V svetu, ki ga pogosto zaznamujejo hitenje, odtujenost in številni družbeni izzivi, so prav posamezniki, ki svoj čas in energijo nesebično namenjajo drugim, tisti, ki gradijo mostove sočutja in upanja. Naziv Naj prostovoljec in Naj prostovoljka v starostni skupini od 20 do 29 let letos prejmeta izjemna mlada posameznika, ki s svojim delovanjem dokazujeta, da prostovoljstvo ne pozna meja, niti geografskih niti tistih v srcih ljudi.

»Naj prostovoljec v skupini 20-29 let je postal Jan Špiclin iz Ivanjkovcev (občina Ormož), in sicer na predlog Inštituta Zlata pentljica. Jan kot vodja projekta Onko pri Društvu študentov medicine Slovenije soustvarja in povezuje številne preventivne, izobraževalne in humanitarne aktivnosti. V letu 2025 je vodil akcijo darovanja las, ki je zbrala okoli 900 šopov las za brezplačne lasulje otrokom in mladostnikom z rakom. Pri Inštitutu pravijo, da si naziv Naj prostovoljca zasluži zaradi izjemne predanosti, samoiniciativnosti in konkretnega vpliva na bolnike in njihove družine. S strokovnostjo, predanostjo in izrazitim čutom za dostojanstvo bolnika je krepil podporno okolje za bolnike, s pisanjem pa prispeval k ozaveščanju in detabuizaciji paliativne oskrbe in smrti.

Naj prostovoljka v skupini 20–29 let je postala Kaja Rukav iz Dornave, in sicer na predlog Društva Humanitarček. Prostovoljka se že skoraj 15 let neprekinjeno ukvarja s prostovoljstvom in izkušnje, zgrajene v lokalnem okolju, uspešno prenaša na mednarodno raven. Doma deluje na številnih področjih – pri Društvu Humanitarček pomaga najranljivejšim, pri Društvu za preventivno delo izvaja delavnice za mlade. V letu 2025 je svoje izkušnje prenesla v Gambijo, kjer je devet mesecev delovala v vrtcih, sirotišnici, šolah in centru za otroke s posebnimi potrebami – soustvarjala programe, koordinirala mednarodne prostovoljce in z mobilizacijo pomoči rešila življenja najmanj trem ogroženim otrokom. Pri Humanitarčku pravijo, da prostovoljka s predanostjo in sposobnostjo povezovanja ljudi ustvarja trajne spremembe doma in v svetu.« (Mladinski svet Slovenije, 2026, mlad.si)

V nadaljevanju objavljamo pogovor z obema nagrajencema o njunih začetkih, spoznanjih in neprecenljivih izkušnjah, ki jih prinaša delo za druge.

Kaj te je pripeljalo do tega, da si postal/-a prostovoljec/-ka?

Jan Špiclin: Moja pot se je začela oblikovati že v gimnazijskih letih. Takrat sem ogromno časa preživel v laboratorijih in se posvečal raziskovalnemu delu na področju naravoslovnih ved, kar me je kasneje tudi pripeljalo do študija medicine. Vzporedno pa sem ravno v tistem obdobju občasno obiskoval tudi lokalni dom starejših občanov, kjer sem prvič zares začutil neprecenljiv čar prostovoljstva. Ta izkušnja mi je odprla oči. Spoznal sem, da je medicina veliko več kot le golo naravoslovno znanje in tehnologija. V svojem jedru je predvsem ljubezen do sočloveka ter globoka želja pomagati nekomu, ki se znajde v stiski. Ko sem začel s študijem medicine v Ljubljani, sem hitro ugotovil, da mi med predavanji in knjigami izjemno primanjkuje pristnega človeškega stika. Tistega trenutka, ko sediš nasproti osebe z imenom, priimkom in lastno življenjsko zgodbo. Vedel sem, da samo zbiranje akademskih točk ne bo dovolj za zdravnika, kakršen želim postati. Prvo večjo prelomnico je pomenila pridružitev Projektu Onko pod okriljem Društva študentov medicine Slovenije, hkrati pa sem ohranjal vez z domačim okoljem in začel sodelovati s Centrom za krepitev zdravja ZD Ormož. Preko teh poti so se mi odprla vrata še do drugih društev in organizacij. Ko od blizu vidiš, kako ključno je ozaveščanje o preventivi raka in kako močno lahko preprosta, mirna in sočutna prisotnost olajša bolnišnične dni ali soočanje z neozdravljivo boleznijo, sploh ne oklevaš. Prostovoljstvo je tako postalo povsem naraven podaljšek moje poklicne in življenjske poti.

