Andrea Garcia Diaz iz Španije je v Centru za mlade Domžale kot prostovoljka programa Evropska solidarnostna enota preživela štiri mesece. V intervjuju pripoveduje o svojih prvih vtisih ob prihodu v Slovenijo, delu z mladimi, kulturnih izmenjavah in osebni rasti, ki jo je doživela skozi prostovoljsko izkušnjo. Ob zaključku projekta poudarja, da ji je življenje v Domžalah prineslo nova znanja, dragocena prijateljstva ter drugačen pogled na svojo prihodnjo poklicno pot.

Kako bi se predstavila našim bralcem? Kdo si, od kod prihajaš in kaj rada počneš?

Ime mi je Andrea, stara sem 27 let in prihajam iz Valladolida v Španiji. Ne maram se preveč opisovati, ampak lahko začnem z osnovami: študirala sem humanistiko in grafično oblikovanje. Še vedno ugotavljam, kaj točno bi rada počela, vendar sem v zadnjih letih živela v različnih državah in ugotovila, da mi je všeč dlje časa živeti v tujini, ne le za enotedenski turistični obisk.

Zelo me zanimajo kultura in ročne obrti. Rada tudi berem in me zanima vse, kar je povezano s svetom samozaložništva. Že vrsto let sem vključena v fanzinsko sceno (izdelovanje lastne revije na teme, ki so ti zabavne), zato bi rekla, da je to tisto, v čemer najbolj uživam.

Kaj te je motiviralo, da si postala prostovoljka v tujini, in kako so se odzvali tvoji družina, prijatelji in ljudje okoli tebe, ko si jim povedala, da greš prostovoljno delat v Slovenijo?

Najbolj me je motivirala ideja, da bi ponovno delala v mednarodnem okolju v Sloveniji. Prej sem že sodelovala pri prostovoljskem projektu v Kopru in država mi je bila zelo všeč, zato sem jo želela še naprej raziskovati. Poleg tega sem si tokrat želela tudi nekoliko zamenjati področje in narediti nekaj izven svoje cone udobja, saj prej nikoli nisem delala z mladimi in zdelo se mi je, da bi to lahko bila zanimiva izkušnja.

Za moje prijatelje in družino to ni bil velik šok, saj so že vajeni, da se selim v drugo mesto ali državo – to ni bilo prvič. Potrebovali pa so nekaj časa, da so dojeli, da grem v Slovenijo in ne na Slovaško, haha.

Tvoje delo v Mladinskem centru Domžale se maja zaključuje. Kako si doživela celotno pot? Kakšni so bili tvoji prvi dnevi v Domžalah in kako se počutiš zdaj, ko se vse zaključuje? Se spomniš kakšnih posebnih trenutkov?

V prvem tednu sem bila precej nervozna, ker je bilo vse novo: kraj, ljudje in jezik, poleg tega pa še nikoli nisem delala z mladimi. A takoj sem se počutila sprejeto. Mladi so bili zelo radovedni, veliko so se pogovarjali z mano in mi postavljali vprašanja, kar mi je zelo pomagalo, da sem se počutila bolj sproščeno in ne kot outsiderka.

Zdaj, ko se projekt bliža koncu, imam mešane občutke. Po eni strani sem žalostna, ker sem ravno zdaj res dobro spoznala otroke in mlade ter se tukaj začela počutiti popolnoma domače, pa je že čas za odhod. Po drugi strani pa sem zelo hvaležna in vesela za vse, kar mi je ta izkušnja dala: spoznavanje mladih, ustvarjanje in vodenje aktivnosti ter učenje od njih, njihovih kultur in izkušenj.

Eden izmed trenutkov, ki se ga najbolj spominjam, je bil med počitniškim programom z mlajšimi otroki. Vodila sem ustvarjalno delavnico, kjer smo izdelovali svoje kastanjete, tradicionalni španski instrument. Otroci so bili zelo navdušeni in vključeni v dejavnost. Ko smo končali delavnico, smo predvajali špansko glasbo in otroci so začeli “igrati” na kastanjete ter plesati kot flamenko plesalci. Bilo je res čudovito videti, kako uživajo v tako drugačnem glasbenem slogu!

Kako izgleda tvoj tipičen delovni dan v mladinskem centru?

Če delam dopoldansko izmeno, običajno pridem v pisarno in začnem delati naloge, ki jih je težko opravljati, ko so mladi v centru. To lahko vključuje oblikovanje mesečnega programa dogodkov v centru, pripravo tečaja španske konverzacije, ki ga tukaj vodim vsak teden, ali pripravo aktivnosti, ki jih bomo kasneje izvedli v centru. Zadnje tedne sem na primer pripravljala escape room za otroke in lahko zagotovim, da si ni lahko izmisliti vsega!

