Spet je tu intervju! Tokrat smo se pogovarjali z Robertom Kladnikom. Vsestranski slovenski ustvarjalec se je sprva uveljavil na družbenih medijih, pred dobrim mesecem pa ga je širša javnost lahko zagledala na velikih platnih v slovenskih kinematografih. Skupaj s prijatelji so ustvarili filmski hit Gepack, ki je nedavno prejel prvo zlato rolo. Kladnik je v intervjuju spregovoril o dolgoletnem ustvarjanju, svoji vlogi v filmu in o zamenjavi odra – s Tiktoka na tisti oder z deskami.

Robert, si izjemen vsestranski umetnik, poznan kot DJ, tiktoker, igraš v gledaliških predstavah in filmih. Kako bi se sam predstavil našim bralcem?

Sem Robert Kladnik, star sem 27 let, prihajam iz Šentjurja pri Celju in rad imam, da se kaj dogaja. Uživam v ustvarjanju!

Tvoj doseg na družbenih omrežjih je izjemen. Kako se počutiš glede svoje vloge na družbenih omrežij pri oblikovanju sodobne medijske kulture?

Čutim, da imam odgovornost do svojih sledilcev in samega kreiranja vsebin. Ljudje so moje vsebine sprejeli in skupaj smo ustvarili nov kreativni prostor, ki se spreminja iz dneva v dan.

Kako bi opisal svojo izkušnjo s snemanjem filma Gepack? Ti je preskok iz ustvarjanja v digitalnem svetu na filmsko platno predstavljal izziv?

Pri projektu filma Gepack sem že šest let, zato sem se na snemanju počutil zelo domače. Tudi s soigralci smo postali pravi prijatelji, zato prijateljstva ni bilo težko igrati. Z ekipo smo pred snemanjem posneli nekaj kratkih filmov, preden smo se lotili celovečerca, zato je bil preskok malo lažji.

Si imel kakšne posebne priprave za vlogo v filmu?

Ko sem izvedel, da je moj lik bobnar sem pohitel v trgovino z glasbenimi inštrumenti, da sem si kupil bobnarske palice. Pri pripravi mi je veliko pomagal tudi učitelj igre, Žiga Čamernik, s katerim smo sodelovali na vajah pred snemanjem filma.

Gepack je postal hit v slovenskih kinematografih. Kako se počutiš ob tem?

Kot sem že zgoraj zapisal, je moja naveza s projektom filma Gepack tako močna in dolga, da je moja največja želja bila, da film dokončamo in da doživi premiero v enem izmed kinematografov. Vse, kar se dogaja zdaj, je samo plus, za katerega sem neizmerno hvaležen.

Katera je bila tvoj najljubša scena ali trenutek pri ustvarjanju filma in zakaj?

Trenutkov, ki so se mi vtisnili v spomin je ogromno. Če pa moram izpostaviti eno sceno, pa je to mogoče plesna točka na sredini filma ob skladbi Insan – Biseri. Spomnim se, da se je mudilo, saj je sonce že zahajalo, mi pa smo lovili zadnje sekunde, v katere smo se čisto brezglavo prepustili.

Z Žigo Kukovičem, s katerim večkrat sodelujeta, sta prijatelja že od otroških let. Ali sta že od nekdaj sanjala, da bosta filmska ustvarjalca?

Mislim, da je bilo, odkar sva prijatelja, že toliko idej in sanj, kaj vse bi, da je zelo zanimivo, da sva se prav tako tukaj ponovno našla na skupni poti.

Vedno bolj se posvečaš gledališču, nedolgo nazaj si igral v gledališki predstavi Razredni Sovražnik kolektiva Odprta Scena, ki je prejela veliko pohval, lani pa si začel s študijem študij na AGRFT. Ali načrtuješ, da boš zaradi študija čas posvetili predvsem igri v gledališču, ali nameravaš ohraniti tudi aktivno prisotnost v filmskih projektih?

Trenutno čas posvečam študiju, saj je na akademiji to bistvenega pomena. Seveda pa se, ko bo priložnost, z veseljem vrnem v kakšen filmski projekt. Mogoče kakšnega z Žigo in ostalo ekipo.

Ob tako pestri ustvarjalni poti, v kateri si že veliko dosegel, je še kakšno področje, kjer bi se želel preizkusiti?

Veliko je področij, ki jih po tiho spremljam in si želim, da bi jih nekoč doživel, vendar zaenkrat ni bilo prave priložnosti ali časa. Recimo kot kitarist v kakšnem bandu bi se z veseljem preizkusil. Mogoče pa kdaj!

Kaj bi sporočil mladim, ki si želijo udejstvovati v svetu filma in gledališča v Sloveniji? Imaš zanje kakšen nasvet?

Samo začnite, odvržite strah v smeti in recite akcija. Jaz sem svoj prvi oder našel na Tiktoku, potem pa poiskal takšnega pravega z deskami.