Matej Cepin: »V svetu, ki postaja vse bolj radikaliziran, se bom radikaliziral tudi sam, vendar v vrednoti dialoga.«

Tokratni intervju je z Matejem Cepinom, prejemnikom državnega priznanja za dolgoletno kakovostno in uspešno delo v mladinskem sektorju.
Matej Cepin je dolgoletni mladinski delavec, izobraževalec in direktor Socialne akademije. Svoje delo posveča spodbujanju aktivnega državljanstva, neformalnega učenja, osebnostnega razvoja in dialoga v družbi. Je avtor in urednik številnih strokovnih publikacij, med drugim priročnikov Počimo mehurčke in Težke teme. Njegovo poslanstvo je tudi krepitev dialoga v družbi.
V mladinskem sektorju je prepoznan po pomembnem prispevku k profesionalizaciji mladinskega dela v Sloveniji, predvsem z usposabljanjem trenerjev, razvojem strokovnih gradiv in povezovanjem organizacij. Tisti, ki ga poznajo, vedo, da je človek z velikim srcem, ki mladinskega dela ne le opravlja, temveč ga tudi živi.
Letos je za svoje dolgoletno kakovostno in uspešno delo prejel državno priznanje. Ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali o razvoju mladinskega sektorja, pomenu dialoga, izzivih mladinskega dela in ustvarjanju pozitivnih sprememb v družbi.
Najprej: čestitke za državno priznanje za kakovostno in uspešno delo v daljšem časovnem obdobju v mladinskem sektorju! Kaj vam priznanje pomeni in na katere svoje dosežke ste najbolj ponosni?
To priznanje mi v resnici pomeni več, kot sem si pripravljen priznati, in sicer iz dveh razlogov. V mladinskem delu smo večinoma navajeni biti nekoliko altruistični. Tudi sam si želim biti človek, ki služi drugim, vendar je lepo doživeti tudi nekaj takšnega, kot je prejem priznanja.
Prvi razlog je ta, da sem trideset let posvetil nečemu, kar mi veliko pomeni. Ob tem se mi prebujajo spomini na prehojeno pot in občutek hvaležnosti zanjo.
Drugi razlog pa je povezan z osebo, ki me je predlagala za priznanje. Ta oseba je precej drugačna od mene. V današnjem polariziranem svetu mi veliko pomeni, da smo lahko zgled tega, kako lahko različni ljudje sodelujemo, si medsebojno priznavamo dosežke in se celo sinergično podpiramo. To mi predstavlja veliko spodbudo in me resnično gane.

V mladinskem sektorju delujete že skoraj tri desetletja. Kako se je začela vaša pot v mladinskem delu in kaj vas je prepričalo, da mu posvetite svojo poklicno pot?
Moja pot se je začela na lokalni ravni, zaznamovala pa jo je predvsem hitra rast kompetenc. Imam namreč le 30 odstotkov vida in v tistem času šolski sistem ni ponujal veliko podpornih mehanizmov. V šoli sem bil sicer uspešen, vendar se s socialnega vidika nisem počutil dobro.
V mladinskem delu sem prvič zares pridobil prave prijatelje, prav tako sem spoznal, v čem sem edinstven in kako lahko prispevam. Iz tega sem črpal zagon in razvijal svoje kompetence.
Mladinsko delo je bilo takrat precej drugačno kot danes. Albert Mrgole je že pred približno petnajstimi leti dejal, da sta bila včasih za mladinsko delo dovolj kitara in hrib v sobotnem jutru, danes pa to ni več dovolj oziroma pogosto sploh ne deluje.
Takrat je bilo vse precej preprostejše. Ponudbe za mlade je bilo bistveno manj, prav tako kapital preko digitalnih tehnologij še ni tako močno posegal v življenja mladih. Zato smo se preprosto družili. Dogovorili smo se na primer, da se bomo dobivali vsak ponedeljek zvečer. Srečanja so bila stalna, skupina je bila ustaljena in prav ta kontinuiteta je predstavljala pomembno prednost.