Kaja Rukav: Težko bi rekla, da je obstajal en sam trenutek, ki me je pripeljal do prostovoljstva. Mislim, da sem se s tem občutkom za pomoč drugim na nek način že rodila oziroma sem odraščala v okolju, kjer so bile vrednote, ki jih danes povezujem s prostovoljstvom, del vsakdana, čeprav jim takrat morda sploh nismo rekli prostovoljstvo. Prva leta svojega življenja sem preživela skupaj s prababico, ki je bila zame eden prvih in najmočnejših vzorov. Spominjam se, kako je vedno skrbela za ljudi okoli sebe. V naši vasi sta takrat živela dva brezdomca, ki sta bila pogosto deležna predsodkov in ne ravno prijaznih odzivov okolice. Veliko staršev je svoje otroke celo strašilo z njima in govorilo: »Če ne boš priden, bo prišel tisti stric.« Moja prababica pa ju je videla drugače, kot človeka. Poskrbela je, da sta imela kaj za jesti, da sta lahko poskrbela za osnovno higieno in da sta bila vsaj za trenutek deležna občutka dostojanstva. Takrat še nisem razumela, kako pomembna so ta dejanja, danes pa vem, da sem se prav ob njej prvič učila, kaj pomeni resnična človečnost. Pomemben vpliv je imela tudi moja družina. Starša sta me vzgajala v duhu poštenosti, solidarnosti, iskrenosti, odprtosti in sprejemanja drugačnosti. Naučila sta me, da imajo ljudje različne zgodbe in življenjske poti, vendar si vsak zasluži spoštovanje. Naučila sta me tudi, da deljenje ni izguba, ampak bogastvo, da s tem, ko nekomu nekaj daš, pravzaprav pridobiš tudi sam. To so bili moji prvi koraki v svet prostovoljstva. Kasneje pa so me skozi odraščanje, izobraževanje, delo z ljudmi in potovanja različne izkušnje še dodatno oblikovale. Spoznala sem, kako neenak je svet, koliko stisk ostaja nevidnih in kako veliko moč imajo lahko že majhna dejanja. Z vsako novo izkušnjo sem bolj razumela, da prostovoljstvo ni le pomoč drugim, ampak tudi način življenja in pogled na svet.

Danes prostovoljstva ne razumem kot nekaj, kar počnem v prostem času, ampak kot del svoje identitete. Je način, kako želim živeti, graditi odnose in prispevati k skupnosti. Verjamem, da lahko vsak človek s svojo prisotnostjo, časom ali prijaznostjo nekomu spremeni dan, včasih pa celo življenje. In prav to me vedno znova vodi po tej poti.

Veliko mladih si želi pomagati, vendar ne vedo, kje začeti. Kaj bi svetoval/-a nekomu, ki razmišlja o prostovoljstvu, pa še nima poguma za prvi korak?

Jan Špiclin: Najpomembnejši nasvet bi bil: razbremenite se pritiska, da morate »rešiti svet«. Veliko majhnih korakov ni mala stvar, saj z njimi lahko nekomu popolnoma spremenimo in polepšamo vsakdan. Popolnega trenutka za začetek ni, zato je najbolje preprosto začeti. Nobenemu prostovoljcu na začetku ni bilo vse kristalno jasno in vsi se od začetka, ko začnemo nekaj na novo delat, še lovimo. Strah in negotovost sta pred prvim korakom povsem normalna. Če ne veste, kje začeti, najprej pomislite na to, kaj sicer radi počnete v prostem času, katere vsebine vas zanimajo in v čem uživate. Prostovoljstvo ima namreč nešteto obrazov: Morda odlično obvladate družbena omrežja? Društva danes nujno potrebujejo prav takšno pomoč. Ste radi v družbi živali ali pa vam leži delo in učenje z mlajšimi otroki? Vas privlačijo organizacija dogodkov, preventivni projekti ali pa zgolj pripravljenost, da nekomu podarite svoj čas? Ko najdete področje, ki vam je blizu, naredite tisti mikroskopski prvi korak: pošljite eno kratko e-sporočilo izbrani organizaciji. Skupnosti nevladnikov in prostovoljcev so po mojih izkušnjah nekaj najbolj toplega, odprtega in sprejemajočega. Tam nihče ne pričakuje, da obvladate vse. Veseli so vsakega posameznika, vsakega razmišljanja in dodatnega para rok. Ko enkrat vstopite v ta krog, začetni strah izjemno hitro zvodeni. Če pa vam formalna oblika vključevanja v društva ali organizacije iz kakršnegakoli razloga ni blizu ali prijetna, naj vas to ne ustavi. Prostovoljno lahko delujemo tudi povsem samostojno, kot posamezniki v svojem vsakdanu pa čeprav je res, da se znotraj organizacij lažje mrežimo, koordiniramo in dosegamo večje sistemske premike, a vsako dobro delo, ki ga naredite na lastno pest za nekoga v svoji okolici, šteje enako neprecenljivo.

