zlorabo doživljajo tudi moški, zato je ključno, da so v pogovor vključeni tudi fantje: kot potencialne žrtve in kot mladi moški, ki sooblikujejo kulturo okoli sebe. Pravica do zaščite pred spolno zlorabo je človekova pravica. Njena zaščita velja za vse in je odgovornost vseh. Ta članek je zato napisan kot uvod v širšo razpravo o tem in kot spodbuda odraslim, učiteljem in staršem, da te pogovore podprejo in ponudijo usmeritve. Tako se lahko tema nadaljuje tudi na drugih področjih civilne družbe.

Ne glede na to, kako bo sodišče na koncu odločilo v primeru Cornell, že sam odziv javnosti na tožbo kaže, da so ljudje o tem pripravljeni govoriti. V že omenjeni raziskavi se je 90 % prebivalcev Slovenije strinjalo, da bi moralo biti učenje o preprečevanju spolnih zlorab del šolskega učnega načrta. Molk ščiti storilce, pogovor lahko zaščiti mlade.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč UNICEF-a Slovenija.

Foto: Lucho Renolfi, Unsplash

[1] https://rainn.org/help-and-healing/if-youve-been-assaulted/reporting-sexual-assault-to-law-enforcement/

[2] https://eige.europa.eu/newsroom/news/one-three-women-eu-have-experienced-violence

[3] https://eige.europa.eu/newsroom/news/one-three-women-eu-have-experienced-violence

[4] https://fra.europa.eu/en/news/2026/eu-wide-survey-highlights-scale-psychological-economic-and-cyber-violence-against-women

[5] https://www.coe.int/en/web/children/-/new-study-slovenians-consider-sexual-abuse-of-children-a-serious-problem-but-nearly-half-would-not-be-able-to-recognise-its-signs

[6] https://www.coe.int/en/web/children/-/new-study-slovenians-consider-sexual-abuse-of-children-a-serious-problem-but-nearly-half-would-not-be-able-to-recognise-its-signs

[7] https://www.coe.int/en/web/children/-/new-study-slovenians-consider-sexual-abuse-of-children-a-serious-problem-but-nearly-half-would-not-be-able-to-recognise-its-signs

[8] https://www.coe.int/en/web/children/-/new-study-slovenians-consider-sexual-abuse-of-children-a-serious-problem-but-nearly-half-would-not-be-able-to-recognise-its-signs

[9] https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/ljubezen-ne-boli-samo-ja-pomeni-ja-vedno-preveri-vedno-spostuj/