Mladinsko delo, Zabava in prosti čas

Kdo gre sploh sam v Bolgarijo?

16. 11. 2026 avtor: Društvo kreativne mladine

V Društvu kreativne mladine smo ustvarili novo rubriko Dnevna soba na potepu, s katero želimo mladim približati potovanja, spoznavanje različnih kultur in učenje skozi lastne izkušnje. Verjamemo, da potovanja niso le dopust, ampak priložnost za osebno rast, širjenje obzorij in razumevanje sveta.

Zato smo se odločili, da bomo najbolj aktivnim članom našega mladinskega centra Dnevna soba omogočili delno sofinanciranje raziskovanja Evrope. V zameno pa bodo mladi svoje izkušnje, vtise, priporočila in zgodbe delili z drugimi mladimi skozi to rubriko.

Tretji zapis prihaja iz Bolgarije.

Bolgarija

Moje ime je Nuša Bohak in sem članica Društva kreativne mladine. Vprašanja “Kdo gre sploh sam v Bolgarijo?” mi niso zastavili le moji sošolci in družinski člani, temveč tudi jaz sama, ko sem konec avgusta rezervirala nastanitev za vikend konec septembra v Sofiji. Odpravljala sem se namreč na Erasmus+ usposabljanje za mladinske delavce, še pred projektom pa sem si želela dodobra ogledati in iz prve roke doživeti mesto, v katerem bom skupno preživela teden dni.

Bolgarske ulice so polne življenja!

Ko sem v petek zvečer prispela v Sofijo, se mi je mesto zdelo živahno, kaotično in polno ljudi. Že takoj ob prvi vožnji z metrojem sem lahko začutila tisto pravo, domače balkansko vzdušje, ki sem ga nazadnje doživela v Beogradu. Kadar potujem sama, mesta najraje raziskujem spontano: sprehajam se po ulicah in opazujem domačine, arhitekturo in dogajanje, saj menim, da lahko tako dobim najboljšo predstavo o državi, v kateri sem. V Bolgariji so ulice res polne življenja: v soboto dopoldne se večina domačinov odpravi na tržnico, kjer prodajajo raznovrstne ročno izdelane izdelke (nakit, suho robo) in tudi med in podobna živila.

Zanimivo mi je bilo, da je Sofija polna parkov in dolgih klopi, na katerih posedajo in se družijo prav vse generacije. Med njimi je ogromno starejših, ki opazujejo dogajanje, družin z majhnimi otroki, parov in tudi mojih vrstnikov, ki si skupaj krajšajo čas. Ko prispeš v Bolgarijo, imaš nekako občutek, da se pri njih čas ustavi in da ljudje ne živijo eden mimo drugega, temveč svoj prosti čas namenijo druženju s svojimi najdražjimi.

Bolgarija

Plodiv, kulturna prestolnica

Po enodnevnem obisku Plovdiva lahko potrdim, kar je rekla natakarica v eni izmed sofijskih kavarn – Plovdiv se od Sofije precej razlikuje, saj je pristnejši in malenkost odmaknjen. Vožnja z avtobusom iz Sofije do Plovdiva je trajala približno dve uri, med njima je namreč okrog 150 kilometrov. Plovdiv velja za kulturno prestolnico Bolgarije, saj ima 8000-letno zgodovino, kar dokazuje rimsko gledališče oz. amfiteater. Zanimivo je, da je še danes v uporabi – uporabljajo ga seveda za gostovanje različnih kulturnih dogodkov, in tudi v času mojega obiska so na tamkajšnjem odru potekale plesne vaje.

Menim, da Plovdiv poleg zgodovine izstopa predvsem po svojem reliefu, saj staro mesto leži na hribu, obdanem s strmimi pečinami, obdaja pa ga novejši del, kjer je polno najrazličnejših restavracij, trgovin in parkov. Staro mesto leži na le enem izmed sedmih hribov v Plovdivu, izjemen razgled nanje pa ponuja hribovita razgledna točka Nebet Tepe.

Plodiv

Stik z domačini

V treh dneh, ki sem jih sama preživela v Bolgariji, sem navezala stik z najrazličnejšimi domačini. Spoznala sem, da so Bolgari zelo odprti in dostopni, komunikativni, dobila sem občutek, da je prav vse zanimalo od kod prihajam in zakaj sem v Sofiji. Na žalost pa imam z domačini tudi dve negativni izkušnji: dvakrat se mi je zgodilo, da sta me starejša moška nagovarjala, da mi razkažeta mesto in mi postavljala osebna vprašanja, zato bi rada opozorila vse mlade, ki potujejo sami, naj ob stikih z domačini v Bolgariji in tudi drugod (ki se jim ni treba izogibati), vseeno pomislijo na svojo varnost, da ne bodo tudi sami končali v neprijetni situaciji.

Na Erasmus+ usposabljanju pa sem spoznala tudi Bolgare, ki prihajajo iz drugih delov države, s katerimi smo se odlično ujeli, saj smo bili vrstniki. Zelo so bili veseli, da so mi lahko predstavili svojo kulturo in hrano, saj smo tekom projekta obiskali tudi tradicionalno bolgarsko restavracijo. Domov sem se vrnila z množico bolgarskih prigrizkov, magnetov in z njihovim najprepoznavnejšim izdelkom – paketom posušenih vrtnic. Obisk Bolgarije priporočam vsem, saj izstopa po svoji arhitekturi in zgodovini. Njen edinstven utrip vam bo zagotovo še dolgo ostal v spominu, zlasti če ste ljubitelji Balkana.

Nuša
članica Društva kreativne mladine

Foto: arhiv Nuše Bohak