Kaja Rukav: Mislim, da je najpomembneje vedeti, da je prvi korak v resnici veliko lažji, kot si pogosto predstavljamo. Včasih prostovoljstvo malo preveč zakompliciramo in ga povezujemo samo z velikimi projekti, organizacijami, posebnimi znanji ali dolgoročnimi obveznostmi. Resnica pa je, da se prostovoljstvo pogosto začne v najbolj preprostih in vsakdanjih trenutkih. Začne se lahko že s tem, da si vzameš čas za pogovor z nekom, ki se počuti osamljenega. Da pomagaš sošolcu pri učenju, pridržiš vrata nekomu, ki nosi težke stvari, pomagaš starejši sosedi pri opravkih ali pa preprosto opaziš človeka, ki potrebuje podporo. Mladim bi zato svetovala, naj ne čakajo na »pravo priložnost« ali na trenutek, ko bodo popolnoma pripravljeni. Pogosto se največ naučimo ravno takrat, ko naredimo prvi korak, čeprav nas je malo strah ali smo negotovi. Danes je poleg tega dostop do informacij lažji kot kadarkoli prej. Če v spletni brskalnik preprosto vpišeš besedo »prostovoljstvo«, se ti odpre veliko organizacij, projektov in možnosti za vključevanje. Prostovoljec postaneš v trenutku, ko se odločiš, da boš del svojega časa, energije ali znanja namenil nekomu drugemu. Morda je največja skrivnost prostovoljstva ravno v tem, da ni treba narediti nečesa izjemnega. Dovolj je, da začneš. En sam korak, ena prijazna gesta ali ena ura pomoči lahko odprejo vrata številnim novim izkušnjam, prijateljstvom in spoznanjem. Velikokrat ugotovimo, da nismo spremenili le dneva nekomu drugemu, ampak smo se tudi sami vrnili domov bogatejši za novo izkušnjo, nov pogled na svet in večjo hvaležnost za stvari, ki jih imamo.

Kaj je najpomembnejša stvar, ki se je kot prostovoljec/-ka naučiš o družbi?

Jan Špiclin: Naučil sem se, da kljub temu, da živimo v t. i. “dobi informacij”, družbi kronično primanjkuje tiste prave in predvsem človeške oblike zdravstvene pismenosti. Presenetilo me je, kolikšen tabu sta denimo še vedno beseda “rak” in beseda “smrt” v letu 2026. Ljudje o umiranju, paliativi, neozdravljivi bolezni, izgubah raje ne govorijo, dokler na okrogli mizi na varen in topel način ne načneš te teme in zaveš se, kako silno si zaprav želijo komunikacije. Vsem naštetim besedam je projiciran skupni imenovalec trpljenje. In ljudje se trpljenja bojijo ter se zato izogibajo komunikaciji o tem do trenutka, ko jo ne odpreš nežno, sočutno in nevsiljivo. Hkrati sem ugotovil, kako neizmerno srčni so ljudje, kadar jim nasloviš jasno poslanstvo. Tega v novicah morda ne preberemo pogosto, ko pa izvedemo akcijo darovanja las po celotni Sloveniji, vidiš na stotine ljudi in veliko frizerjev, ki nesebično stopijo skupaj in oddajo delček sebe, da razveselijo bolnega otroka. Naša družba ima veliko srce, samo pravilno jo moraš nagovoriti. Družba postane močnejša takrat, ko prenehamo gledati stran od trpljenja.

