Ste vedeli, da kar 86 milijard nevronov v obdobju najstništva, sproža najrazličnejše dnevne spremembe, hkrati pa omogoča mladostniško eksplozijo kreativnosti, drznosti, vznemirjenja in poguma?

Na tej ugotovitvi in na najnovejših znanstvenih odkritjih na področju nevroznanosti o delovanju možganov v najstniški dobi, sloni prestava Lutkovnega gledališča Ljubljana,  »Vihar v glavi«. Njen režiser, Primož Ekart, jo je zasnoval na podlagi dramskega besedila »Brainstorm«, avtorjev Neda Glasierja in Emily Lim, vendar je ohranil le strukturo originalne igre, vsebino so v veliki večini sooblikovali igralci predstave, ki so dodali osebne izkušnje in lastne poglede na odraščanje, odnos s starši in razprli svoj čustveni svet, svet njihovih želja,  pričakovanj, strahov in upanj za prihodnost. Svojo izkušnjo z nami delijo delijo štirje mladi igralci predstave: Sergej Osterc, Aleksandra Staroveški, Matic Eržen in Nace Korošec. 

1. Mislim, da ima vsako življenjsko obdobje svoje specifike. Kaj gre tebi res najbolj »na živce« v tvojem obdobju, obdobju najstnika? 

Sergej: Najbolj na živce mi gre, da se vrstniki za kr nek bedn razlog spravljajo nate samo zato, ker imaš mogoče nenavadno ime ali pa izgled. To vem, ker sem sam tarča posmeha. 

Aleksandra: Že samo dejstvo, da mi gredo stvari na živce, mi gre na živce. Stvari, ki mi gredo pogosto na živce, so npr. zahteve staršev, obremenjenost s šolo in z učenjem, mozolji, to, da te odrasli ne jemljejo še čisto resno, družinski obiski, pomanjkanje časa itd.

Matic: Pri najstništvu mi gre najbolj na živce to, da si omejen. S tem mislim na starše, ki vedno postavljajo neka pravila in kazni. Včasih, ko mi najprej kaj prepovejo, si rečem, da je to neumno, a sčasoma ugotovim, da imajo prav, čeprav to nerad priznam. Kljub temu so tudi primeri, ki so samo neumni. Na živce mi gre tudi to, da ljudje včasih na najstnike gledajo kot na nekaj slabega in takoj obsojajo, kaj vse počnemo, da smo nasilni in le za telefoni.

Nace: Kar se tiče družbe, mi gre najbolj na živce to, da me veliko ljudi ne jemlje resno, kar se tiče družbenega mnenja, recimo. Nekateri me jemljejo kot najstnika, ki se itak z ničemer ne strinja in bo vse popljuval, zato mogoče mojega mnenja ne vzamejo resno.

2. Katerih 5 besed ti prvih pride na misel ob besedi »najstnik«?

Sergej: Šola, kolegi, zabave, malo alkohola in droge (smeh) ter seks.

Aleksandra: Puberteta, starši, šola, frendi, mozolji.

Matic: Hormoni, srednja šola, odraščanje, družbena omrežja, upor. 

Nace: Haha. Mozolj, pijača, meja, krila, seks.

3. Nam zaupaš najbolj »odbito« zgodbo iz svojega življenja?

Sergej: Enkrat sem pozabil ruzak v Chill outu (v baru) in sem se v McDonaldsu spomnil. S kolegom sva tekla do bara, kjer so po sreči shranili moj ruzak. Ko sva se vrnila v McDonalds, so naju obstopili neki tipčki, ki so iskali težave. Šlo je za precej napeto situacijo, v katero je bila v nadaljevanju vpletena tudi policija, prepoznavanje oseb na Prešernovi (Policijska uprava Ljubljana – op.ur) preko računalnika in iskanje težakov. Da ne zahajam v nadaljevanje; važno je, da se nama ni nič resnega zgodilo.

Matic: Ko sem bil star 13 let, sem prespal pri bratrancu, s katerim se še danes zelo dobro razumem. Doma je imel pisalni stroj in sva cel dan na njem pisala bedarije. V njegovem naselju je bila policijska postaja in manjša trgovina, katere prodajalka je bila zelo nesramna do naju. Bil je praznik, zato je bilo vse seveda zaprto.

