Urad Republike Slovenije za mladino je sredi leta 2025 prvič na področju celotne države začel s serijo raziskav o mladinskem delu in mladinskem sektorju v Sloveniji. Raziskavo “Mladinski delavci v Sloveniji” je izvedel konzorcij Filozofske fakultete Univerze v Mariboru kot nosilnega partnerja, Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.

Raziskovalci so pri svojem delu med drugim uporabili tudi podatke, pridobljene s pomočjo anket o mladinskem delu, ki so bile opravljene na državni ravni v treh ciljnih skupinah: mladi, mladinski delavci in občinski delavci. Zaključno poročilo raziskave je dostopno tukaj, o ciljih, poteku in ugotovitvah raziskave pa smo se pogovarjali z vodjo ekipe raziskovalcev, izr. prof. dr. Andrejem Natererjem z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

“To pomeni, da mladinsko delo po eni strani potrebuje več stabilnosti, podpore in jasnih sistemskih rešitev, po drugi pa njegova moč temelji prav na fleksibilnosti, odnosnosti in prilagajanju konkretnim mladim in lokalnim okoljem.”

izr. prof. dr. Andrej Naterer, FF UM

Kaj je bil glavni namen raziskave in katera vprašanja ste želeli z raziskavo odpreti v prostoru mladinskega dela?

Glavni namen raziskave je bil razumeti, kako mladinsko delo v Sloveniji dejansko deluje v praksi, in sicer skozi perspektivo mladinskih delavcev. Želeli smo preseči zgolj formalne opise sistema in analizirati, v kakšnih pogojih mladinski delavci delajo z mladimi, kaj jih pri tem motivira, kje vidijo ovire in kako doživljajo svojo vlogo v družbi.

Naša raziskava je pokazala, da mladinski sektor v veliki meri temelji na osebni predanosti posameznikov, medtem ko sistemska podpora pogosto zaostaja. Pomembno vprašanje, ki smo ga želeli nasloviti, je tudi vprašanje dolgoročne vzdržnosti sektorja. Sistem v Sloveniji je relativno dober, vendar v veliki meri temelji na entuziazmu in notranji motivaciji mladinskih delavcev, kar pomeni, da se moramo generalno kot družba vprašati, kako dolgo je tak model sploh vzdržen brez stabilnejših pogojev dela, podpore in jasnejšega družbenega priznanja.

Mladinsko delo pogosto temelji na odnosih, zaupanju in lokalnemu kontekstu. Kako ste zajeli širino mladinskega dela v eno raziskavo?

Širino mladinskega dela smo zajeli z večplastnim raziskovalnim pristopom. V raziskavo smo vključili fokusne skupine z mladinskimi delavci iz različnih regij, organizacijskih okolij in področij dela, izvedli smo obsežno anketo ter analizo sistemov usposabljanja in strokovne podpore. Namenoma nismo iskali ene same definicije mladinskega dela, ampak smo skušali razumeti njegovo raznolikost, saj je prav ta, poleg fleksibilnosti, ena od temeljnih značilnosti tega sektorja. Prav fleksibilnost, odnosnost in lokalna vpetost so se pokazale kot ključne značilnosti.

Katere so najpomembnejše ugotovitve raziskave?

Pomembnih ugotovitev je relativno veliko in bralce tega intervjuja bi povabil k branju končnega poročila projekta, ki je napisano izjemno dostopno in z željo po aplikaciji rezultatov neposredno v mladinskem sektorju. Če bi moral izbrati, pa bi izbral tri. Prva ključna je ugotovitev je, da mladinsko delo v Sloveniji deluje v precej krhkem ravnovesju.

Na eni strani imamo zelo motivirane in predane mladinske delavce, na drugi strani pa pogosto nestabilne pogoje dela, pomanjkanje podpore in nejasne karierne poti. Sistem trenutno v veliki meri deluje, ker ljudje vanj vlagajo ogromno osebne energije.

Druga pomembna ugotovitev je, da mladinski delavci pogosto prevzemajo bistveno širše vloge, kot jih formalno opredeljuje njihov poklic. Delujejo kot podpora mladim pri duševnem zdravju, socialni vključenosti, življenjskih stiskah in vključevanju v skupnost, vendar za to pogosto nimajo ustrezne sistemske podpore ali priznanja.

In tretja je velika odvisnost sektorja od neformalnih mehanizmov podpore. Sistem je generalno dober, vendar se kljub temu mladinski delavci pogosto zanašajo predvsem drug na drugega, medtem ko so mentorstvo, supervizija in institucionalna podpora neenakomerno razviti.

