Zeleno nalepko poskušam prilepiti drugemu udeležencu, hkrati pa se izmikam njegovi. Naloga je preprosta: kdo bo prvi? Moja tekmovalnost ne potrebuje dodatne spodbude. V igro se vključim brez zadržkov in želim zmagati. Šele med pogovorom po vaji pomislim, da moje navdušenje morda za drugega ni bilo tako prijetno kot zame.

V Portorožu smo se med 25. septembrom in 1. oktobrom 2026 zbrali mladi iz Slovenije, Srbije, Severne Makedonije in Španije. Erasmus+ mladinsko izmenjavo The Elements of Me: The Creative Path to Emotional Balance je organiziral Zavod Voluntariat. Pod vodstvom Eve in Marjete smo skozi ustvarjanje, gibanje in izkustvene vaje raziskovali svoja čustva, odzive na stres ter osebne meje. Mene je pritegnila predvsem možnost izražanja skozi umetnost, pri katerem vsak pokaže nekaj svojega.

Pri eni od vaj smo preizkušali, kako blizu spustimo drugega človeka. Med približevanjem sem ugotovila, da me bližina sama po sebi ne moti, tudi če človeka še ne poznam dobro. Bolj mi je pomembno, kako se ob njem počutim. Pri igri z nalepkami pa sem se vprašala še, koliko sama opazim meje drugih. V vsakdanjih odnosih se imam za pozorno, a v tej situaciji priznam, da me je želja po zmagi hitro prevzela. 

Po dejavnostih sta nas voditeljici z vprašanji spodbujali k razmisleku. Na oranžnem listu sta bili v angleščini zapisani vprašanji, kako postavljam svoje meje in kako sprejemam meje drugih. Od fizične razdalje smo prešli k odnosom v vsakdanjem življenju. Sama se včasih vprašam, kako postaviti mejo nekomu, ki mi je blizu, ne da bi ga užalila. Lažje je prepoznati, da mi nekaj ne ustreza, kot to povedati človeku, ki ga ne želim prizadeti.

Na izmenjavi smo poudarili, da postavljena meja ne pomeni zavrnitve človeka. Lahko jo postavimo prav zato, ker si ga želimo ob sebi in želimo ohraniti dober odnos. Na enem od listov je bilo to ponazorjeno čisto preprosto: med mejo in zavrnitvijo je stal znak za neenakost. Drug drugemu ne moremo brati misli. Kako naj torej nekdo ve, kje je moj dovolj, če mu tega ne povem? Ta misel mi je ostala blizu, čeprav zaradi nje takšen pogovor še ni nujno lahek.

Občutke smo tudi risali, se izražali skozi glasbo in igrali različne vloge. Opazovalcu od zunaj bi se nekatere dejavnosti verjetno zdele smešne, vendar so vaje dobile globlji pomen ob refleksiji, ko smo jih povezali s svojimi življenjskimi izkušnjami. Ob tem sem dobila občutek, da se spoznavamo hitreje in globlje kot pri običajnem druženju. Različna kulturna okolja nas pri tem niso ovirala in kot skupina smo se zelo močno povezali.

Tisti teden smo si vzeli čas, da smo zaznali svoje počutje in poslušali drug drugega. Pod bosimi nogami sem čutila travo, poslušala veter in opazovala razgled na sončen Portorož. V vsakdanjem tempu, med obveznostmi, informacijami in stresom, takšno pozornost hitreje izgubim. Prav takrat pa bi jo najbolj potrebovala, da bi svoje meje lažje opazila in izrazila.

Zadnji dan se je bilo težko posloviti. Odšla sem z novimi prijateljstvi in občutkom miru, pa tudi z mislijo na odnose, h katerim se vračam – učim se bližnjim povedati, kje je zame dovolj, in sprejeti, ko tudi oni meni postavijo mejo.

Zapisala: Tjaša Pristovšek