Dve izmed teh stvari, ki sva jih napisala sta bili 1.: »Dragi obiskovalci trgovine! Sporočamo vam da bo trgovina zaprta do 1. septembra zaradi nasilnega in psihičnega obnašanja prodajalke. Prodajalko bomo začasno poslali v norišnico v Ljubljani. Hvala za razumevanje.« Ker je bilo vse skupaj napisano na pisalni stroj, se nama je zdelo, da deluje vse skupaj zelo legit in zato sva ta listek prilepila na trgovino. Zraven trgovine sva našla sprej s črno barvo, ki še ni bil prazen, zato sva ga vzela. Na 2. listku pa je pisalo: »Tukaj ne smete parkirati!!! Prosimo, da se čim prej oglasite na najbližji policijski postaji in plačate kazen v vrednosti 500€« Listek sva prilepila na policijski avto pred policijsko postajo, ki sva ga pred tem posprejala, nato pa zbežala domov.

Nace: Lani sva s prijateljem na morju kot mladoletnika načrtovala manjši podvig v trgovini. Kot sem omenil, sva bila mladoletna, zato nisva mogla kupiti določenega artikla. Zato sva si ta artikel sposodila iz trgovine in ga nisva vrnila (smeh). Problem je bil v tem, da je bila ta pijača na najbolj vidnem mestu. Na visokem, pri skladišču, skratka, zelo slabo izhodišče za “izposojo”. Odločila sva se, da jaz prodajalca, ki je bil pri skladišču, zamotim, prijatelj pa pijačo pospravi v nahrbtnik. Zato sem najprej prodajalca vprašal, kje je nutela. Ker mi je takoj odgovoril, sem se moral spomniti nekaj boljšega. Ker je nutela imela neko novo etiketo, sem prodajalca začel spraševati, kaj je s to novo, special edition nutelo, hkrati pa sem se delal, kot da nisem najbolj vešč hrvaškega jezika, zato sem mu ukradel kar nekaj časa. Ko sem videl prijatelja, da prihaja z nasmehom na obrazu, sem se prodajalcu zahvalil, potem sva kupila čigumije, da ne bi izgledala sumljivo, pa še koristili so nama. Potem sva nasmejana odšla iz trgovine, in skupaj s prijateljico podvig proslavila s tistim sposojenim izdelkom.

4. Predstava izhaja iz najnovejših znanstvenih odkritij na področju nevroznanosti oz. ugotovitev o tem, kako se delovanje možganov v najstniški dobi razlikuje od njihovega delovanja pri odrasli osebi. Kje, po tvojem mnenju, se kaže največja razlika v delovanju možganov (in posledično obnašanju) odraslega in nekoga, ki še odrašča?

Sergej: Odrasli nosijo več odgovornosti. Najstniki se v večini na to požvižgamo, zavedamo pa se, nekje v sebi, da ta odgovornost čaka tudi nas. Še sreča, da imamo še nekaj časa. 

Matic: Obnašanje se kaže povsod, vendar nekje bolj in nekje manj. Smešno mi je to, da ko smo igrali predstave za srednje šole in s tem za najstnike, je bilo občinstvo zmeraj nemirno in glasno, nekateri niso znali sedeti na stolih. Tega pri odraslih nikoli ne vidiš v gledališču.

Nace: Prva stvar je zagotovo ta – na tem naša predstava dejansko temelji -, da imajo odrasli bistveno bolj razviti prefrontalni korteks, ki ga imamo – ali pa ne (smeh) – zato, da nas drži malce nazaj. To je razumni del. En tak, možganski fotr je to, če citiram predstavo. Druga taka stvar, ki jo opažam  pri sebi, je tudi ta, da sem malo bolj znerviran, predvsem kar se tiče staršev. Malo bolj sem nervozen, ko sem s starši, pri nekih čisto vsakdanjih stvareh. Recimo; ravno včeraj sem lepo v miru gledal eno serijo, ko mami začne precej glasno tipkati po računalniku. To me je malce iztirilo. In ja; konflikt s starši iščemo. No, včasih.

5. Ali po izkušnjah iz igre v predstavi kaj bolje razumeš obnašanje svojih staršev? Ti je kaj bolj razumljivo, zakaj se obnašajo, kot se?

Sergej: Obnašanje mi je sicer bolj razumljivo, a vseeno to še vedno ignoriram. Razumem, da mi želita samo najboljše, pa čeprav se ne strinjam vedno z načinom, kako to pokažeta. Vsak dan mi težita, da odrastem in postanem odgovoren.