Kaja Rukav: Mislim, da je ena najpomembnejših stvari, ki se jih kot prostovoljec naučiš o družbi, ta, da je svet kljub vsem izzivom, krivicam in težkim zgodbam še vedno zelo lep. Danes smo pogosto obdani z negativnimi novicami, konflikti in občutkom, da je v svetu vse več sebičnosti. Prostovoljstvo pa ti omogoči, da vidiš tudi drugo plat, ljudi, ki nesebično pomagajo, ki si vzamejo čas za druge, ki delijo, čeprav sami nimajo veliko, in ki verjamejo v moč skupnosti. Prav skozi prostovoljstvo začneš opažati, da družba ni sestavljena samo iz naslovnic in statistik, temveč predvsem iz posameznikov in njihovih zgodb. Spoznavaš ljudi z različnimi življenjskimi potmi, izkušnjami in izzivi. Ob tem ugotoviš, da svet ni črno-bel. Ni samo dober ali slab. Je sestavljen iz nešteto odtenkov, plasti in perspektiv, ki jih pogosto razumemo šele takrat, ko se jim približamo. Prostovoljstvo te nauči tudi večje empatije. Hitro ugotoviš, da za vsakim človekom stoji zgodba, ki je ne poznaš. Da ljudje pogosto nosijo bremena, ki niso vidna navzven. Zaradi tega postaneš manj obsojajoč in bolj razumevajoč. Zame je prostovoljstvo pravzaprav eden najlepših načinov spoznavanja sveta. Ne skozi turistične znamenitosti ali fotografije, ampak skozi pristne človeške stike.

Oba sta se srečevala s težjimi zgodbami. Kako si poskrbel/-a zase, da lahko dolgoročno pomagaš drugim?

Jan Špiclin: Ko vidiš neozdravljivo bolne, umirajoče ali otroke na hemato-onkološkem oddelku, te zgodbe neizogibno neseš s seboj. Zase skrbim tako, da se redno strokovno izobražujem, saj ko razumeš procese žalovanja in obvladuješ komunikacijske kompetence, lažje postaviš zdrave profesionalne okvire.

Moje zavetišče je tudi to, da iz tistega kar je dobro in lepo potegnem energijo za tisto, kar je žalostno.

Kaja Rukav: Mislim, da je to pravzaprav eden najtežjih delov prostovoljstva in dela z ljudmi nasploh. To je področje, na katerem se tudi sama še vedno učim in rastem. Ne bom rekla, da znam zgodbe ljudi po koncu dneva popolnoma odložiti in nanje pozabiti. Nekatere se te dotaknejo globlje, nekatere ostanejo s tabo še dolgo časa in včasih si želiš, da bi lahko naredil več, kot si lahko v danem trenutku. Sčasoma pa sem ugotovila, da ne moreš pomagati drugim, če ne skrbiš tudi zase. Zame to ne pomeni, da težke zgodbe ignoriram ali jih poskušam izklopiti, ampak da se naučim živeti z njimi na način, ki me ne izčrpa. Pomaga mi predvsem to, da sem po naravi zelo pozitivna oseba. Vedno sem skušala v ljudeh in situacijah iskati dobro, tudi takrat, ko ga ni najlažje videti. Veliko mi pomeni tudi hvaležnost. Prav delo z ljudmi in prostovoljstvo sta me naučila, kako dragocene so stvari, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne. Naučila sta me ustaviti se in opaziti lepoto v povsem majhnih, preprostih trenutkih. Če sem se skozi leta česa naučila, je to, da skrb zase ni sebičnost, ampak odgovornost. Bolj kot znaš poskrbeti za svoje dobro počutje, svoje odnose in svojo notranjo moč, dlje in bolj iskreno lahko stojiš ob strani drugim.

Obenem imam veliko srečo, da mi življenje vedno znova na pot pripelje izjemne ljudi. Ljudi, ki me navdihujejo, podpirajo, razumejo in me opomnijo, da tudi sama nisem vedno tista, ki mora dajati. Včasih moramo dovoliti, da za nas poskrbijo drugi. Mislim, da je ravno ta občutek povezanosti zelo pomemben. Ko veš, da nisi sam, da imaš ob sebi ljudi, s katerimi lahko deliš tudi težje trenutke, postane vse skupaj veliko lažje.

Kje vidiš mejo med prostovoljstvom, odgovornostjo in prevelikim osebnim žrtvovanjem?

