Kaj se zgodi, ko mlada prostovoljka iz Bolgarije pride v Slovenijo z željo, da bi državo spoznala drugače kot turistka, nato pa se znajde v okolju, kjer ne govori istega jezika kot otroci, s katerimi dela? Viktorija Bolgradova je del svoje prostovoljske izkušnje preživela tudi v Garaži v Ajdovščini, kjer je sodelovala pri počitniškem varstvu in skozi skupno ustvarjanje spoznala drugačen način dela z mladimi.

Viktorija je v Slovenijo prišla kot prostovoljka v okviru priložnosti, ki jo je našla pri Nefiksu. Slovenijo je pred tem že obiskala kot turistka in ji je bila tako všeč, da se je v istem letu vrnila. Tokrat pa si je želela državo spoznati z drugačne perspektive. »Nisem želela Slovenije ponovno doživeti kot turistka. Želela sem drugo perspektivo – videti, kaj počnejo domačini, spoznati skrivnosti jezika, navade in odnose med ljudmi,« pojasnjuje.

Prostovoljstvo kot način spoznavanja novega okolja

Viktorija ima izkušnje z delom v mladinskem sektorju, v katerega je vstopila pri 23 letih. Delo z otroki pa je bilo zanjo nekaj novega. Pred prihodom v Ajdovščino je mesec dni preživela v Ljubljani, kjer se je privajala na novo okolje in poskušala ustvariti občutek domačnosti.

»Prišla sem iz svoje države in zapustila vse, kar sem poznala. Prvi mesec v Ljubljani sem poskušala ustvariti občutek domačnosti, da se ne bi počutila izgubljeno ali domotožno,« pripoveduje. Ko je prišla v Ajdovščino, je imela občutek, da mora ta proces začeti znova. Garaža pa je hitro postala prostor, kjer se je počutila bolj domače. »Garaža je bila edini prostor, kjer sem imela občutek, da vem, kje sem. Vedela sem, kje so stvari in kako priti do njih, predvsem pa sem čutila podporo ljudi okoli sebe.«

Njena izkušnja tako ni bila samo obisk druge države, ampak priložnost, da se v novo okolje vključi skozi delo, sodelovanje in vsakodnevne stike z ljudmi.

Ko jezik ni več ovira

Pri počitniškem varstvu je Viktorija sodelovala pri različnih ustvarjalnih in okoljsko usmerjenih aktivnostih v okviru projekta Podnebni ekovrt – skupnost kot odgovor na okoljsko krizo. Otroci so urejali prostor pred Garažo, izdelovali ekovrtičke, spoznavali opraševalce, izdelovali hotel za žuželke in raziskovali možnosti ponovne uporabe materialov.

Za Viktorijo pa je bil največji izziv nekaj bolj osnovnega – sporazumevanje. Viktorija ne govori slovensko, otroci pa večinoma niso govorili angleško. »Včasih nisem razumela niti 70 odstotkov tega, kar so govorili,« se spominja. Kljub temu skupno delo ni zastalo. Otroci so hitro našli druge načine sporazumevanja – s kretnjami, risanjem, igro ali preprostim pokazovanjem, kaj želijo narediti. Prav to jo je pri delu z njimi najbolj presenetilo. »Včasih pozabimo, kako otroci ne vidijo omejitev pred seboj. Vidijo samo, da morajo najti drugačen način, kako nekaj narediti. In to je navdihujoče.«

Skupno ustvarjanje je tako postalo način komunikacije samo po sebi. Pri izdelovanju, sajenju in urejanju prostora ni bilo vedno pomembno, kdo zna kateri jezik. Pomembneje je bilo, da so lahko nekaj naredili skupaj.

Od dela z mladimi do nove izkušnje

Viktorija je bila pred prihodom v Garažo vajena dela z mladimi in uporabe neformalnih izobraževalnih metod. Izkušnja z otroki pa ji je pokazala, da je treba pristop prilagoditi njihovi starosti. »Otroci se pri svojih letih ne bi smeli ukvarjati s finančno pismenostjo ali karierno orientacijo. Morali bi uživati v otroštvu,« pravi. Zato ji je bil način dela v Garaži zanimiv. Otroci so se učili skozi igro, raziskovanje in ustvarjanje, ne da bi bilo učenje vedno videti kot učenje.

Ob tem pa se je tudi sama učila. Čeprav je bil jezik na začetku ovira, ji je prav delo z otroki pomagalo narediti velik korak naprej pri učenju slovenščine. »Ti otroci so me naučili več slovenščine kot kateri koli drug način, ki sem ga do zdaj poskusila,« pravi. Prostovoljska izkušnja ji tako ni prinesla samo novega vpogleda v delo z otroki, ampak tudi priložnost za učenje jezika, spoznavanje lokalnega okolja in navezovanje stikov z ljudmi.

Ko mladi soustvarjajo skupnost

Počitniško varstvo v Garaži je bilo del širšega projekta, ki povezuje skrb za okolje, ponovno uporabo materialov in praktično ustvarjanje. Otroci so pri urejanju prostora pred Garažo sodelovali pri izdelavi ekovrtičkov, zasaditvi medovitega cvetličnega vrta, izdelavi hotela za žuželke in pitnikov za ptice ter drugih aktivnosti. Viktorijina prisotnost pa je programu dodala še mednarodno in medkulturno izkušnjo. Kot mlada prostovoljka je v aktivnosti vstopila iz drugega okolja in se pri tem sama učila od ljudi, s katerimi je sodelovala. Prav takšne izkušnje lahko mladim prostovoljcem ponudijo priložnost, da svoje znanje uporabijo v praksi, spoznajo nove načine dela ter se vključijo v lokalno skupnost. Hkrati pa tudi sami postanejo del okolja, v katerem lahko s svojim časom, znanjem in idejami nekaj prispevajo.

Viktorija želi s prostovoljstvom nadaljevati. »Prostovoljstvo je vedno bilo del mojega življenja in prepričana sem, da bom z njim nadaljevala, bodisi na lokalni bodisi na mednarodni ravni.« Njena izkušnja v Ajdovščini se je začela kot priložnost za spoznavanje Slovenije, končala pa kot izkušnja sodelovanja, učenja in vključevanja v novo okolje. In morda je prav to ena od posebnosti prostovoljstva: v novo okolje ne prideš samo zato, da bi nekaj videl, ampak zato, da bi postal njegov del.

Naslovna slika je simbolična. Avtor slike. Krea: https://www.pexels.com/photo/close-up-of-seedling-in-small-pot-with-soil-30119143/