Mladi so se odpravili na ulice po celi Evropi. Zahtevajo dostopna stanovanja, kakovostno javno šolstvo, dostojno življenje, mir, razoroževanje in podnebno pravičnost.

V Franciji dijaki in študentje protestirajo zaradi slabih razmer v šolstvu. Njihovi protesti so se začeli kot zasedba ene od pariških šol, na kateri so stavkali učitelji in se kasneje razširili na več šol po državi. Med drugim protestirajo zaradi slabo izoliranih in dotrajanih šolskih stavb ter prenatrpanih razredov. Povod za proteste je predlog državnega proračuna, ki predvideva 54 milijard evrov varčevalih ukrepov in zmanjševanje učiteljskih mest za kar 1500. To je rezultat večletnega varčevanja ravno na področju javnega in skupnega dobrega. Francija se je, tako kot vse ostale države Evropske unije, odločila varčevati na svojem socialnem sistemu in povečati prihodke na strani pri oboroževanju, s tem pa so napovedale vojno delavskemu razredu. Slednje se kaže ravno v represiji, ki se izvaja nad protestniki. Te, med drugim tudi mladoletne, je policija pretepala in na njih uporabila solzivec. Aretirala jih je več kot 6 tisoč . Poleg dijakov in študentov v Franciji so na ulicah mladi tudi v drugih evropskih državah: Belgiji, Albaniji, Italiji in Srbiji.

Iz Francije so se protesti razširili preko meja še v Belgijo, kjer prav tako nasprotujejo rezom v izobraževanju, višjim stroškom študija in omejitvam pri študentski finančni podpori.

V Albaniji so se protivladni protesti začeli meseca maja zaradi domnevne korupcije pri gradnji luksuznega hotela v zaščitenem naravnem rezervatu. Do sredine oktobra so protesti prerasli v splošno izražanje nezadovoljstva zaradi korupcije, brezposelnosti, nedostopnosti stanovanj in visokih življenjskih stroškov. Protesti so najprej zajeli Tirano, kasneje pa se razširili tudi po drugih večjih mestih. Policija se je na proteste odzvala z vodnim topom in solzivcem.

Po celotni Italiji protestirajo proti dvigu življenjskih stroškov in proti nadaljnjemu oboroževanju. Zadnjega protesta 30. oktobra, ki so ga organizirali italijanski sindikati skupaj s podporo študentske organizacije, se je udeležilo več kot 1,5 milijona protestnic in protestnikov. Vlada premierke Giorgie Meloni je kot odziv na pretekle proteste na ulice poslala 500 vojakov. Posledično se poraja vprašanje, ali je denar za oboroževanje namenjen zunanjim grožnjam, ali za obrambo pred državljani, ki so zaradi neoliberalizacije deužbe in razkrojem socialne države stisnjeni v kot in pripravljeni na upor.

Povod za proteste v Španiji je bila prisilna izselitev 87-letnice, ki je kmalu za tem umrla. V oktobru se je na posamezen dan protesta zbralo tudi do 500.000 prostestnikov in protestnic.ekateri so se utaborili v najbolj turističnem predelu mesta od koder jih je policija v začetku novembra začela prisilno odstranjevati Jasno je, da je krizo v Španiji zanetilo stanje na stanovanjskem trgu, saj v državi primanjkuje 700.000 stanovanj, trg pa so zavzele platforme za kratkoročno oddajanje stanovanj turistom.

Študentje že dve leti protestirajo tudi v Srbiji. Protesti so se začeli kot odziv na zrušitev nadstreška prenovljene železniške postaje v Novem Sadu, ki je terjala 16 smrtnih žrtev. Številni v Srbiji za nesrečo krivijo razširjeno korupcijo, katere rezultat je površna obnova postaje. Glavne zahteve študentov so: objava vse dokumentacije o obnovi železniške postaje v Novem Sadu, kazenski pregon tistih, ki so odgovorni za tragedijo, pregon napadalcev na protestirajoče študente in 20-odstotno povečanje proračuna za visoko šolstvo.

V nedeljo, 25. 10. so študentje na tamkajšnjih parlamentarnih volitvah kandidirali s Študentsko listo. Na njej je skoraj izključno univerzitetno osebje, zdravniki in umetniki. Študentska lista je dobila 51,47 % glasov in s tem večino v parlamentu. Dve leti vztrajnega pritiska, od tišine ob 11:52 do blokad fakultet, so se pretvorile v politično moč.

Iz tega sledi razmislek o splošni aktivaciji mladih po vsej Evropi. Nedvomno je, da ne želimo, da nam prihodnost jemljejo koruptivni politiki, da nam jemljejo socialno varnost in temelje solidarne družbe na račun oboroževanja ter uničevanja okolja. Mladi se ne upirajo posameznim ukrepom, ampak izkušnji, da sistem, ki naj bi jim omogočili prihodnost, deluje proti njim: dostojnemu življenju v zdravem oklju in v miru.

Vse naštete težave pa pestijo tudi nas. Prav zdaj trenutna vlada z zakonom za bogate omogoča razkroj socialne države in napoveduje varčevanje. Prav zdaj živimo v največji stanovanjski krizi v zgodovini države. Prav zdaj vlada kolaborira z državo, ki izvaja genocid in podpihuje nadaljne konflikte. Prav zdaj država rekordno veliko sredstev namenja za oboroževanje. Ali lahko pričakujemo podoben upor mladih tudi v Sloveniji?