Dr. Rudi Klanjšek je redni profesor sociologije na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča predvsem na družbeno neenakost, globalizacijo, ekonomski razvoj in deviantnost, pomemben del njegovega raziskovanja pa predstavljajo tudi mladi in njihov položaj v sodobni družbi.

Naslov našega pogovora je »Bomo živeli slabše kot naši starši?«. Kako bi kot sociolog odgovorili na to vprašanje? Kaj danes sploh pomeni živeti bolje ali slabše? Govorimo o višjem dohodku, dostopnem stanovanju, varni zaposlitvi in socialni varnosti ali predvsem o občutku, da lahko načrtujemo svojo prihodnost?

Vprašanje napredka in razvoja je zelo kompleksno. Sociologi se mu nekoliko izogibamo, saj je težko objektivno presoditi, kaj pomeni živeti bolje ali slabše. To je do določene mere vedno subjektivna presoja. Zato se večkrat za merjenje napredka poskuša uporabiti objektivne mere, ko so npr. mere pravne, fizične in ekonomske varnosti/blaginje. V tem oziru je danes marsikaj bolje kot včasih. Slovenija je npr. danes bogatejša, več je potrošniške izbire, stopnja brezposelnosti, tudi med mladimi, je zgodovinsko nizka. Mladi imajo danes mnoge možnosti (npr. za izobraževanje), ki jih v preteklosti ni bilo ali pa so bila slabše podprta.

Pa vendar: ko se pogleda, kako današnji mladi doživljajo svoj položaj, se ta izboljšanja ne kažejo v njihovem boljšem počutju. Nasprotno, podatki kažejo na rast odtujenosti, resignacije, fatalizma. Na slabšanje duševnega blagostanja. A če se na prvi pogled zdi to stanje paradoksalno, je vendarle potrebno priznati, da takšnega stanja ne gre pripisati le temu, da je današnja mladina »razvajena« ali »naveličana vsega«. Nekatere temeljne dobrine so danes težje dostopne kot včasih (npr. stanovanja), veliko je sprememb, premikov, ki mladim upravičeno ne vzbujajo optimizma.

Geopolitične razmere, okoljska kriza, nevarnost vojne, ki odpira tudi vprašanje prihodnosti trga dela, socialne države, varne pokojnine ipd. Trenutne vojne (med Iranom in ZDA, med Rusijo in Ukrajino) imajo namreč neposredne posledice na cene energentov, s tem pa tudi na evropsko gospodarstvo, ki je gradilo svojo konkurenčnost tudi na razmeroma dostopni energiji. Konkretno, ključno vprašanje je, kako dolgo si bo lahko Evropa privoščila takšno raven socialnosti, če bo njeno gospodarstvo začelo pešati: kje bodo države dobile dovolj sredstev, da bi naslovile temeljne potrebe, ki vključujejo dostopno zdravstvo, šolstvo.

To je povezano tudi z vprašanjem dostopnosti stanovanj, z gradnjo neprofitnih stanovanj, z možnostjo subvencioniranja najemnin ipd. V Sloveniji se tako že krepijo klici po brzdanju javnofinančnih izdatkov, ob tem, ko se krepijo zahteve po povečevanju obrambnih izdatkov. Demografski trendi in vzpon umetne inteligence (in njen vpliv na trg dela) sta še dodatna dejavnika, ki upravičeno vzbujata skrb med mladimi.

Zato se mi zdi, da mladi ne ocenjujejo toliko sedanjega stanja (ki ni objektivno slabo), ampak da jih bolj skrbi prihodnost. To se kaže tudi v naših raziskavah mladine, ki kažejo, da je mlade (upravičeno) strah prihodnosti. V tem oziru je tudi težko napovedati, ali bodo mladi res živeli bolje kot njihovi starši. Menim, da se bo dolgoletni trend, po katerem vsaka naslednja generacija živi bolje od prejšnje, obrnil. Deloma smo temu že priča.

Zdi se, da imamo številne osnovne potrebe vendarle zadovoljene, hkrati pa na položaj mladih vplivajo geopolitične in gospodarske okoliščine, na katere posameznik nima neposrednega vpliva. Ob tem se povečuje tudi razkorak med mladimi, ki jim pri reševanju stanovanjskega vprašanja lahko pomagajo starši, in tistimi, ki takšnega zaledja nimajo. Kako bi lahko kot družba zmanjšali ta razkorak?