Če delam popoldansko izmeno, se je težje osredotočiti na te naloge, ker je običajno okoli veliko mladih in je prioriteta druženje z njimi. Zato večino časa preživim z njimi: pogovarjamo se, igramo družabne igre, rišemo … Večino časa igramo igro Exploding Kittens, s katero smo vsi popolnoma obsedeni!

Kaj si se do zdaj naučila – o sebi, delu z mladimi in skupnosti? Kako bi opisala mlade, s katerimi delaš? Se razlikujejo od mladih v Španiji?

Naučila sem se, da sem sposobna delati z mladimi – ne samo delati, ampak se tudi povezati z njimi. Prej še nikoli nisem delala z mladimi in malo me je bilo strah, da me ne bodo marali ali da ne bom znala komunicirati z njimi, vendar se je izkazalo ravno nasprotno. To je zame že samo po sebi velik dosežek.

Poleg tega sem se naučila ustvarjati aktivnosti popolnoma od začetka, naučila sem se nekaj slovenščine – vključno s pomembnimi besedami, kot je »čaki čaki« – in odkrila veliko o lokalni kulturi, tradicijah in vsakdanjem življenju mladih tukaj.

Mladi, ki sem jih spoznala tukaj, so odprti, radovedni in z njimi se je na splošno zelo enostavno povezati. Sprva so lahko nekoliko zadržani, a ko se počutijo sproščeno, postanejo zelo komunikativni in vključeni. Nisam pa imela priložnosti delati z mladimi v Španiji, zato ne morem delati primerjav. Nekaj, kar me je ob prihodu res navdušilo, pa je bila visoka raven angleščine pri mnogih mladih. V Španiji to ni tako pogosto in mislim, da jim to zelo pomaga pri odprtosti do ljudi iz drugih držav in sodelovanju v mednarodnih okoljih.

Kako si izvedela za program ESC? Bi ga priporočila drugim mladim? Zakaj?

Za program ESC sem izvedela preko prijateljice, ki je sodelovala v projektu na Cipru. Povedala mi je o svoji izkušnji, saj prej sploh nisem vedela, da program obstaja.

Vsekakor bi ga priporočila, saj je lahko življenjsko pomembna izkušnja. Omogoča ti, da državo, v kateri živiš, spoznaš veliko bolj poglobljeno kot le kot turist. Poleg tega spoznaš ljudi z vsega sveta, kar je zelo bogata izkušnja.

Kako je ta izkušnja vplivala na tvoje razmišljanje o prihodnosti? Imaš kakšne načrte za čas po vrnitvi domov?

Ta izkušnja je vplivala na moje razmišljanje o prihodnosti tako, da sem postala bolj odprta za različne poklicne poti. Pred začetkom sem bila predvsem osredotočena na grafično oblikovanje in kulturno področje. Pravzaprav nameravam doma vpisati magistrski študij kulturnega managementa.

Vendar pa mi je ta prostovoljska izkušnja odprla oči tudi za možnost dela na socialnem področju. O tem sem prvič razmišljala že, ko sem začela študirati psihologijo, preden sem kasneje prešla na humanistiko. Zdaj ugotavljam, da moja poklicna pot ni nujno tradicionalna ali linearna. Imam veliko interesov in rada bi raziskovala različna področja.

Kaj bi rekla nekomu, ki razmišlja o vključitvi v prostovoljski projekt v tujini, vendar še ni zbral poguma za to?

Rekla bi, da sodelovanje v takšnem projektu ni enako kot odhod v tujino popolnoma sam brez podpore. Pri ESC projektih te podpirata dve organizaciji: pošiljajoča organizacija v tvoji domači državi in gostiteljska organizacija v državi, kjer prostovoljno delaš. Zaradi tega je izkušnja veliko varnejša in bolj strukturirana.

Poleg tega imaš priložnost spoznati tudi druge prostovoljce, ki so v podobni situaciji kot ti, kar zelo pomaga pri prilagajanju in občutku podpore.

Imaš kakšno “posebno” sporočilo za organizacijo, ki te je gostila, in za prebivalce Domžal?

Rada bi povedala, da sem se od samega začetka počutila zelo dobrodošlo in kot del ekipe, za kar sem res hvaležna. Zelo cenim tudi to, da sem dobila priložnost za to izkušnjo, čeprav nisem imela nobenih izkušenj z delom z mladimi – nikoli si nisem mislila, da mi bo to tako všeč, in to je bilo res lepo presenečenje.

Kar se tiče Domžal, sem jih doživela kot zelo prijazen in miren kraj, ki ga zagotovo ne bom nikoli pozabila. In seveda moram omeniti tudi bureke iz Pekarna Domžale – ene najboljših, kar sem jih poskusila!

Andrea Garcia Diaz je v Centru za mlade Domžale delala v okviru programa Evropska solidarnostna enota, ki je financiran  s strani Evropske unije. Vse mlade od 18. do 29. leta, ki bi jih zanimala podobna izkušnja, vabimo, da se oglasijo v CZMju in jim bomo predstavili možnosti.