Mladinski delavci delujejo v široki paleti raznolikih organizacij, z izredno heterogeno ciljno populacijo mladih in v različnih lokalnih skupnostih ter pogojih. Kako glede na izsledke raziskave vidijo svojo vlogo, kako jih dojemajo mladi in kakšen odnos ima družba do njih oziroma njihovega?

Mladinski delavci svojo vlogo večinoma razumejo zelo široko. Ne vidijo se le kot organizatorji aktivnosti, ampak predvsem kot osebe zaupanja, spremljevalci mladih in pogosto kot tisti, ki mladim omogočajo varen prostor za razvoj, pogovor in vključevanje v družbo. Velik poudarek je na odnosu, zaupanju in prisotnosti v vsakdanjem življenju mladih. Rezultati kažejo, da mladi mladinske delavce pogosto doživljajo zelo pozitivno, predvsem kot dostopne odrasle osebe, ki jih poslušajo in razumejo. Ravno ta neformalni in odnosni vidik dela se je pokazal kot ena največjih prednosti mladinskega dela.

Po drugi strani pa je odnos širše družbe precej ambivalenten. Mladinsko delo ima velik dejanski družbeni učinek, vendar nizko stopnjo formalnega in javnega priznanja. Veliko mladinskih delavcev ima občutek, da njihovo delo ni dovolj prepoznano niti politično niti institucionalno.

Kaj pa mladinske delavce motivira za delo z mladimi, kaj so izpostavili kot dobre plati svojega dela, kaj kot slabosti in kje vidijo izzive?

Najmočnejša motivacija mladinskih delavcev je izrazito notranja, kar seveda ne pomeni, da zunanja motivacija (npr. plača) ni pomembna oziroma da ne obstaja. Gre predvsem za strast do dela z mladimi, občutek smisla, vrednotno predanost in možnost osebne rasti. Mnogi svoje delo razumejo skoraj kot poslanstvo. Kot dobre plati izpostavljajo predvsem neposredni stik z mladimi, občutek, da lahko pozitivno vplivajo na življenja posameznikov, ter dinamiko in ustvarjalnost dela. Veliko jim pomeni tudi občutek skupnosti in sodelovanja znotraj mladinskega sektorja.

Največji izzivi pa so povezani s pogoji dela: negotove zaposlitve, projektna odvisnost, preobremenjenost, administrativni pritiski in pomanjkanje sistemske podpore. Zelo izrazita tema v raziskavi je bila tudi izgorelost. Veliko mladinskih delavcev ima občutek, da sistem dolgoročno preveč računa na njihovo osebno predanost.

Kakšna je vloga URSM, lokalnih skupnosti in deležnikov, da podpirajo mladinske delavce pri premagovanju izzivov? Kdo vse jih še lahko podpre pri premagovanju tovrstnih izzivov?

S strani institucij so generalno sprejeti pozitivno in ta podpora je pri mladinskih delavcih prepoznana in cenjena. URSM, lokalne skupnosti in drugi deležniki imajo ključno vlogo predvsem pri ustvarjanju stabilnejšega podpornega okolja za mladinsko delo. Raziskava jasno kaže, da sektor potrebuje bolj dolgoročne in predvidljive pogoje financiranja ter bolj sistemsko podporo strokovnemu razvoju mladinskih delavcev.

“Mladinsko delo je namreč zelo situacijsko, dinamično in temelji na odnosih, zato veliko ključnih kompetenc nastaja neposredno v praksi. ”

izr. prof. dr. Andrej Naterer, FF UM

Pomembna je tudi podpora pri vzpostavljanju mentorstva, supervizije in dostopnih oblik strokovne podpore, saj trenutno veliko tega temelji predvsem na neformalnih odnosih in osebni iniciativi. Veliko lahko prispevajo tudi šole, socialne službe, zdravstveni sistem in širša lokalna okolja, predvsem z boljšim povezovanjem in priznavanjem vloge mladinskega dela. Mladinsko delo pogosto deluje kot most med različnimi sistemi, vendar je pri tem prepogosto obravnavano kot nekaj obrobnega.

V raziskavi omenjate krhko ravnovesje med formalnimi strukturami in neformalnimi elementi prakse. Kaj ta ugotovitev konkretno pomeni za vsakodnevno mladinsko delo?

To pomeni, da mladinsko delo po eni strani potrebuje več stabilnosti, podpore in jasnih sistemskih rešitev, po drugi pa njegova moč temelji prav na fleksibilnosti, odnosnosti in prilagajanju konkretnim mladim in lokalnim okoljem. Če bi mladinsko delo preveč formalizirali, bi lahko izgubilo ravno tiste lastnosti, zaradi katerih je učinkovito – spontanost, nizkopražnost, odnosnost in možnost hitrega odzivanja na potrebe mladih. Če pa sistemske podpore ni dovolj, se povečuje tveganje za nestabilnost in izgorelost zaposlenih. Ključno vprašanje torej ni, ali potrebujemo več formalizacije ali več fleksibilnosti, ampak kako vzpostaviti ravnovesje med obema.