Razslojevanje se v tem pogledu gotovo povečuje. Tisti, ki imajo podporo in materialno zaledje staršev, so v precej boljšem položaju od tistih, ki tega zaledja nimajo. Položaj staršev šteje danes bolj, saj se število povprečnih plač, ki jih nekdo potrebuje za rešitev svojega stanovanjskega problema povečuje. Poleg tega so tu še višja subjektivna pričakovanja glede tega, kako naj bi ta stanovanjska enota izgledala.

Problem je seveda izrazitejši v urbanih središčih, a potrebno je vedeti, da so prav tam pogosto skoncentrirana delovna mesta in druge priložnosti. Zato argument »zakaj pa silijo v mesta« ni najbolj na mestu.

Kaj lahko naredi Slovenija? Kot rečeno, glede prihodnjih trendov oziroma obetov sem precej skeptičen. Ne ker rešitev ne bi bilo, ampak ker slovenska politika deluje znotraj širših evropskih in mednarodnih okoliščin, na katere nima popolnega vpliva. Konkretno, gradnja javnih najemnih stanovanj, subvencioniranje kreditov, regulacija najemnega trga, stanovanjske zadruge so vse ukrepi, ki bi problem lahko omilili.  Ampak še enkrat – država za izvajanje takšnih politik potrebuje sredstva, ki jih nima. Zadnje poročilo fiskalnega sveta to jasno pokaže, ob tem ko opozarja, da bo ob izpolnjevanju obrambnih zavez, upoštevanju demografskih trendov in sprejetju predlaganih davčnih olajšav, tega denarja še manj. Ravno zaradi te »kvadrature kroga« trdim, da bodo razmere za večino v prihodnosti prej slabše kot boljše.

Omenili ste duševno zdravje. Koliko so strahovi mladih povezani z objektivnimi družbenimi razmerami in koliko z njihovim subjektivnim doživljanjem sveta?

Kot sem nakazal, je težko trditi, da so skrbi mladih glede prihodnosti samo posledica njihovega subjektivnega doživljanja. Obstajajo objektivni razlogi za zaskrbljenost. To velja za vprašanje miru in varnosti, okoljsko krizo, stanovanjsko problematiko ter vprašanja, povezana z ustvarjanjem družine in partnerskimi odnosi. Obstajajo torej objektivni dejavniki, zaradi katerih (mladi) ljudje upravičeno občutijo zaskrbljenost. Ta se lahko prenaša v tesnobo in se odraža tudi v slabšem duševnem zdravju.

Seveda pa na drugi strani obstajajo tudi subjektivni dejavniki. Posamezniki enake okoliščine doživljamo različno. Nekaj, kar za enega človeka ne predstavlja velikega stresa, lahko drugega močno prizadene. Pri tem je pomembna posameznikova odpornost na neugodne življenjske situacije.

Zato nas mora zanimati tudi, od kod izvira notranje doživljanje tesnobe. Pomembno vlogo imajo družina, vzgoja in širše družbeno okolje. Danes denimo vidimo, da se številni mladi, še posebej dekleta, ne počutijo dobro v svoji koži, čeprav z njihovo »kožo« seveda ni nič narobe.

Odgovor za te frustracije, nezadovoljstvo in tesnobo je deloma mogoče pripisati dejstvu, da ta generacija živi v času, ko je nenehno izpostavljena podobam perfekcionizma in sporočilom, da je mogoče hitro zaslužiti, postati pomemben, uspešen in viden. Mladi so izpostavljeni ogromni količini informacij in podob, ki so pogosto skrbno ustvarjene in ne odražajo realnega življenja, kljub temu pa postajajo referenčne točke za presojanje samega sebe.

Zato se posameznik danes veliko lažje začne spraševati, ali je z njim nekaj narobe. Na subjektivni ravni lahko to ob vse višjih in celo nerealnih pričakovanjih prispeva k nezadovoljstvu, tesnobi, občutku brezizhodnosti in depresivnosti.

Imamo torej objektivne in subjektivne vire stisk, ki se medsebojno seštevajo in kažejo tudi v trendih na področju duševnega zdravja. Ob tem ne smemo zanemariti ekonomskega vidika tega nezadovoljstva. Velik del potrošnje poganja namreč prav to nezadovoljstvo ljudi s samimi seboj. To se lepo kaže v rasti industrije prehranskih dopolnil, estetskih in korektivnih posegov ter drugih produktov, ki posamezniku obljubljajo izboljšanje njegovega telesa, počutja ali statusa.