Jan Špiclin: Meja je v zavedanju, da “izgoreli reševalec ne more reševati”. Odgovornost pomeni, da delo opraviš maksimalno kakovostno, etično in sočutno. Preveliko osebno žrtvovanje pa se začne takrat, ko začne prostovoljstvo spodkopavati tvoje lastno duševno ali fizično zdravje, oziroma ko tvoji motivi postanejo reševanje sveta na račun samega sebe. Meja je torej v postavljanju jasnih sočutnih meja. Znati reči tudi “ne” in si priznati, kdaj si utrujen, je pravzaprav najvišja oblika odgovornosti do tistih, ki jim pomagaš.

Kaja Rukav: Če sem popolnoma iskrena, ne bom rekla, da danes to mejo vedno znam postaviti. To je verjetno eno od področij, na katerem se še vedno učim. Ko ti je mar za ljudi in ko v njih vidiš več kot le njihove težave, je včasih zelo težko reči: »To je dovolj.« Pogosto si želiš narediti še nekaj več, ostati še malo dlje, pomagati še enemu človeku.

V preteklosti sem večkrat mislila, da je dobra pomoč povezana s tem, koliko sebe si pripravljen dati. Danes pa vedno bolj razumem, da ni bistvo v tem, da se popolnoma razdaš, ampak da znaš svojo energijo ohranjati tudi za prihodnje dni, mesece in leta. Kajti če izgubiš sebe, dolgoročno ne moreš pomagati niti drugim.

Morda meje še ne znam vedno jasno postaviti, zagotovo pa se trudim ohranjati tisto, kar me najbolj zaznamuje, svoj nasmeh, svojo pozitivno naravnanost, optimizem in vero v ljudi. To so lastnosti, ki mi dajejo moč in zaradi katerih lahko v težkih zgodbah še vedno vidim tudi upanje. In prav te lastnosti so zame nekakšen kompas. Ko opazim, da moj nasmeh postaja redkejši, da me stvari začnejo pretirano obremenjevati, da izgubljam lahkotnost, radovednost ali veselje do stvari, ki so me prej polnile, vem, da je čas za premor.

Učim se, da pavza ni znak šibkosti ali sebičnosti. Nasprotno. Je znak odgovornosti. Učim se ustaviti, zadihati, si vzeti čas zase, za ljudi, ki jih imam rada, za stvari, ki me veselijo in mi vračajo energijo. Včasih je dovolj sprehod, pogovor, nekaj dni miru ali pa zgolj trenutek, ko si dovolim ne nositi vseh zgodb s seboj.

Ker sem skozi leta spoznala še nekaj zelo pomembnega, svet ne potrebuje izčrpanih ljudi, ki pomagajo. Potrebuje ljudi, ki znajo ohraniti svojo svetlobo in jo deliti z drugimi. In prav to je nekaj, česar se še vedno učim vsak dan.

Kako ti je prostovoljstvo pomagalo pri osebni rasti, izbiri študija, poklicni poti ali razumevanju tega, kaj želiš početi v življenju?

Jan Špiclin: Medicina je bila zame vedno zaželena smer, a prostovoljstvo je tisto, ki je mojemu študiju dalo globlji smisel. Skozi delo na terenu, vodenje projektov in neposreden stik z bolniki sem se razvil v bolj empatično, komunikativno in fleksibilno osebo. Prostovoljstvo mi je izrisalo jasno vizijo za prihodnost. Znanje, ki ga osvojim, z največjim veseljem predajam naprej. Naučilo me je, kako kompleksne strokovne informacije prevesti v ljudem razumljiv jezik, kar bo ključno orodje v mojem bodočem poklicu zdravnika.

Kaja Rukav: Če pogledam nazaj, mislim, da mi prostovoljstvo ni toliko pomagalo odkriti, kaj želim početi v življenju, ampak je bolj potrdilo nekaj, kar je bilo v meni prisotno že od nekdaj. Že od malega sem bila, kot radi rečejo moji prijatelji, »človek ljudi«. Včasih se pošalimo, da sem kar »ljudski človek«, ker me že od nekdaj zanimajo ljudje, njihove zgodbe, odnosi, različni pogledi na svet in vse tisto, kar nas povezuje.

