Znani so podatki o prisotnosti mladinskega dela in financiranju mladinskega sektorja na lokalni ravni. Ob raziskavi Mladinski delavci v Sloveniji gre za drugo raziskavo o mladinskem sektorju na državni ravni, ki jo je naročil Urad RS za mladino v letu 2025 in jo v letu 2026 zaključil konzorcij štirih fakultet – pod vodstvom Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem so sodelovale še Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Obsežna raziskava je zajela pregled in analizo dostopnih podatkov o mladinskem sektorju v Sloveniji. Skozi intervjuje z mladinskimi delavci in odločevalci na lokalni ravni raziskava ponuja vpogled v dostopnost, financiranje, organiziranost, oblike izvajanja in učinke mladinskega dela ter njegovo vpetost v lokalno okolje. Izsledke je podkrepila analiza anket treh ciljnih skupin – mladinskih delavcev, občinskih delavcev in reprezentativnega vzorca mladih.

Opravljena je bila tudi analiza financiranja, vključno z vplivom višine in strukture financiranja na učinke mladinskega dela ter neposredno in posredno ekonomsko vrednostjo v obliki povratka na vložek ter analiza pravnih podlag za sofinanciranje in izvajanje mladinskega dela.

Nekaj ključnih ugotovitev iz zaključnega poročila:

• Mladi so v zelo veliki meri udeleženi pri sooblikovanju dejavnosti, njihovi izvedbi in evalvaciji v večini organizacij. O najvišji stopnji participacije mladih v svojih dejavnostih poročajo nacionalne mladinske organizacije in lokalni mladinski sveti.

• Mladinski delavci menijo, da je mladinsko delo prepoznano kot koristno s strani drugih organizacij v lokalni skupnosti, saj verjamejo, da predstavlja most med mladimi in družbo in povečuje priložnosti za mlade v lokalni skupnosti.

• Namesto predstave o enotnem sektorju se izrisuje slika področja, v katerem se prepletajo različni institucionalni modeli, različne stopnje participativnosti, neenaki pogoji financiranja in različno stabilni prostorski aranžmaji.

• Mladinski sektor v Sloveniji ne deluje kot enotno institucionaliziran podsistem, temveč kot pluralno, a strukturno neenakomerno
  polje.

• Raznolikost mladinskega dela omogoča prilagodljivost in inovativnost, hkrati pa ustvarja neenakomerne pogoje delovanja in različne stopnje stabilnosti ter avtonomije. To pa predstavlja krhko ravnovesje med regulacijo in svobodo, ki zahteva nenehno usklajevanje ter hkrati prinaša breme odgovornosti, inherentno svobodi.

• Rezultati kažejo, da financiranje deluje kot strukturni mehanizem oblikovanja mladinskega dela. Ne vpliva zgolj na stabilnost organizacij, temveč usmerja njihove vsebine, določa časovne horizonte delovanja ter omejuje ali omogoča stopnjo avtonomije. Razlike med javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami dodatno kažejo na neenakomerno porazdelitev institucionalne stabilnosti znotraj sektorja.

• Mladinski sektor se tako kaže kot kompleksno, strukturno diferencirano polje, v katerem organizacijska avtonomija ni samoumevna, temveč pogojena z institucionalnim in lokalnim kontekstom.

• Sporočila mladinskih delavcev Uradu RS za mladino kažejo, da organizacije pričakujejo večjo sistemsko vlogo in medresorsko koordinacijo, stabilnejše financiranje in zaščito kakovosti sektorja, več participativnega oblikovanja politik, razvoj strokovnih standardov in orodij spremljanja, boljšo prepoznavo novih družbenih izzivov in zmanjševanje regionalnih razlik.

• Pomemben razvojni izziv predstavlja tudi nizka družbena in politična prepoznavnost mladinskega dela.

• Za dolgoročni razvoj mladinskega sektorja je ključno preoblikovanje razumevanja mladinskega dela iz projektno usmerjene dejavnosti v stabilno družbeno infrastrukturo. Takšen premik bi omogočil bolj enakomerno dostopnost mladinskega dela, večjo učinkovitost javnih vlaganj in trajnejše učinke na razvoj mladih in skupnosti.

Kot so raziskovalci zapisali v sintezi ključnih ugotovitev, je ključni skupni imenovalec ta, da

»mladinsko delo ustvarja dokazljivo pozitivne učinke, vendar ti učinki ne izhajajo iz sistemsko enakomerno urejenega okolja, temveč pogosto kljub nestabilnim pogojem delovanja. Zato je osrednja ugotovitev naslednja: glavna razvojna težava mladinskega sektorja ni pomanjkanje smisla ali učinkov, temveč pomanjkanje stabilne institucionalne podlage, ki bi te učinke omogočala širše, bolj enakomerno in dolgoročno.«

Zaključno poročilo s prilogami je dostopno tudi v naši e-knjižnici.