V Zadru je med 24. septembrom in 1. oktobrom potekal Erasmus+ projekt CPR: Spodbujanje pozitivnega duševnega zdravja. Pri projektu je sodelovalo osem držav: Slovaška, Bolgarija, Španija, Grčija, Italija, Nemčija, Hrvaška in Slovenija, ki jo je zastopalo Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto.

Predavatelja Ivan Tomasić in Marlena Lilien sta udeležence skozi različne pedagoške prakse in metodologije popeljala v svet razumevanja sebe in svojih psiholoških procesov, ki se v nas neprestano dogajajo. Seznanila sta nas tudi z znaki, kako prepoznati morebitne težave na področju duševnega zdravja pri drugih.

»Duševno zdravje je področje, ki je v zadnjem času postal predmet obravnave, še pred kakšnimi desetimi leti pa se o njem ni toliko govorilo. Ogromno ljudi danes priznava, da so v hudih stiskah, vsak drugi dejansko trpi za anksioznostjo ali depresijo, takoj za srčno-žilnimi obolenji. Prihaja celo do tako hudih stanj, da mnogo ljudi, predvsem mladih, konča svoja življenja, ker ne vidijo več izhoda. Počutijo se nesprejete, ne čutijo pripadnosti in tudi časa za kakovosten pogovor z njimi ni, ali pa so že tako zelo obupani, da tudi pogovor več nima nobene teže,« je o duševnem stanju mladih, predvsem v Evropi, povedal avtor projekta in predavatelj Ivan Tomasić.

Udeležencem je predstavil veliko različnih področij, ki zajemajo poznavanje duševnega zdravja. Od zelo pozitivnih (prepoznavanje sreče, pozitivnega in kreativnega razmišljanja) do negativnih (znaki tesnobe oziroma anksioznosti, misli o samomoru, samopoškodovanju, bipolarna motnja, stres, nočne more, občutki hude osamljenosti, nesprejetosti in nezmožnosti predelati določene negativne situacije ter se iz nje naučiti nekaj pozitivnega ter zažareti v višji obliki zavesti).

Kot zelo pozitivne veščine, ki so dobrodošle, da jih posameznik izvaja za dobro psihofizično počutje, je navedel: dobre odnose s prijatelji in družino, redna telesna telovadba, zdrava in uravnotežena prehrana, kvalitetno in dovolj dolgo spanje, redno izražanje vseh čustev in kakovosten pogovor o njih. Ravno potlačitev katerih od čustev namreč vodi v njihovo hrambo v podzavesti in krajšo pot do bolj ali manj izražene tesnobe. Ta se lahko kaže na različne načine, predvsem pa kot pomanjkanje volje do življenja, paničnih napadov, občutka zadušljivosti, ničvrednosti in občutka življenja brez smisla.

Pri mladih, ki se intenzivno razvijajo na različnih področjih, tako v izobraževanju, kot osebnostnem, socialnem, partnerskem in ljubezenskem področju, prihaja do pogostih stresnih situacij in obdobij. V že tako stresnem in hitrem načinu življenja, imamo tukaj še digitalna družbena omrežja s »popolnimi« fotografijami in videoposnetki, ki mlade puščajo v hudih občutkih razvrednotenja in nezmožnosti slediti takemu hitremu načinu življenja, ki nalaga vedno nove in nove »digitalne zahteve«. Občutki strahu in tekmovalnosti se lahko stopnjujejo celo do mere, da mladi razvijejo določeno fobijo, hude panične napade, spremenjeno osebnost z izjemno slabimi vedenjskimi vzorci in osebnostnimi lastnostmi (narcisoidnost, strog egoizem, maščevanje, ignoriranje, laganje, manipulacije …) ali usmerijo nezadovoljstvo vase in si psihično in fizično redno škodujejo ter se kaznujejo z različnimi vsebinami (stroge diete, prekomerna telovadba, prekomerno učenje, telesno škodovanje, socialna izoliranost in podobno).

Kako pomagati osebi, pri kateri prepoznamo znake duševnih težav?