Odraščala sem ob ljudeh, ki so verjeli v pomoč drugim, sama pa sem bila ves čas vključena v različne aktivnosti, kjer je bilo v ospredju sodelovanje, skupnost in podpora. Zato sem že precej zgodaj vedela, da bo moja študijska pot zagotovo povezana z družboslovjem. Nisem sicer takoj vedela, katera smer bo prava, sem pa vedela, da želim delati z ljudmi, za ljudi in med ljudmi.

Prostovoljstvo mi je pri tem pomagalo predvsem tako, da mi je omogočilo ogromno različnih izkušenj. Skozi delo z otroki, mladimi, družinami, ljudmi iz različnih okolij in kultur sem vedno znova odkrivala, kaj me navdušuje, kaj me izpolnjuje in kje lahko prispevam največ. Vsaka izkušnja je bila nekakšen košček sestavljanke, ki mi je pomagal bolje razumeti sebe in svojo pot.

Tudi danes je moje delo tesno povezano z ljudmi, pomočjo, odnosi in spoznavanjem različnih življenjskih zgodb. Prostovoljstvo me je naučilo poslušati, razumeti, sodelovati, biti potrpežljiva in odprta za drugačnost. To so veščine, ki mi ne koristijo samo pri delu, ampak tudi v vsakdanjem življenju.

Morda pa je največje darilo, ki mi ga je dalo prostovoljstvo, spoznanje, da me najbolj osrečujejo prav pristni človeški stiki. Ne glede na to, ali gre za delo, študij, potovanja ali prostovoljstvo, vedno znova ugotavljam, da me najbolj bogatijo ljudje. Njihove zgodbe, njihove izkušnje, njihove zmage in izzivi. In mislim, da sem prav zaradi prostovoljstva še bolj prepričana, da želim tudi v prihodnje hoditi po poti, kjer bo v središču človek. Ker na koncu dneva niso projekti, nazivi ali dosežki tisti, ki ostanejo v spominu, ampak odnosi, ki jih zgradimo, in dobro, ki ga pustimo za seboj.

Kaj je bil tvoj največji projekt ali naloga do sedaj in kaj ti je pri tem predstavljalo največji zalogaj?

Jan Špiclin: Moj največji in najbolj odmeven projekt je bilo vodenje vseslovenske humanitarne akcije darovanja las za izdelavo brezplačnih lasulj za otroke z rakom. To je bil projekt, ki smo ga izpeljali v tesnem in ključnem sodelovanju z gospo Brigito Smrekar iz Inštituta Zlata pentljica ter mednarodno fundacijo Little Princess Trust. Največji zalogaj je bila logistična in komunikacijska koordinacija. Rekrutirati in povezati je bilo treba več kot 26 frizerskih salonov po celotni Sloveniji, pripraviti natančna strokovna navodila in hkrati obvladovati medijski pritisk, saj je akcija močno odjeknila v javnosti. Uskladiti interese stroke, lokalnih obrtnikov in hkrati zaščititi dostojanstvo mladih bolnikov je bil izjemen organizacijski zalogaj, ki pa je obrodil čudovite sadove.

Kaja Rukav: Vedno mi je težko izbrati en sam projekt, ker verjamem, da ima vsaka zgodba svojo težo in vrednost. Obstajajo projekti, ki so večji, bolj vidni javnosti, o katerih ljudje več slišijo in berejo. Potem pa obstajajo tudi številni, ki ostanejo nekje za kulisami, daleč od oči javnosti, pa niso zaradi tega nič manj pomembni. Ravno nasprotno. Pogosto so prav te tihe zgodbe tiste, ki pustijo najglobljo sled.

Če bi morala izpostaviti enega človeka, je to zagotovo moj brezdomec Rado. Danes mu sicer ne rečem več brezdomec, ker je mnogo več kot to. Rado je postal moj večni odgovor na vprašanje: »Zakaj pa?« oziroma »Ali se sploh splača?« Pred leti sva mu s prijateljico skušali pomagati v obdobju, ko je bil na dnu. Šele kasneje nama je zaupal, da si je takrat želel vzeti življenje in da je bil pripravljen obupati nad vsem. Danes živi v Nemčiji, ima svoje življenje, je uspešen in pomaga drugim ljudem. Vsakič, ko pomislim nanj, se spomnim, kako malo včasih manjka, da se nekomu življenje obrne v popolnoma drugo smer. In kako nikoli ne veš, kakšen vpliv ima lahko že to, da nekoga vidiš, slišiš in mu stojiš ob strani.