Vemo, da je mladinsko delo zelo zahtevno in zahteva široka znanja in kompetence. Kako pa je z izobrazbo in usposobljenostjo mladinskih delavcev? Koliko znanja o mladinskem delu lahko pridobijo skozi formalno izobrazbo in koliko prek neformalnega izobraževanja?

Raziskava kaže, da mladinski delavci največ kompetenc pridobijo skozi neformalno izobraževanje in neposredno prakso. Delavnice, treningi, izmenjave izkušenj in učenje skozi delo so bistveno bolj prisotni kot formalni izobraževalni programi. Formalna izobrazba sicer obstaja in ima pomembno vlogo, vendar jo številni doživljajo kot nekoliko oddaljeno od konkretnih potreb vsakodnevnega dela z mladimi.

Mladinsko delo je namreč zelo situacijsko, dinamično in temelji na odnosih, zato veliko ključnih kompetenc nastaja neposredno v praksi. To pa odpira pomembno vprašanje, kako bolje povezati formalno izobraževanje, neformalno učenje in dejanske potrebe mladinskega sektorja.

Katera so ključna sporočila mladinskih delavcev Uradu RS za mladino?

Eno ključnih sporočil je, da mladinsko delo potrebuje več stabilnosti in dolgoročnosti. Mladinski delavci ne pričakujejo le več financiranja, ampak predvsem bolj predvidljive pogoje dela, manj projektne negotovosti in več sistemske podpore.

Drugo pomembno sporočilo je potreba po večjem priznanju mladinskega dela kot strokovnega področja z velikim družbenim pomenom. Veliko mladinskih delavcev ima občutek, da opravljajo zelo zahtevno delo, ki pa ostaja podcenjeno in pogosto nevidno.

“Raziskava zelo jasno kaže, da mladinsko delo ni obrobna dejavnost, ampak pomemben del podpore mladim in skupnostim.”

izr. prof. dr. Andrej Naterer, FF UM

Poudarjena je bila tudi potreba po podpornih mehanizmih, kot so mentorstvo, supervizija in dostopno strokovno usposabljanje, saj trenutni sistem pogosto temelji predvsem na osebni vzdržljivosti posameznikov.

Katera so morebitna nova vprašanja, ki so se pojavila med raziskovanjem in bi jih bilo treba še bolj podrobno nasloviti?

Predvsem vprašanje dolgoročne vzdržnosti sektorja. Če mladinsko delo temelji predvsem na notranji motivaciji in osebni predanosti ljudi, se moramo vprašati, kako dolgo lahko sektor deluje na tak način brez resnejših posledic za kadre. Odprlo se je tudi vprašanje profesionalne identitete mladinskih delavcev. Mladinsko delo je zelo raznoliko področje, zato ostaja odprto vprašanje, kako razvijati skupne standarde in podporne sisteme, ne da bi pri tem izgubili raznolikost praks.

Pomembna tema za prihodnje raziskave je tudi vpliv mladinskega dela na duševno zdravje mladih ter vprašanje, koliko sistemskih vrzeli mladinski delavci dejansko zapolnjujejo v lokalnih skupnostih.

Za konec malo bolj osebno vprašanje: Kaj se vam je pri izvedbi raziskave najbolj vtisnilo v spomin in bi radi predali mladinskim delavcem kot ključno sporočilo?

Najbolj se mi je vtisnila kombinacija izjemne predanosti in hkrati velike utrujenosti. Veliko mladinskih delavcev kljub zahtevnim pogojem dela še vedno zelo verjame v pomen svojega dela in mlade. To je bilo v raziskavi res močno prisotno. Po drugi strani pa je bilo jasno vidno tudi, kako pogosto sistem temelji na osebnem odrekanju ljudi. To dolgoročno ni vzdržno in mislim, da je pomembno, da se o tem odkrito govori.

Še enkrat, obstoječi sistem je dober, dobro deluje in ni ga potrebno dekonstruirati in zgraditi nekaj novega. Kar je potrebno so manjši popravki ter večja pozornost in podpora mladinskim delavcem. Zato bi bilo moje sporočilo mladinskim delavcem predvsem to, da njihovo delo ima velik pomen, tudi če tega družba včasih ne prepozna dovolj jasno. Raziskava zelo jasno kaže, da mladinsko delo ni obrobna dejavnost, ampak pomemben del podpore mladim in skupnostim.