V okviru projekta je bil predstavljen tudi izjemno pomemben del, in sicer kako prepoznati duševne stiske nekoga drugega. Če smo pozorni, to prepoznamo že skozi vedenje posameznika, ki kaže umirjenost ali žalost. Velikokrat pa je te znake nekoliko težje prepoznati in jih lahko razberemo le skozi sočutje in zaupni pogovor. Če nam bo oseba, ki ima stisko, zaupala, ji lahko pomagamo s pogovorom ali ji svetujemo, kam se lahko obrne. Pogovori, ki potekajo kontinuirano z eno osebo, ki nas vodi skozi določen psihološki proces (psihoterapija) znajo biti izjemno zdravilni za duševno zdravje in so pomagali že mnogim. Včasih pa je nujna kombinacija ustreznih zdravil in psihoterapije. Vsaj v tistem hudem, akutnem obdobju.

Skozi projekt je bilo večkrat povedano, da je edino, kar lahko kontroliramo, naš odziv na določeno stvar. Situacije, ki se zgodijo in reakcije drugih ljudi na nas in na določeno situacijo, ne moremo predvideti in kontrolirati. Vsak posameznik se sam odloči, ali ga bo določena situacija prizadela tako zelo, da je nikoli ne bo mogel pozabiti ali pa bo sklenil, da kar je bilo, je bilo, ali bo že čez nekaj trenutkov misli preobrnil drugam in zaživel naprej v višji vibraciji z novo izkušnjo, ki ga je obogatila.

V pomoč so tudi oblike sprostitve, kot so šport, poslušanje prijetne glasbe, ogled filma, branje knjig po okusu, poslušanje ali branje motivacijskih izrekov. Oseba je lahko v družbi ali sama, kar ji v določenem trenutku ustreza. Za dobro duševno zdravje je ključ znati poslušati svoje telo in dušo. Pretvarjanje, da počnemo nekaj, česar ne želimo, nikakor ni dobro in se nam lahko hudo maščuje.

Predavateljica Marlena Lilien je poleg teoretičnega dela udeležencem pokazala tudi veliko drugačnih metodologij, ki so zajemale igro vlog, izdelovanje posterjev v skupinah ali paru in njihovo predstavitev ostalim udeležencem. Skozi izkustvene delavnice so tematike duševnega zdravja zaživele nekoliko drugače. Udeleženci si jih namreč bolj zapomnijo, saj jih doživijo na lastni koži.

Ker je za stabilno duševno zdravje zelo pomemben občutek varnosti, je bilo veliko delavnic usmerjenih tako, da se je posameznik počutil kot pomemben člen v verigi družbe. Prav tako je bilo večkrat poudarjeno, da tako kot pri poškodbi telesa (zlom, zvin, opeklina, …) poiščemo ustrezno zdravniško pomoč, jo je potrebno poiskati tudi ob »poškodbi duše« (stiske, stres, hude življenjske prelomnice, nenadne izgube, strto srce, osebnostni poraz denimo v ljubezenskem ali prijateljskem odnosu in podobno).

Dve izjemno izkustveni delavnici, ki so si jo udeleženci zapomnili, sta bili:

• Zapisati na list papirja težavo, s katero se nekdo lahko sooča (anonimno). Udeleženci nato sedejo v krog in s svojo razlago poskušajo odgovoriti in svetovati nekomu, ki ima to težavo. Sodelujejo lahko vsi in to večkrat.
• Igra vlog, kjer na določeno situacijo odreagiramo najprej izredno negativno in nato pozitivno (npr. dejstvo, da nam prijatelj pove, da želi z nami pretrgati stike in da je prijateljstva konec). Namen te delavnice je spoznati razliko med pozitivnim in negativnim reagiranjem in dejstvo, da smo v vsaki situaciji mi samo polovica te situacije. Na drugo polovico nimamo vpliva, kot tudi nimamo vpliva na odločitve drugih ljudi.

Namen Erasmus + projekta CPR: Spodbujanje pozitivnega duševnega zdravja je bilo prepoznavanje svojega duševnega zdravja in odreagirati pravočasno, če zaide iz ravnovesja, ter hkrati znati prepoznati znake težav duševnega zdravja pri drugih. Ti znaki so lahko precej očitni, če smo o njih poučeni. Vse te veščine lahko treniramo in se o njih postopoma učimo, se izobražujemo in tako pomagamo sebi in drugim.