Posebno mesto v mojem srcu pa imajo tudi otroci iz sirotišnice v Gambiji. Predvsem trije, za katere sem bila v nekem obdobju pripravljena premikati gore. Pred nekaj meseci niso jedli, niso pili, niso se odzivali na okolico in nihče ni znal povedati, ali bodo sploh preživeli. Danes hodijo, se smejijo, veselo čebljajo in grizljajo jabolka. To so trenutki, ki jih je težko opisati z besedami.

Prav ta zgodba mi je predstavljala tudi največji zalogaj. Biti v eni najrevnejših držav na svetu, se boriti za dojenčke v sistemu, ali včasih celo brez sistema in vztrajati takrat, ko se zdi, da so vsi drugi že obupali. Bili so trenutki, ko sem imela občutek, da sem ostala skoraj edina, ki še verjame, da bodo ti otroci preživeli. In prav to je bilo najtežje, ohraniti upanje tam, kjer ga drugi niso več videli.

A ravno ti otroci so me naučili nekaj zelo pomembnega. Da včasih največja moč ni v tem, da imaš vse odgovore ali vse možnosti sveta. Včasih je največja moč preprosto v tem, da ne odnehaš. Da vztrajaš še en dan. Da verjameš še malo dlje. Da ostaneš ob človeku, tudi ko se zdi, da ni več razloga za upanje.

In zato danes, ko pogledam te otroke, kako živijo, rastejo in se smejijo, vem, da je bilo vredno vsakega dvoma, vsake neprespane noči in vsakega boja. Oni so spremenili mene prav toliko, kot sem jaz skušala pomagati njim. In mislim, da je to eden najlepših darov prostovoljstva, da na koncu ugotoviš, da nisi spremenil samo življenja nekoga drugega, ampak tudi svoje.

Kaj je tvoj sanjski projekt, če bi imel/-a neomejena sredstva?

Jan Špiclin: Če sem povsem iskren … pravzaprav nimam nekega svojega velikega sanjskega projekta. Ko delaš na terenu in ko preživljaš čas z ljudmi ter poslušaš zgodbe hudo bolnih in njihovih svojcev te to zelo prizemlji. Naučiš se biti prisoten tukaj in zdaj, ob človeku, ki pomoč, pogovor, informacije ali podporo potrebuje ta trenutek. Zato mi misli sploh ne uidejo k ustvarjanju nečesa povsem novega, kar bi morda nosilo moje ime ali se gradilo od začetka. Seveda se pa vedno z dodatnimi finančnimi sredstvi, da kaj več naredit, ampak v tem trenutku ne razmišljaš o tem.

Kaja Rukav: Iskreno? Takšnih projektov je veliko. Mislim, da vsak človek, ki dela z ljudmi, skozi leta nabere celo zbirko idej, želja in stvari, za katere si želi, da bi jih lahko uresničil.

Zagotovo bi velik del svoje energije in sredstev usmerila v sirotišnico v Gambiji ter v otroke, ki sem jih tam spoznala. Ko enkrat vidiš, kako malo je včasih potrebno, da otrok dobi možnost za boljše življenje, težko ostaneš ravnodušen. Želela bi ustvariti prostor, kjer bi imeli otroci dostop do osnovne zdravstvene oskrbe, kakovostne prehrane, izobraževanja in predvsem občutka varnosti. Prostor, kjer bi lahko odraščali z zavedanjem, da so pomembni, ljubljeni in da imajo prihodnost.

Hkrati pa se mi zdi pomembno poudariti, da moj sanjski projekt ni vezan samo na Afriko. Veliko priložnosti za spremembe vidim tudi tukaj, doma, v Sloveniji. Pogosto imamo občutek, da so največje stiske nekje daleč stran, vendar je tudi pri nas ogromno ljudi, ki potrebujejo podporo, občutek pripadnosti, razumevanje ali zgolj nekoga, ki jih vidi in sliši.

Če bi imela neomejena sredstva, bi zato veliko vlagala tudi v projekte, ki povezujejo ljudi med seboj. V skupnosti, v medgeneracijsko sodelovanje, v programe za otroke in mlade, v krepitev duševnega zdravja, vključevanja in občutka, da nihče ni sam.