Aleksandra: Bolje razumem, zakaj si želijo, da bi se z njimi več pogovarjali in jim namenili več časa. Razumem tudi, da si ne želijo, da cele dneve preživimo na telefonu ali pred računalnikom, televizijo. Ampak nekaterih stvari pa preprosto me razumem, kot npr., zakaj moram pospraviti SVOJO sobo, če je meni ljubše, da je razmetana.

Matic: Da. Vidim, da stvari, ki se dogajajo pri meni in mojih starših, se dogajajo tudi pri drugih.

Nace: Po mojem sem jih na nek način razumel tudi prej, ampak je pa Primož (Ekart – op.ur) zagotovo prinesel nek ta insajderski pogled staršev. Mogoče razumem njihovo početje, to pa še ne pomeni, da temu ne nasprotujem, oziroma mi ne gre na živce.

6. Predvidevam, da so tvoji starši videli predstavo. Ali se je njihovo obnašanje do tebe po predstavi spremenilo? Če da – kako, kje to opaziš?

Sergej: Obnašanje se ni drastično spremenilo, vendar jima je sedaj malo bolj jasno, kaj se mi dogaja v glavi. Očitno sta pozabila, kako to gre, ko si najstnik.

Aleksandra: Mislim, da me starši sedaj bolje razumejo, zato se je tudi njihovo obnašanje do mene malo spremenilo. Predvsem se ta sprememba kaže v tem, da se ne prepiramo več tako pogosto.

Matic: Njihovo obnašanje se je zelo spremenilo. Več stvari mi dovolijo in manj se prepiramo. Ni mi več treba spraševat za vsako stvar.

Nace: Da, definitivno se je. Starša sta mi po premieri dala nekaj več prostora. Malce več sta mi pustila. Recimo, lahko sem šel bolj pogosto ven s prijatelji. Sem pa enkrat naredil neko neumnost, ki »mojim letom ni primerna«, če citiram starše in sta mi rekla, da mi predstava ne sme biti opravičilo za tako početje. Takoj za tem sem jim rekel nekaj, kar ni bilo najbolj pametno in smo potem imeli še nekaj dni naelektreno vzdušje pri kosilu.

7. Bi bila predstava kako drugačna, če bi vsi ustvarjalci (režiser, dramaturginja in koreograf) bili tvojih let? Če da, kje misliš bi se to videlo? Pri samem ustvarjanju predstave ali »končnem produktu«? Ali oboje?

Sergej: Predstava bi bila  verjetno precej drugačna, saj ne bi imeli pravega vodje (režiser) in bi bili vsi manj organizirani. Pomembne so izkušnje vseh vodilnih (starejših), ki so pri tej predstavi sodelovali in jo tudi na koncu uresničili, skupaj z nami. Pri nastajanju predstave je pomemben vidik starejših, ki so želeli, da predstavimo “naše možgane” na način, da bi se starejši (starši), spomnili, kako je bilo v dobi najstnikov in bolje razumeli, zakaj je tako.   

Aleksandra: Po mojem mnenju bi predstava bila drugačna. Predvsem bi se to videlo pri samem ustvarjanju predstave, saj bi mogoče naredili kakšno neumnost več, premiera pa bi bila kakšna dva mesca kasneje, kot je bila sicer. No, verjetno bi bil potem tudi končni produkt predstave malo drugačen.

Matic: Zdi se mi, da bi bil sam proces ustvarjanja precej manj progresiven, ker, vsaj jaz in verjetno še kdo izmed igralcev, ne bi mogel vzeti nekoga tako starega, kot smo mi, resno, morda tudi on ne bi bil najbolj resen. Produkt bi bil verjetno slabši, morda sploh ne bi nastal.

Nace: Ojoj. Mislim da, če bi bili vsi toliko stari, ne bi prišlo skozi. Mogoče, zdaj po tem procesu, ko imamo vsi malo več izkušenj, bi nekaj spravili skupaj. Ampak je za tak proces definitivno potrebna disciplina. Če predpostavljamo, da je šlo pri ustvarjanju predstave vse lepo in prav, bi pri končnem produktu verjetno manjkal pogled staršev. Pogled z njihovega zornega kota. Mi bi verjetno šli v to malo preveč napadalno. Ne vem, mislim, da je bilo kar v redu, da smo imeli Primoža (Ekarta – op. ur), Ano (Duša, dramaturginjo predstave – op. ur) in Sebata (Sebastjana Stariča, koreografa predstave – op. ur), stare toliko kot so, haha.

 Uredništvo se vsem mladim igralcem zahvaljuje za vse odgovore, ki so tudi nam, povzročili pravi vihar v glavi.