Vsakega dolgoročnega prostovoljca programa Evropska solidarnostna enota (ESE) med prostovoljstvom spremljajo evalvacijska srečanja, ki jih organizira Nacionalna agencija MOVIT. To je priložnost, da se za trenutek ustavijo, pogledajo nazaj na svojo izkušnjo, jo delijo z drugimi prostovoljci in razmislijo, kaj so se do zdaj naučili.

Spodaj si lahko preberete izkušnjo vmesnega evalvacijskega srečanja 12-mesečnega prostovoljskega projekta, ki ga je napisala prostovoljka Zavoda Voluntariat, Mathilda. Ujamete vsa živa bitja, ki so spremljala njeno doživljanje celotne izkušnje?

Kako je vse skupaj doživela Mathilda, prostovoljka Zavoda Voluntariat?

Med 29. junijem in 3. julijem smo se zbrali v Kozini in se odpravili proti Ankaranu. Pot, ki jo običajno prehodiš v petih urah, smo mi prehodili v petih dneh in prav v tem je bil čar.

Pot nas je vodila skozi gozdove, čez polja in po kraških poteh. Bilo je vroče, naporno in polno smeha. Po prvem dnevu nas je pričakala nagrada legendarne testenine s tartufi, zaradi katerih je marsikdo pozabil na utrujene noge.

Poseben pečat je pustilo srečanje z divjimi konji. Predstavili so nam naša inštruktorja Nejo in Borisa ter njunega prijaznega psa, ki so nas toplo sprejeli v svojo majhno oazo. S pomočjo inštruktorjev smo skozi vaje čuječnosti in zaupanja postopoma vzpostavili stik z njimi. Po nekaj začetnih poskusih približevanja so se nekateri konji približali in nam dovolili, da smo jim pobožali mehke nosove. Ko smo se spoznali, so nas prosili, naj izberemo enega konja, s katerim bi vzpostavili globljo povezavo; s projiciranjem trdne, vabljive energije smo jih uspešno privabili k sebi. Inštruktorja sta nas naučila, kako voditi konje, kar se je izkazalo za neverjetno izkušnjo.

Pohod pa ni bil namenjen le hoji. Veliko časa smo namenili pogovorom o prostovoljski izkušnji, izzivih, osebni rasti in načrtih za prihodnost. Obiskali smo tudi prostovoljsko organizacijo na Obali, ki pomaga lokalni skupnosti pri najrazličnejših opravilih od prenov do pomoči na kmetijah. Njihova predanost nas je navdihnila, da lahko tudi majhna dejanja ustvarjajo velike spremembe.

Obisk nas je vse navdihnil z velikimi sanjami in vizijami za boljši svet. Zajček, ki smo ga tam pobožali (Fluffy), je bil le dodaten bonus, skupaj z – uganili ste – še več čudovitimi testeninami s tartufi in sladico.

Zadnji kilometri so bili najtežji, vendar je bil prihod v Ankaran toliko slajši. Po zasluženem počitku ob bazenu smo zaključili srečanje z refleksijo o vsem, kar smo doživeli in odnesli s seboj.

Uradna »ocena pohoda« nas je resnično postavila na preizkušnjo. Že izčrpani smo se privlekli čez predzadnjo goro proti našemu hostlu v bližini Ankaran. Večerja tisti večer je bila zelo zanimiva fižolova juha, ki so jo vegetarijancem postregli s kosom surovega dimljenega tofuja. Bila je vsekakor edinstvena, a nam je družbo delala mačka. Mačka se nam je naslednje jutro dejansko pridružila v istem bistroju pri zajtrku in nas celo spremljala na dobrem delu naše prve poti navzgor. Zadnji dan pohodništva nam je izčrpal še zadnjo kapljico energije, a smo srečni prispeli na naš cilj v Ankaranu. Po obilnem kosilu smo se nastanili v naših luksuznih apartmajih z bazenom zasluženo sprostitev za naša utrujena telesa.

Mathilda je svojo izkušnjo strnila takole:

To je bila resnično neverjetna in preoblikujoča izkušnja, ki mi bo še dolgo ostala v spominu. Hvaležna sem za ljudi, ki sem jih spoznala, za vse, kar sem se naučila, in za trenutke, ki smo jih delili.

Mimogrede, ste med branjem opazili vsa živa bitja, ki so spremljala Mathildino dogodivščino?