Ta nezadovoljstva je zato potrebno misliti tudi v okviru digitalizirane in informatizirane družbe, v kateri mladi niso v preprostem položaju. Ali smo zaradi vsega tega danes »neto« na boljšem kot takrat, ko je bilo življenje, vsaj kar se tega tiče, nekoliko enostavnejše, je težko objektivno presoditi. Zagotovo pa je mogoče trditi, da so mladi danes izpostavljeni kontinuiranemu pritisku, ki je zaradi digitalnega okolja bistveno bolj prisoten.

Preprost primer: nekoč je za neprijeten ali smešen dogodek vedel tvoj razred ali bližnja okolica. Danes se lahko isti dogodek prek družbenih omrežij razširi praktično po vsem svetu. Tudi posledice posmehovanja in družbenega pritiska so zato lahko bistveno večje.

V javnosti in raziskavah se veliko govori tudi o političnem premiku mladih v desno. Zakaj prihaja do tega?

Res je, mnoge raziskave kažejo, da se mladi, predvsem mladi moški premikajo v desno, vendar je po drugi strani potrebna previdnost pri interpretaciji teh premikov. Vse prepogosto se te premika namreč enači z radikalizacijo, z vzponom toksične moškosti, fašizma ipd.

Ključno vprašanje namreč je, kaj sploh razumemo kot »desno«. In za tem, kaj je »skrajno desno«. Na primer, je mlad človek, ki v Nemčiji podpira stranko Alternativa za Nemčijo zgolj zato, ker je ta edina za normalizacijo odnosov z Rusijo, skrajni desničar? Danes se na veliko deli etikete o skrajnosti, čeprav v motivih in ravnanjih ljudi pravzaprav ni nič skrajnega. Zato so trditve, da mladi množično prehajajo na desnico ali celo na skrajno desnico, po mojem mnenju pretirane.

Nadalje, razlogi za politične premike so zelo različni. Pri delu mladih moških je mogoče opaziti večjo naklonjenost konservativnim pogledom in tradicionalnejši delitvi spolnih vlog. To je lahko povezano tudi z njihovimi izkušnjami na področju partnerskih odnosov, ki so dejansko postali bolj zahtevni. V tem oziru je pričakovano, da svoje težave interpretirajo skozi kritiko feminizma oziroma preko želje, da bi se vrnili v preteklost, ko je bilo »vse lažje«. Svoje pri tem seveda opravijo spletne skupnosti in vsebine tako imenovane »manosfere«, ki te mlade utrdijo v njihovih prizadevanjih.

Pri drugih mladih so razlogi za premik na desno drugačni. Nekateri ob tem, ko zagovarjajo enakost pravic med spoloma, zgolj menijo, da so razprave o spolu v javnem prostoru preveč izpostavljene, zaradi česar imajo odklonilen odnos do levih politik na področju LGBTQ+ vprašanj. Spet tretji se politično opredeljujejo za desno, ker vidijo problem v migracijah, lahko v kulturnem smislu (ogrožanje »naše« kulture, identitete), lahko pa je ta odklonilen odnos posledica, da priseljevanje dojemajo kot dodatno konkurenco pri dostopu do stanovanj ali drugih omejenih dobrin (socialne države).

Razlogi so lahko tudi povsem ekonomski. Mladega podjetnika lahko na primer pritegne desna politična stranka, ki zagovarja nižje davke ali manjšo regulacijo. Imamo torej zelo različne kulturne, ekonomske in socialne motive, zaradi katerih se posamezni mladi politično pomikajo v desno.

Zato ta premik razumem predvsem kot signal strankam na levem političnem polu. Del tradicionalne levice se je v zadnjih desetletjih močneje usmeril v identitetna in kulturna vprašanja, medtem ko so bile zgodovinsko v ospredju predvsem teme socialnega položaja, dela in pravic delavstva. Zato menim, da bo »nova levica«, če bo hotela popraviti svoj volilni rezultat prisiljena v premislek glede (kulturnega) progresivizma in svoje pozicije nasploh. Dejstvo namreč je, da jo njihova tradicionalna »zaveznika«, mladi in delavstvo, podpirata vse manj (vse bolj pa izobražena, urbana buržuazija).