So nekatere oblike spolnosti res bolj tvegane od ostalih? So današnji mladi najbolj seksualno osvobojeni ali seksualni zmedeni do sedaj? Zakaj je spolnost veščina?

Spolnost je bila osredja tema tokratne epizode podkasta Križišče mladosti. Gostili smo Tima Prezlja, mladega raziskovalca spolne vzgoje in seksologa, po izobrazbi pa mikrobiologa. Epizodo smo začeli z najbolj aktualno informacijo: spolno prenosljive bolezni so v porastu. Je konec sveta, če ugotovimo, da imamo gonorejo? Ni konec sveta! Se dve osebi kdaj popolnoma ujemata pri spolnosti? Ne, seveda ne. Je kakšna razlika med seksualnostjo in romantičnostjo? Da, velika razlika!

V pogovoru pa med drugim še o sramu, zadržkih pred samim seboj, aseksualnosti in soglasju. Ker je bila epizoda tokrat prekratka, da bi gost povedal vse, smo Tima Prezlja prosili, naj na nekaj izpuščenih vprašanj odgovori pisno. Spodaj torej nekaj pisnih odgovorov, ostalo pa na Križišču mladosti na spodnji povezavi. Se beremo in poslušamo!

Kaj je spolni odnos? Penetracija in potem orgazem – je to res vse?

Spolni odnos je precej širši pojem kot zgolj penetracija penisa v vagino oziroma t. i. koitus. Vključuje lahko zelo raznolike oblike seksualne bližine in izražanja: poljubljanje, dotikanje, oralne spolne prakse, draženje erogenih con z dlanmi, ustnicami ali drugimi deli telesa, medsebojno samozadovoljevanje, analne prakse, uporabo spolnih pripomočkov in številne druge oblike intimnosti, seveda ob soglasju vseh vpletenih. 

Zadovoljujoč spolni odnos zato ne vključuje nujno vaginalne ali analne penetracije, prav tako pa se ne konča nujno z orgazmom. Za nekatere ljudi je orgazem pomemben del spolne izkušnje, za druge pa je lahko bistveno predvsem občutenje bližine, varnosti, vzburjenja, igre, nežnosti, raziskovanja ali povezanosti s partnerjem_ko. 

Ena od težav sodobnega razumevanja spolnosti je pogosto pretirana ciljna naravnanost. Spolni odnos se tako prehitro razume kot nekaj, kar mora voditi do določenega “rezultata” – najpogosteje do orgazma. Takšno razumevanje lahko ustvari pritisk, tesnobo in občutek neuspeha, če orgazma ni ali če se spolnost ne odvije po pričakovanem scenariju. V resnici pa je bistvo spolnosti veliko bolj v procesu kot v cilju. Dober spolni odnos ni nujno tisti, ki se zaključi z orgazmom, ampak tisti, v katerem se osebe počutijo varno, upoštevano, sproščeno, spoštovano in prisotno.

Spolnost je lahko prostor raziskovanja, komunikacije, užitka in povezanosti – ne pa naloga, ki jo je treba uspešno opraviti. Zato je pomembno, da spolni odnos razumemo širše: kot sporazumno, telesno in čustveno izmenjavo, pri kateri niso v ospredju samo genitalije, penetracija ali orgazem, temveč celotno doživljanje, komunikacija, soglasje in dobro počutje vseh vpletenih.

Kaj vse so spolni organi? Ali obstaja razlika med reproduktivnimi organi in spolnimi organi?

Terminologija na tem področju je žal pogosto precej nejasna, zato je pomembno, da najprej razumemo, v katerem kontekstu uporabljamo posamezen izraz. V vsakdanjem govoru se izraz spolni organi pogosto uporablja za dele telesa, ki jih povezujemo s spolnostjo, vendar je takšna raba lahko zavajajoča. Izraz spolni organi se namreč nanaša predvsem na zunanja spolovila, torej na tiste telesne značilnosti, ki imajo ključno vlogo pri pripisu spola ob rojstvu, kar je tudi razlog za takšno poimenovanje. Pri novorojenčku se spol namreč običajno pripiše na podlagi videza zunanjih spolovil. Zato je bolje kot o spolnih organih govoriti o zunanjih spolovilih. Gre namreč za organe, na podlagi katerih klinično določamo predvsem predvideno reproduktivno vlogo novorojenca_ke in ne spola v širšem kontekstu. 

Reproduktivni organi pa označujejo širši sklop organov, ki sodelujejo pri razmnoževanju. Sem poleg zunanjih spolovil spadajo tudi notranji organi in strukture. Reproduktivni organi so torej poimenovani glede na svojo neposredno biološko vlogo pri razmnoževanju. 

Pomembno pa je poudariti, da spolnost ni omejena na spolovila in še manj na reproduktivne organe. Ljudje spolnost doživljamo s celotnim telesom, predvsem pa prek možganov, čutil, ki so ključni elementi dotika, čustev, domišljije, komunikacije in odnosa z drugo osebo oziroma osebami. Zato je lahko spolni odnos popolnoma zadovoljujoč in celosten tudi brez neposredne vpletenosti zunanjih spolovil ali reproduktivnih organov. Pri spolnosti imajo lahko pomembno vlogo tudi ustnice, dlani, koža, glas, pogled, vonj, predvsem pa občutek varnosti, soglasje, zaupanje in vzajemni užitek.

