Izkušnja našega dolgoročnega ESE prostovoljca Simona iz Francije. Takole je zapisal …

Ime mi je Simon, star sem 29 let in prihajam iz Francije. To leto, ki sem ga preživel v Sloveniji, je bilo najboljše leto mojega življenja.

Ko sem prišel sem, sem ravno okreval po dolgotrajni depresiji in počutil sem se izgubljenega. Moji glavni cilji so bili izboljšati svoje socialne veščine, najti notranji mir in odkriti, kaj si v življenju zares želim početi.

V tem letu v Sloveniji sem spoznal toliko zanimivih ljudi, da jih je preprosto preveč, da bi jih lahko vse naštel. Vsak od njih me je na svoj način oblikoval – skozi prijateljstvo, sprejemanje, včasih pa tudi skozi konflikte in samorefleksijo. Zato se jim želim iz srca zahvaliti.

Pravzaprav sem se v odnosih z ljudmi odrezal še bolje, kot sem pričakoval. Mislim, da mi je pri tem pomagalo tudi to, da sem vedel, da bom v Sloveniji le omejen čas in da je to prostovoljski projekt. Zaradi tega sem se počutil bolj svobodnega pri preizkušanju novih stvari, saj sem vedel, da mi ni treba ohraniti stikov, če bi zaradi kakšne socialne napake šlo kaj narobe. Kljub temu sem tukaj našel veliko prijateljev in iskreno upam, da bom z nekaterimi ostal v stikih, čeprav se dobro zavedam, da bo drugače, ko ne bomo več vsi prostovoljci in ne bomo živeli tako blizu drug drugega.

Zaradi vsega tega sem zelo dozorel. Mislim, da sem se ob prihodu počutil, kot da sem star 18 let, zdaj pa se res počutim, kot da se približujem tridesetim – in to mi je všeč! Počutim se veliko bolj samozavestnega in morda tudi nekoliko modrejšega. Tudi čas je tekel drugače; ti meseci so se zdeli kot leta, vendar v najboljšem možnem pomenu.

Mislim, da sem se lahko toliko naučil predvsem zato, ker sem doživel veliko situacij, ki so bile rahlo neprijetne, vendar vedno v zelo varnem in spodbudnem okolju. Poleg tega so bile moje naloge in odgovornosti ves čas prilagojene ravno pravi stopnji – dovolj zahtevne, da sem se iz njih učil, vendar brez nepotrebnega pritiska. To mi je omogočilo veliko priložnosti za samorefleksijo. Veliko sem razmišljal tudi o svoji poklicni poti. Zaradi depresije pred prihodom v Slovenijo nisem mogel obdržati službe in nisem uspešno zaključil študija.

V tem projektu sem spoznal področje socialnega dela, še posebej mladinskega dela. Nisem pričakoval, da mi bo tako všeč. Opazovati, kako ljudje skozi mesece rastejo, postajajo bolj samozavestni in razvijajo svoje potenciale – pa naj bodo to drugi prostovoljci ali udeleženci organizacij, v katerih sem deloval – mi je bilo v pravo veselje. Po številnih spodbudah in priporočilih mojih mentorjev, koordinatorjev, prijateljev in družine sem spoznal, da je to področje, na katerem si želim delati tudi v prihodnosti. Moje leto v Sloveniji je pravzaprav potekalo v dveh delih. Najprej od konca januarja do sredine marca 2025, nato pa od oktobra 2025 do julija 2026. Tako sem bil najprej kratkoročni, nato pa še dolgoročni prostovoljec pri Zavodu Manipura.

Na koncu bi rad omenil vsaj nekaj ljudi, ki so me v Sloveniji najbolj navdihnili. Posebna hvala Henku in Barbari iz Zavoda Manipura, Mateji iz Vrta okusov ter Barbari in Jerneju iz Žarka Jesenice. Bili ste najboljši mentorji, ki bi si jih lahko želel. Posebna hvala tudi Leonu, Marcosu, Zsuzsi, Szymonu, Tjaši, Lize, Matthieuju, Clothilde, Jolien, Urški, Oli, Daimu, Renatu, Kinii, Vilmi, Gesi …

Vem, da sem na mnoge pozabil. Morda so nekateri med vami že pozabili name. Toda brez vas danes ne bi bil človek, kakršen sem.