Najprej ste bili torej udeleženec mladinske skupine. Kako se je nato razvijala vaša poklicna pot?
Tako je. Najprej sem bil udeleženec skupine, nato pa je sledilo obdobje prostovoljstva in dajanja drugim. V tem času so me najbolj zaznamovali animatorji, skavti in tudi nekatere župnijske mladinske skupine.
Poklicno sem se z mladinskim delom začel ukvarjati leta 2002, ko sem se prvič zaposlil v Društvu Mladinski ceh, ki deluje še danes. Moja mentorja sta bila Rafo Pinosa in Jože Gornik, ki sta prav tako prejela državno priznanje. Za njuno mentorstvo sem zelo hvaležen.
Pomembno prelomnico je zame predstavljalo delovanje v Mladinskem svetu Slovenije, kjer sem prvič, kot bi lahko rekli, pogledal čez planke. Tam sem spoznaval drugačne načine delovanja, se učil dialoga in pridobival širši, sistemski pogled na mladinsko delo. Mladinski svet Slovenije je krovna mrežna organizacija, v kateri sem bil dva mandata podpredsednik za izobraževanje. Pozneje smo ustanovili Socialno akademijo.
Ste soustanovitelj in direktor Socialne akademije. Kako se je v vseh teh letih spreminjalo njeno poslanstvo in kateri projekti oziroma pobude so po vašem mnenju pustili najpomembnejši pečat?
Zagotovo bi izpostavil projekt Hard Topics, v okviru katerega smo razvili aplikacijo za zmenke političnih nasprotnikov. Pri projektu Erasmus+ KA2 smo bili glavni partnerji, razvoj aplikacije pa je prav tako potekal pri nas.
Gre za aplikacijo, ki mladinskim delavcem/-kam in drugim strokovnjakom na področju izobraževanja omogoča, da pripravijo vprašalnik in mladim ponudijo QR kodo za dostop do njega. Mladi nato odgovorijo na vprašanja in izrazijo svoja mnenja. Algoritem na podlagi odgovorov poveže posameznike z najbolj različnimi stališči in jih povabi na nekakšen zmenek.
Na ta način se mladi učijo dialoga. Razvili smo tudi kartice z dialoškimi smernicami, ki jim pomagajo pri pogovoru.
Aplikacija se po Evropi precej uporablja v različnih kontekstih, še posebej pri obravnavi tem, ki povzročajo polarizacijo. S takšnim pristopom namreč ugotovimo, da si pogosto nismo tako zelo različni, kot bi sprva mislili.
V govoru ob prejetju državnega priznanja ste omenili, da se boste tudi sami radikalizirali, vendar v dialogu. Nam lahko razložite, kaj to pomeni v praksi?
Nekatere vrednote so absolutne, druge pa niso. Socialna država na primer zame ni absolutna vrednota, saj lahko preveč socialne države negativno vpliva na trg. Prav tako zame ni absolutna vrednota trg, saj v primeru, ko je vse prepuščeno trgu, izgubimo socialno državo. Podobno velja za številne druge vrednote.
Po drugi strani pa menim, da je dialog absolutna vrednota. Proti njemu pravzaprav ne moreš imeti ničesar, vsaj, če ga razumemo tako, kot ga razumem sam.
Zame dialog ni zgolj oblika komunikacije, temveč predvsem vrsta odnosa. Gre za horizontalen odnos, v katerem se medsebojno spoštujemo, upoštevamo potrebe drug drugega in skupaj iščemo pot naprej. V takšnem odnosu ostajamo odprti, si zastavljamo vprašanja in nikoli ne zaspimo. Prav zato je dialog zame absolutna vrednota.