Je gledanje pornografija primerno za mlade, da se izobrazijo o spolnosti in seksualnosti?

Zelo jasen in kratek odgovor na to vprašanje je seveda odločen ne. Pornografija seveda ni primeren vir spolne vzgoje. S tem pa pornografije ne želim demonizirati kot take. Težava ni nujno v samem obstoju pornografije, temveč v tem, da njen namen ni izobraževanje, ampak predvsem zabava in popestritev seksualnega življenja odraslih. Zato pornografija praviloma ne prikazuje realistične, celostne in odgovorne spolnosti. 

Pri mladih, ki šele oblikujejo svoje predstave o telesu, odnosih, privlačnosti, užitku, soglasju in spolnih praksah, lahko nekritično gledanje pornografije negativno vpliva na razumevanje spolnosti. Ustvarja lahko nerealna pričakovanja glede teles, spolne zmogljivosti, trajanja spolnega odnosa, pogostosti določenih praks, odzivov partnerjev_k in pomena orgazma. Prav tako pogosto zapostavlja komunikacijo, bližino, zadrego, meje, soglasje, varnost in vzajemno skrb – torej ravno tiste elemente, ki so za dobro spolno izkušnjo ključni.

S tem pornografija lahko negativno vpliva tudi na samopodobo mladih. Če mlada oseba pornografijo razume kot prikaz tega, kakšna naj bi bila “normalna” spolnost, lahko začne svoje telo, želje ali izkušnje primerjati z nerealističnimi podobami. To lahko povzroči pritisk, negotovost, občutek neustreznosti ali napačno predstavo, da mora spolnost potekati na določen način. 

To pa ne pomeni, da pornografija v življenju odraslih oseb ne more imeti nobene pozitivne vloge. Pri osebah, ki imajo dovolj znanja, izkušenj in kritične distance, lahko pornografija predstavlja vir seksualnih fantazij in raziskovanja, s tem pa popestritve seksualnega življenja. Ključno pa je, da znamo razlikovati med fantazijo in realnostjo. Kar je prikazano v pornografiji, ni nujno nekaj, kar je smiselno, varno, prijetno ali zaželeno prenesti v resnično spolno izkušnjo. 

Ker je pornografija danes zelo dostopna, ni realistično pričakovati, da se mladi z njo ne bodo srečali. Zato zgolj prepovedovanje, strašenje ali prikrivanje vsebin po mojem mnenju ni konstruktiven način. Pomembneje je, da mlade pravočasno naučimo, da pornografija ni vir za pridobivanje informacij o spolnosti, ampak industrija, namenjena odraslim; da pogosto prikazuje skrajne, stilizirane ali nerealistične prizore; in da resnična spolnost vključuje veliko več kot zgolj elemente, ki jih prikazuje pornografija.

Je razlika med vzburjenostjo in spolno želja/potrebo? Ali si vsakič, ko je nekdo vzburjen, želi spolnega odnosa in obratno?

Med vzburjenostjo in spolno željo oziroma poželenjem seveda obstaja pomembna razlika. Vzburjenost označuje predvsem telesni oziroma fiziološki odziv. Pri tem se lahko pojavijo spremembe, kot so večja prekrvavljenost genitalij, erekcija, vlaženje nožnice, občutljivost telesa, pospešen srčni utrip ali občutek telesne napetosti. 

Spolna želja oziroma poželenje pa se nanaša predvsem na psihološko raven oziroma na to, ali si oseba želi določene spolne izkušnje. Gre torej za občutek notranje motivacije, zanimanja ali pripravljenosti za seksualno izražanje. 

Pomembno je razumeti, da telesna vzburjenost ne pomeni nujno tudi želje po spolnem odnosu. Telo se lahko vzburi tudi brez zavestne želje, na primer zaradi dotika, sanj, hormonskih sprememb, naključnega dražljaja ali celo v okoliščinah, ki osebi niso prijetne. Zato vzburjenost nikoli ne sme biti razumljena kot soglasje ali dokaz, da si oseba spolnosti želi. Velja tudi obratno: oseba si lahko spolnosti želi, pa se njeno telo ne odzove takoj in na pričakovan način. Nekdo lahko čuti željo, bližino ali privlačnost, vendar se iz različnih razlogov vzburjenost ne pojavi ali pa se pojavi počasneje. 

Vzburjenost in spolna želja sta torej lahko povezani, vendar njuna povezava ni linearna. Lahko se pojavita skupaj, lahko pa tudi ločeno. Prav zato je pri spolnosti ključno, da se ne zanašamo samo na telesne znake, ampak predvsem na komunikacijo, soglasje in počutje vseh vpletenih.

Avtorica fotografije na naslovni fotografiji: Manca Juvan