Ko se začnemo pogovarjati o spolnosti, najprej naletimo na spolno prenosljive okužbe in pomen pravilne zaščite. Čeprav je ta varnostni vidik izjemnega pomena, nikakor ne predstavlja celote.

V mladostništvu se pojavijo številna vprašanja o telesu, odnosih, privlačnosti, identiteti in intimnosti. Kljub vsemu pa je pogovor o spolnost še vedno prepogosto prežet z zadrego, globoko zakoreninjenimi miti in nasprotujočimi informacijami. Ker prostora za odkrit pogovor v vsakodnevnem življenju včasih primanjkuje, mladi zanesljive odgovore in rešitve iščejo sami. Tu obstaja nevarnost, da informacije, ki jih poiščejo, niso preverjene, realne, zdrave ali primerne za situacijo, s katero se mlada oseba trenutno sooča.

V uredništvu Mlad.si smo gostili Tima Prezlja, ki je v naši zadnji epizodi podkasta Križišče mladosti odgovarjal na številna zanimiva vprašanja, vključno z:

• Kaj je spolni odnos?
• Je gledanje pornografije primerno za mlade?
• Je razlika med vzburjenostjo in spolno željo/potrebo?
• Se dve osebi kdaj popolnoma ujemata pri spolnosti?

Toplo vabljeni, da prisluhnete celotni epizodi tukaj.

Je aseksualnost težava?

Spolnost je naraven del življenja, a lahko postane breme zaradi duševnih stisk, pritiskov okolice ali slabih izkušenj. V javnosti se veliko govori o zaščiti, spektru seksualnosti ali napotkih za doseganja orgazma, a le redko naslovimo drugo plat: da je popolnoma normalno, če si v določenem obdobju v življenju spolnosti ne želimo, vsaj ne v takšni obliki, na katero najprej pomislimo.

Morda nam je v danem trenutku odveč zaradi preteklih izkušenj, preveč naporna, težka ali pa enostavno ni naša prioriteta. Ne govorimo o aseksualnosti, temveč o življenjskih obdobjih, ko smo v čustveni ali duševni stiski in se borimo z vsakodnevnimi pritiski.

Če se znajdemo na tej točki, nam pritiski vseh vrst, na primer da »moramo« biti spolno aktivni, ne pomagajo, da pridemo v stik s svojo spolno željo. Če se spopadamo z občutki negotovosti, strahu pred zavrnitvijo ali nenehnim primerjanjem lastnega telesa z drugimi, je razumljivo, da imamo večji upor do samih spolnih izkušenj.

Sram, pogosti spremljevalec

Pogosto je tudi sram tisti veliki spremljevalec, ki nas omejuje v sprejemanju tega, kar čutimo, kar si želimo ali kako doživljamo spolnost. Sram deluje kot nevidna zavora, ki prekinja stik z lastnimi občutki, duši spontanost in užitek spreminja v stresno izvedbo naloge. Ko se ujamemo v past sramu, nismo več prisotni v trenutku s partnerjem, ampak v lastni glavi, polni prestrogih sodb. Premagovanje tega sramu se začne prav pri zavedanju, da so negotovosti popolnoma normalne, in pri ustvarjanju varnega prostora, kjer sta ranljivost in nepopolnost sprejeti brez obsojanja.

Pomembno je razumeti, da sram, ki ga občutimo v zvezi s svojim telesom, mejami ali spolnostjo, zelo pogosto sploh ni naš. Velikokrat je to priučen odziv, nekaj, kar smo prevzeli iz okolja, od družbenih pričakovanj, medijev ali preteklih neprijetnih izkušenj. Ko začutimo globok sram, to ni nujno naš pristni notranji glas, temveč tiho sporočilo tistega, kar smo skozi življenje ponotranjili od zunaj.

Pogosto je v veliko oporo pogovor s strokovnjakom, na primer s terapevtom ali svetovalcem, ki nam pomaga razplesti te zunanje vplive. Strokovni prostor ponuja varno okolje, kjer lahko opustimo tisto, kar nam ne pripada več, ponovno vzpostavimo pristni s samim seboj ter znova v polnosti sprejmemo in spoštujemo svoje telo.

Varno okolje in podpora za mlade

Zgodbe z Mlad.si mesečne ankete o spolnosti dokazujejo, da je spolnost kljub vsemu za mnoge še vedno tabu tema, o kateri se je težko odkrito pogovarjati s starši ali pedagoškimi delavci. Odprt pogovor z odraslo osebo ali strokovnjakom, ki mu mladostnik zares zaupa, pa ostaja eden najmočnejših stebrov podpore.

Spolnosti nikakor ne smemo skrčiti le na gole biološke zakonitosti ali preprečevanje tveganj. Je globok del osebnega razvoja, kakovostnih medosebnih odnosov in splošnega dobrega počutja. Mladi si zaslužijo varen prostor, kjer lahko postavljajo vprašanja brez strahu pred obsojanjem, preverjajo dejstva in gradijo zdravo samopodobo. Naloga nas odraslih ni v tem, da odločamo namesto njih, temveč da jim ponudimo zanesljivo znanje, empatijo in varno okolje za spremljanje lastne odraslosti.