In da, res sem rekel, da se bom v svetu, ki postaja vse bolj radikaliziran, radikaliziral tudi sam, vendar v vrednoti dialoga. To pomeni, da želim dialog zares živeti. Želim slišati tudi tiste, ki razmišljajo drugače. To seveda ne pomeni, da se moram z vsem strinjati. Pri dialogu namreč ni pogoj, da se o vsem strinjamo, temveč da se slišimo, upoštevamo drug drugega in iskreno iščemo skupno pot, ki bo najboljša za vse.

Mladinsko delo pogosto ustvarja dolgoročne učinke, ki jih je težko prikazati s številkami. Kako bi morali po vašem mnenju vrednotiti in širši javnosti predstavljati njegov pomen ter prispevek k razvoju mladih in družbe?
Odnos financerjev do mladinskih delavcev pogosto ni horizontalen, temveč vertikalen. To pomeni, da že v izhodišču ni vzpostavljenega dialoškega odnosa. Za dialog pa potrebujemo spoštljiv odnos in prostor, v katerem posameznika jemljemo resno in mu prisluhnemo. Pomembno je torej, da si prizadevamo vzpostaviti horizontalen odnos.
Ko govorimo o vrednotenju in predstavljanju pomena mladinskega dela širši javnosti, se del odgovora skriva tudi v teoriji. Evalvacija je namreč vedno kvantitativna in kvalitativna.
Pri kvantitativni evalvaciji spremljamo število udeležencev, število izvedenih ur in druge merljive rezultate. Kvalitativna evalvacija pa nam pokaže, kako so se življenja posameznikov spremenila. Gre za mehkejši pristop, ki ga pogosto izvajamo z intervjuji in, ki ljudi zares nagovori. V ospredju so namreč zgodbe, ki nas ganejo in spreminjajo naše razumevanje.
Za predstavljanje mladinskega dela sta zato pomembna oba pristopa, vendar imajo zgodbe bistveno večjo moč pri nagovarjanju in vključevanju ljudi.
Mladinsko delo je pravzaprav zelo univerzalno orodje. Če pogledava različna področja, ga lahko kulturnik uporablja za doseganje kulturnih ciljev, politik za doseganje političnih ciljev, izobraževalec pa za doseganje izobraževalnih ciljev. Navsezadnje je tudi Hitlerjugend oziroma Hitlerjeva mladina, nemška nacistična mladinska organizacija, uporabljala določene elemente mladinskega dela za doseganje nacističnih ciljev. Pri tem je treba poudariti, da niso delovali po vseh načelih mladinskega dela, temveč so zelo skrbno izbrali le tiste elemente, ki so jim koristili.
Mladinsko delo je torej orodje, ki je lahko tudi zelo nevarno, če ga vzamemo iz konteksta. Zato mladinskega dela ne bi predstavljal na enoten, univerzalen način, temveč bi njegov pomen prilagodil različnim ciljnim skupinam.
Izobraževalcem bi na primer poudaril, da mladi skozi mladinsko delo pridobivajo številne kompetence in razvijajo svoje talente. Politikom bi predstavil njegov prispevek k splošni blaginji, povečevanju socialne kohezije in krepitvi skupnosti, saj mladinsko delo prispeva k večji povezanosti ljudi v lokalnem okolju. Zdravstvenim delavcem pa bi izpostavil, da mladinsko delo pozitivno vpliva na različne razsežnosti človekovega zdravja (telo, dušo in duha) ter lahko pomembno prispeva k preprečevanju duševnih stisk.
Dejstvo je, da mladinsko delo deluje predvsem preventivno in ne kurativno. Prav zato je njegove učinke težje prikazati. Pri preventivi namreč govorimo tudi o stroških, ki sploh niso nastali, ker smo s preventivnim delovanjem preprečili določene težave.
Kako vidite razvoj mladinskega sektorja v Sloveniji v zadnjih treh desetletjih?
Največji napredek smo dosegli s tem, da smo mladinsko delo uveljavili kot samostojno področje, kar si tudi zasluži.
