V mladinskem centru Skupaj v skupnosti si prizadevamo mladim omogočati prostor, kjer lahko raziskujejo, razvijajo in izražajo svoje potenciale. Pomemben del našega dela je ustvarjanje priložnosti za mlade, da svoje ideje in ustvarjalnost predstavijo širši skupnosti.

Tokrat smo z veseljem omogočili razstavni prostor mladi umetnici Maji Čebelko, ki s svojim projektom »Zelenjavne kvačkanine« predstavlja zanimiv, inovativen ter na trenutke tudi avantgarden preplet umetnosti, narave in osebne izkušnje.

Njeno delo odpira prostor za razmislek o pomenu ustvarjalnosti kot načina izražanja, soočanja s čustvi ter iskanja notranjega ravnovesja. Hkrati nas kot skupnost spodbuja k razmisleku o tem, kako lahko mladim omogočimo več priložnosti za razvoj in predstavitev njihovih avtentičnih zgodb.

V nadaljevanju objavljamo intervju z umetnico, v katerem sama predstavi svojo ustvarjalno pot, ozadje projekta ter razmisleke, ki spremljajo njeno delo.

Se lahko na kratko predstaviš: kdo je Maja Čebelko in kako bi opisala svojo ustvarjalno pot?

Sem Maja Čebelko, prihajam iz Bele krajine in ustvarjam nekje na presečišču umetnosti in naravoslovja. Moja pot ni bila nikoli čisto linearna, začela sem bolj v kreativnih vodah, Obiskovala sem SŠOF, smer tehnik grafičnega oblikovanja, potem dokončala srednješolsko pot na Gimnaziji Poljane, naprej pa šla študirat na Biotehniško fakulteto, kjer sem nekako našla način, kako prit v stik z konvencionalno naravo, okrasnimi rastlinami ter mnogo inspiracijami kako povezati oba svetova.

Zelo pomemben del mojega ustvarjanja je delo z rokami, kar se odraža tako v umetniškem aspektu, kakor tudi v ljubezni do dela za rastlinami. Vedno sem imela potrebo po taktilnem ustvarjanju, po materialu, po procesu. Mislim, da se tukaj zelo pozna tudi moja nevrološka drugačnost, ročno delo mi daje fokus, strukturo in notranji mir, narava pa s svojo nepredvidljivostjo neskončno možnosti po drugačnosti in unikatnosti.

Kako se je rodila ideja za projekt Zelenjavne kvačkanine?

Projekt se je začel aprila 2024, precej spontano in iz frustracije. Bila sem v obdobju, ko sem iskala nek varen način, kako predelati stres, ljubosumja in ostalih manj prijetnih lastnosti bivšega partnerja.V nekem trenutku sem si rekla, da je morda bolje, da energijo usmerim v nekaj produktivnejšega, kot je samoobramba, mehkejšega, kakor sama dojemam sebe, hkrati pa v nekaj takšnega, ki bi morda lahko tudi pripomoglo k reševanju partnerske napetosti.

Tako je nastala ideja, ki jo rada opišem kot nekakšno sodobno, neškodljivo verzijo srednjeveškega metanja sadja in zelenjave v nepridiprave. Iz tega precej absurdnega izhodišča se je potem razvil cel projekt, ki se še vedno nadaljuje, kljub temu da sem že nekaj časa ven iz razmerja. 

Zakaj prav zelenjava, kaj ti simbolno ali osebno predstavlja?

Zelenjava mi je zanimiva, ker je zelo vsakdanja, skoraj banalna, ampak hkrati nosi ogromno oblik, tekstur in variacij. Opominja me na biodiverziteto, kjer je vsak kos unikaten, kakor je v naravi, kljub temu da si sama vrsta sledi v zelo natančno določenih taksonomskih značilnostih. Navdihuje me kako raznolika in kompleksna je narava, tudi v najbolj “navadnih” oz. vsakodnevnih stvareh.

Po drugi strani pa ima projekt Zelenjavne kvačkanine tudi zgodovinski kontekst, ta moment metanja, sproščanje napetosti, na popolnoma ne škodljiv način, ki sem ga obrnila v nekaj mehkega, igrivega. Kako pokazati nestrinjanje, postaviti mejo, in na šaljiv način obrniti situacijo v nekaj manj stresnega. Kar menim, da sem v začetku nastanka projekta tudi dosegla, v odnosu zaradi katerega se je ideja sploh rodila. Tako da zelenjava pri meni ni samo motiv, ampak nek prostor, kjer se srečajo humor, zgodovina in osebna izkušnja.

Omenjaš kvačkanje kot način sproščanja in regulacije čustev. Kako ti ta proces pomaga v vsakdanjem življenju?

Kvačkanje je zame res zelo neposreden način regulacije. Ponavljajoči gibi, ritem, delo z rokami, razmišljanje in planiranje oblik, načrtov kako sploh ustvariti kos zelenjave, zame predstavlja dovolj velik mentalni izziv, da lahko zase rečem da je kvačkanje res Zakon!  Deluje pomirjujoče na živčni sistem. Pomaga mi strukturirati misli in se umiriti, to prakso pa potem počasi projiciram tudi v druge dele sojega življenja.