Pravzaprav pa se tega projekta na nek način lotevam že danes. V svojem delu svetovalne delavke in učiteljice vsak dan poskušam graditi mostove med ljudmi. Poskušam krepiti vrednote skupnosti, sodelovanja, sprejemanja in medsebojne pomoči. Trudim se ustvarjati prostor, kjer se ljudje počutijo slišane, sprejete in pomembne.

In morda sem skozi leta spoznala še nekaj zelo pomembnega. Včasih sredstva niso največja ovira. Seveda pomagajo in marsikaj omogočijo, vendar največje spremembe pogosto zahtevajo nekaj drugega, da presežemo same sebe. Svoje predsodke, svoje strahove, svoje zgodbe in prepričanja. Da smo pripravljeni stopiti naproti človeku, ki je drugačen od nas. Da smo pripravljeni poslušati, sodelovati in graditi skupnost.

Zato bi bil moj sanjski projekt verjetno veliko več kot stavba ali organizacija. Bil bi prostor, fizičen ali simboličen, kjer bi se ljudje učili, kako biti bolj povezani drug z drugim. Ker verjamem, da svet ne potrebuje samo več pomoči. Potrebuje več povezanosti. In prav tam se začnejo največje spremembe.

Kateri stereotip o prostovoljstvu (če si kakšnega pogosto slišal/-a) bi najraje razbil/-a?

Jan Špiclin: Rad bi razbil stereotip, da je prostovoljstvo “delo za tiste, ki nimajo pametnejšega dela” ali pa da gre zgolj za “amatersko pomoč iz dolgčasa”. Mnogi mislijo, da prostovoljci le delijo letake ali delajo tisto, kar nikomur drugemu ne diši. V resnici je sodobno prostovoljstvo vrhunsko organizirano, strokovno delo. Zahteva ure in ure specializiranih izobraževanj, visoko stopnjo odgovornosti, komunikacijskih kompetenc in vodenja.

Prostovoljci ne zapolnjujemo le prostega časa, ampak premikamo sistemske gore, detabuiziramo najtežje družbene teme in neposredno dopolnjuje javne sisteme.

Kaja Rukav: Morda tega, da za prostovoljstvo »nimaš časa«. To je verjetno eden najpogostejših stavkov, ki jih slišim. In razumem, zakaj. Živimo v svetu, ki je zelo hiter. Ves čas nekam hitimo, lovimo roke, obveznosti, cilje. Pogosto imamo občutek, da moramo imeti najprej urejeno svoje življenje, da bi lahko pomagali drugim.

Ampak mislim, da prostovoljstvo pogosto razumemo preveč ozko. Ko slišimo to besedo, si predstavljamo velike projekte, veliko ur dela, organizacije, sestanke in ogromno odgovornosti. Seveda je lahko tudi to. Ni pa nujno.

Prostovoljstvo je lahko že pet minut tvojega časa. Lahko je pogovor s starejšim sosedom, pomoč sošolcu, ki mu nekaj ne gre, obisk nekoga, ki je osamljen, ali pa preprosto dejstvo, da človeka ob sebi opaziš in mu nameniš prijazno besedo. Ne gre vedno za količino časa, ampak za pripravljenost, da delček sebe nameniš nekomu drugemu.

Po drugi strani pa sem skozi leta ugotovila še nekaj zanimivega. Ljudje pogosto rečemo, da nimamo časa za prostovoljstvo, potem pa ure in ure preživimo na telefonu, družbenih omrežjih ali ob stvareh, ki nam na koncu ne prinesejo veliko. Mislim, da vprašanje pogosto ni, ali imamo čas, ampak čemu ga namenimo.

Obstaja pa še en stereotip, ki ga rada razbijem, da prostovoljstvo koristi predvsem tistemu, ki pomoč prejema. Seveda je pomoč pomembna za človeka na drugi strani, ampak iskreno verjamem, da prostovoljstvo enako močno spreminja tudi prostovoljca. Nauči te hvaležnosti, potrpežljivosti, empatije, odpira nove poglede na svet in te povezuje z ljudmi na način, ki ga je težko opisati.

Zato danes na prostovoljstvo ne gledam kot na nekaj, za kar moraš najti čas poleg življenja. Zame je postalo del življenja. Del tega, kako gledam na ljudi, kako gradim odnose in kako želim prispevati k svetu okoli sebe. In za takšne stvari se nekako vedno najde čas.