To smo dosegli predvsem z razvojem korpusa znanja oziroma »body of knowledge«. Razvili oziroma prevzeli smo določene pojme, jih opredelili in medsebojno povezali. Danes zato veliko bolje razumemo, kaj je participacija in kaj ni, kaj pomeni skupinska dinamika, kaj je mladostništvo ter kateri so njegovi ključni izzivi v različnih starostnih obdobjih.
Prav tako imamo veliko več znanja o organizaciji dela, projektnem in timskem delu, merjenju učinkov ter njihovem predstavljanju. Vse to predstavlja pomemben napredek.
Če bi moral izpostaviti nekatere ključne mejnike, bi najprej omenil začetek sistematičnega usposabljanja trenerjev, ki so nato izvajali nadaljnja usposabljanja. S tem smo dobili usposobljene trenerje, ki delujejo na področju mladinskega dela.
Pomemben mejnik je bilo tudi sprejetje Zakona o javnem interesu v mladinskem sektorju (ZJIMS). Pomembno je, da imamo še vedno delujoče mrežne organizacije, kot sta Mladinski svet Slovenije in Mreža MaMa. Prav tako imamo nacionalno podporo mladinskemu sektorju, odslej v obliki direktorata, pristojnega za mladino. Bomo videli, kako se bo to razvijalo v prihodnje.
Pomembna pridobitev je tudi nacionalna poklicna kvalifikacija mladinski delavec/mladinska delavka, s katero smo dobili formalno priznano poklicno kvalifikacijo. Vse to so pomembni sistemski dosežki. Koliko mladih dejansko dosežemo in kako nanje vplivamo, pa se nenehno spreminja, saj se tudi svet zelo hitro spreminja.
Kateri pa so po vašem mnenju največji izzivi mladinskega sektorja?
Eden največjih izzivov je zagotovo financiranje. Mladinsko delo ne more biti ves čas prepuščeno trgu, podobno kot tudi druga pomembna družbena področja ne morejo delovati izključno po tržnih načelih.
Če bi bile na primer osnovne šole ves čas prepuščene trgu, bi verjetno zelo malo ljudi plačevalo zanje, temveč bi iskali druge oblike učenja. Zato se mi zdi ključno ustvariti okolje, v katerem mladinsko delo ne bo nenehno odvisno od trga, temveč bo imelo zagotovljeno kakovostno sistemsko financiranje. Tako se bodo lahko mladinski delavci bolj posvečali vsebini svojega dela. Seveda pa mora biti financiranje povezano tudi z učinki. Ne gre za to, da bi financirali kar vse, temveč da bi podpirali tisto, kar prinaša resnično kakovostne rezultate.
Drugi pomemben izziv pa je stalna pripravljenost na spremembe. Svet mladih se namreč zelo hitro spreminja, zato moramo biti ves čas pripravljeni prepoznavati njihove nove potrebe in se nanje odzivati.
Na eni strani slišimo, da imajo mladinski centri težave pri vključevanju mladih, na drugi strani pa med mladimi naraščajo duševne stiske, osamljenost in druge težave. Mladinsko delo bi lahko imelo pomembno preventivno vlogo. Kje vidite razloge za ta razkorak? Zakaj mladi ne prihajajo v mladinske centre in kaj se je spremenilo v primerjavi s časom vaše mladosti?
Mladinsko delo ne sme biti zgolj kopija šolskega sistema. V mladinskem delu ne bi smeli razmišljati samo o delavnicah in usposabljanjih za mlade, temveč jim moramo dejansko dati platno in škarje v roke.
Vsaka organizacijska struktura sčasoma razvije svoj način delovanja oziroma modus operandi. Povsem logično je, da imamo določene procese, ki jih ponavljamo. Toda mladinsko delo od nas zahteva, da mladim vedno znova omogočimo, da sami prevzamejo pobudo. To pomeni, da se moramo znati odpovedati ustaljenim strukturam in procesom, ki smo jih vajeni ter jih nenehno prenavljati.