Imam ADHD, proces mi omogoča, da ostanem zbrana in prisotna, da vadim končevanje stvari, ter da lovim dopamin z visoko mero zadovoljstva ko je izdelek končan. Navdušenost in napredek mi daje motivacijo za nadaljnje ustvarjanje. Lahko bi rekla, da je to moja oblika prizemljitve. Ko kvačkam, bi lahko rekla da sem bolj prisotna, kakor ko na primer samo sedim.

Tvoje delo prepleta humor, absurd, zgodovino in psihologijo – kako sama vidiš to povezavo?

Zdi se mi, da življenje samo po sebi ni enoplastno, in tudi moje delo ne more biti. Humor mi je zelo pomemben, in večen spremljevalec v življenju, ker omogoča bolj sproščen način spopadanja z vsakdanom, na težje stvari pogledam malo bolj mehko, in z nasmeškom, so še tako težka obdobja vsaj malo lažja.

Absurd pride skoraj sam od sebe, kakor da je neizogiben del mojega humorja, nasploh. Zgodovina daje kontekst, psihologija pa osebno dimenzijo. Vse skupaj se mi zdi precej organsko povezano, ne kot nekaj, kar bi načrtno sestavljala. Kljub temu da so Zelenjavne kvačkanine nastale zelo sponano, se je povezava z zgodovino in psihologijo ‘kvačkala’ zraven, tekom nastajanja plišastih miniatur. Menim da tako, kakor projekt še zdaleč ni zaključen, ni zaključeno niti kontekstno dopolnjevaje in koreliranje med večimi panogami. 

Kako običajno poteka tvoj ustvarjalni proces, od ideje do končnega izdelka?

Običajno se začne z neko vizualno idejo, naveezuje se ali želim nov težek projekt, na primer mušnica, ali pa si želim samo sprostitve skozi ritmično ustvarjanje, na primer paradižniki.Včasih na izbiro naslednje zelenjave vpliva barva ali pa samo občutek, da to bi. Potem sledi kar precej eksperimentiranja, predvsem pri tem, kako določeno stvar prevesti v nit. Koliko različnih kosov je potrebno ustvariti, da se na koncu združijo v eno obliko, kako določene taksonomske lastnosti izpostaviti, katere ne, da je izdelek na koncu še vedno hiperrealističen in brezdvomno spominja na željeno zelenjavo, sadje ali gobo.

Kvačkanje samo po sebi zahteva potrpežljivost in ponavljanje, tako da je proces precej počasen, veliko je tudi podiranja in iskanja novih rešitev/izpeljav. Ampak ravno to mi je pomembno, da se stvar gradi postopoma, da moj možgan veliko dela in tuhta. Na koncu je vsak objekt rezultat časa, ritma in neke vrste tihe koncentracije. Naj poudarim da izdelki niso narejeni po načrtih, vsak kos je bil skrbno zastavljen in izpeljan ‘iz glave’, to dela vsak kos unikaten in neponovljiv.

Kaj bi želela, da obiskovalci odnesejo od tvoje razstave?

Ne pričakujem nekega konkretnega odziva. Bolj mi je pomembno, da si ljudje vzamejo trenutek, da se ustavijo, nasmehnejo, začutijo lepoto počasnega procesa v tem hitrem svetu ali pa samo malo zadihajo drugače, ali pa si morda odprejo novo perspektivo možnosti izražanja.

Razstava »Zelenjavne kvačkanine« nas opominja, kako pomembno je mladim omogočiti prostor za izražanje, raziskovanje in razvoj lastnega glasu. Ustvarjalnost ni le estetski izraz, temveč lahko predstavlja tudi pomemben način soočanja z notranjimi doživljanji ter grajenja osebne stabilnosti. – Maja Čebelko

Če razstava komu ponudi občutek lahkotnosti ali pa idejo, da obstajajo tudi bolj nežni, zabavni načini soočanja s stresom, potem se mi zdi, da je že naredila svoje. Predvsem si želim da obiskovalci odnesejo kanček miru, kanček več ljubezni do narave in kanček humorja.

Imaš že kakšne ideje ali načrte za prihodnje projekte?

Zaenkrat še raziskujem, kam vse lahko ta projekt pelje naprej. Predvsem me v zadnjem času mika izdelovanje gob, saj so oblike kompleksnejše, delo je bolj mentalno zahtevno, sama diverziteta znotraj vrste pa je širša in čarobnejša. Igram se tudi z barvanjem bombažne niti iz katere so narejeni pliškoti, s tem se probam približati še bolj realnim barvam. Hkrati pa ugotavljam da je barvanje z naravnimi pigmenti posebne vrste izziv, kar mi daje posebno motivacijo k raziskovanju.

 Vsekakor pa me še naprej zanima delo z nitjo kot medijem in raziskovanje tega, kako lahko ročno delo ostaja relevantno v sodobnem kontekstu. Ter kako so stare tehnike pomembne in njihovo ohranjanje, saj so verjetno že naše babice vedele, kako razbremenit telo in možgane, hkrati pa ustvariti nekaj unikatnega, in čudovitega Mislim, da je še veliko prostora tako za ustvarjanje, kot raziskovanje. 

Hvala vam za možnost razstave in da ste svojemu krogu pokazali kdo sem, zakaj to delam in morda komu dali kakšno idejo o načinih spopadanja z obstojem v tem norem svetu.

V Dnevnem centru Skupaj v skupnosti bomo tudi v prihodnje podpirali mlade pri njihovih idejah in jim omogočali priložnosti, da svoje zgodbe delijo z drugimi.