Bolj ko je neka struktura ustaljena in umeščena v stabilno okolje, večja je nevarnost, da svojih procesov ne bo več obnavljala in da mladih ne bo dovolj zgodaj vključevala v svoje delovanje. Pri tem nam precejšnjo medvedjo uslugo delajo tudi razpisi, ki so zastavljeni na način: »Vključiti morate 150 mladih, ki bodo sodelovali na točno določen način.« S takšnimi zahtevami mladinsko delo spreminjamo v kopijo šolskega sistema, kar pa ne more delovati.
Ko smo sprejemali nacionalno poklicno kvalifikacijo za mladinske delavce, sem se nekoč pošalil: »Mladinski delavec je kot učitelj, samo da mora mlade še v razred pripeljati.« V resnici je v tem kar nekaj resnice. Tako kot učitelj mora tudi mladinski delavec mlade motivirati in uporabljati različne metode dela. Ključna razlika pa je, da ob zvonjenju nima nikogar v razredu. Najprej mora iti med mlade, jih nagovoriti, motivirati in jih šele nato pripeljati v prostor (ali pa ga ustvariti kar tam, kjer mladi so), kjer se lahko začne mladinsko delo.
Kaj vas po vseh teh letih še vedno motivira za delo z mladimi? Kaj je vaše osrednje vodilo?
Tudi sam imam otroke in vidim, kako pomembno je, da ne živimo samo za danes, temveč tudi za prihodnost. Pomembno je, da smo ves čas na neki način pripravljeni na to, kar prihaja.
Želel bi si, da bi lahko današnji mladi, ko bodo mojih let, na svojo mladost gledali z enako hvaležnostjo, kot jaz gledam na svojo.
Ko sem odraščal oziroma ko sem bil v zgodnjih dvajsetih letih, smo bili na prelomu tisočletja. Takrat je vladal izjemen optimizem. Približevali smo se Evropski uniji, odpirale so se nove priložnosti, možnosti potovanj in spoznavanja sveta. Internet je postopoma vstopal v naša življenja, tehnološki razvoj pa je prinašal številne novosti. Tudi danes doživljamo velik tehnološki razvoj, predvsem na področju umetne inteligence. Toda na drugih področjih, kot so politika, gospodarstvo in družbeni odnosi, ne opažamo ravno veliko pozitivnih trendov.
Zato si resnično želim, da bi se tudi današnji mladi nekoč svoje mladosti spominjali z enako hvaležnostjo, kot se je spominjam sam.
Kaj bi svetovali mladim, ki želijo prispevati k pozitivnim spremembam v družbi, pa ne vedo, kje začeti?
Mladi lahko naredijo ogromno. Pri tem pogosto pravim, da velja načelo obrestno-obrestnega računa. Ko narediš eno stvar, se ti lahko odpreta dve novi priložnosti. Nato lahko narediš še dve ali tri stvari in tako naprej.
V življenju je veliko takšnih situacij, pri katerih šele pozneje ugotovimo, kako so posamezni dogodki in dejanja med seboj povezani. Če nečesa ne bi začeli, se celotna veriga nadaljnjih dejanj sploh ne bi zgodila. Ko torej začnemo ustvarjati neko pozitivno spremembo, pogosto niti ne vemo, kakšen učinek bo imela, kako daleč bo segla in ali bo sploh uspela. Nekatere stvari uspejo, druge ne. Zato je treba večkrat poskusiti in tudi večkrat pasti. Navsezadnje se tudi otrok nauči hoditi tako, da velikokrat pade, preden shodi. Pomembno je torej vztrajati, poskušati in se ne bati neuspehov.
Povsem konkretno pa je prav mladim ustvarjalcem sprememb namenjena Socialna akademija. Zato so mladi dobrodošli pri nas. Že na prvem pogovoru lahko skupaj prepoznamo, kakšne spremembe želijo ustvarjati, nato pa jih podpremo pri njihovem uresničevanju.
Viri slik: Podkast Družina in Življenje; Avtor fotografij dogodka državnega srečanja: Anže Božnar, Karata Film