Če danes na ulici ne ločiš več metalca od študenta ekonomije, ali to pomeni, da so subkulture umrle ali samo, da jih gledamo z napačnimi očmi?

Razprave o mladinskih subkulturah se v zadnjih letih pogosto začenjajo z ugotovitvijo, da jih skoraj ni več in da so domnevno izginile skupaj s prostori, kjer so nekoč nastajale. S klubi, alternativnimi prizorišči, večeri na ulicah … Skupaj s celotnim obdobjem mladosti, ki ni bila samo starostno obdobje, ampak svojstven kulturno in politično relevanten čas.

Tak pogled (pre)hitro zdrsne v sklep, da današnji mladi nimajo več potrebe po pripadnosti, da so preveč individualizirani, preveč razpršeni in preveč ujeti v digitalna okolja, da bi se lahko oblikovale skupnosti, primerljive s tistimi iz preteklosti. Kot rečeno – prehitro!

Takšna razlaga je namreč poenostavljena. Jasno je namreč, da subkulture danes niso enake kot nekoč, več kot očitno pa je tudi, da se je temeljno spremenil kontekst, v katerem mladi oblikujejo identitete, odnose in občutek pripadnosti. Vprašanje torej ni zgolj, ali subkulture izginjajo, temveč kaj sploh danes razumemo kot subkulture, ali ta pojem še vedno ustrezno opisuje realnost sodobne mladosti in – če jih ne vidimo – kje današnje subkulture so in kako so videti?

Od jasnih scen do razpršenih svetov

Klasične mladinske subkulture so nastajale v razmerah relativno jasnih družbenih razmejitev. Imele so svoj videz, jezik in prostore (tudi zvok), v katerih so bile vidne in prepoznavne, pri tem pa pripadnost subkulturi ni bila zgolj estetska izbira, temveč način umeščanja v svet, kar pa je s seboj pogosto prineslo tveganje – posameznik se je namreč s pripadnostjo subkulturi odločil za izpostavljenost in zavestno odstopanje od družbenih norm. Pankerji, metalci … niso bili le poslušalci specifičnega glasbenega žanra, pač pa v določenem historičnem obdobju skupnosti s svojo zgodovino, vrednotami in pogosto tudi z jasno artikuliranim uporom.

Današnji prostor mladosti je bistveno drugačen. Kulturne reference so globalne, dostop do vsebin je skoraj neomejen, identitetni vzorci pa se prekrivajo in hitro menjajo. Mladi lahko sočasno pripadajo več skupnostim, ki niso nujno povezane med seboj in pogosto nimajo potrebe po javni prepoznavnosti.

»Ne zdi se mi smiselno, da bi se moral opredeliti samo za eno stvar,« pravi 21-letna študentka. »V enem prostoru sem del umetniške skupnosti, v drugem se veliko pogovarjamo o politiki, v tretjem pa sem samo jaz. Vse to sem jaz.«

Takšna razpršenost ne pomeni odsotnosti identitete ali pripadnosti, temveč drugačen način njenega oblikovanja. Namesto ene dominantne identitete se pojavlja več vzporednih, situacijskih identitet, ki se ne izključujejo, temveč sobivajo.

Zakaj se beseda »subkultura« zdi tujka?

Res je sicer, da mladi danes zase izraza subkultura skoraj gotovo ne uporabljajo, pa tudi sicer se zdi, da morda za pripadnost sodobnim »subkulturam« nekdanji termin ostaja preveč tog, zaprt in normativen.

»Subkultura se mi sliši kot nekaj, kjer moraš izpolnjevati določene pogoje, da si ‘pravi’,« pove 18-letnik. »Kako se oblačiš, kaj poslušaš, kaj je dovolj avtentično. Jaz pa nočem imeti občutka, da se moram ves čas dokazovati.«

Namesto tega mladi govorijo o skupnostih, krogih ljudi, online prostorih, varnih okoljih. Poudarek ni na zunanji prepoznavnosti ali jasni ločnici med »nami« in »njimi«, temveč na kakovosti odnosov, občutku sprejetosti in možnosti, da si v nekem prostoru lahko večplasten, nedokončan in v procesu.

Če so namreč nekdanji prostori, v katerih so subkulture nastajale in živele, postopoma zamrli, danes prevladujejo novi. Digitalni. Pomembno se je zavedati, da digitalna okolja danes niso dodatek k resničnemu življenju, ampak za vsakogar, ki aktivno participira v digitalni dobi, že kar enakovreden prostor socializacije, posledično pa tudi pripadnosti. In prav v digitalnih okoljih danes nastajajo svoje mikrokulture – z lastnimi jeziki, s svojim humorjem, normami, referencami … Vse to je lahko navzven zunanjemu opazovalcu povsem nevidno in ustvarja lažno prepričanje, da so mladi povsem nepovezani, a resnično dogajanje je daleč od tega.

»Če gledaš od zunaj, imaš občutek, da se nič ne dogaja,« pravi 20-letni sogovornik. »Ampak znotraj teh skupin je ogromno vsebine, debat, podpore in tudi konfliktov. Samo ni javno.«

Digitalne subkulture omogočajo dostopnost, ki je klasične scene pogosto niso mogle ponuditi. Mlad človek iz manjšega kraja, brez lokalne infrastrukture ali somišljenikov, lahko najde skupnost, ki mu pomeni občutek doma. Hkrati pa ta selitev v digitalno pomeni tudi manjšo kolektivno vidnost in manj možnosti, da bi te skupnosti neposredno vplivale na širši družbeni prostor.

Kaj vse umik subkultur iz vidnega prinaša s seboj?

Vse to s seboj prinaša pestro paleto izzivov, prednosti, pasti … Eden od novih vidikov je selektivna vidnost – pripadniki sodobnih subkultur sami odločajo, katere njihove entitete bodo ponotranjili in prenesli v svoj vsakdan, medtem ko je bilo to pri »starih« subkulturah že z vidika oblačilne kulture pogosto zelo jasno razvidno, kam kdo spada.

»Online imam več nadzora nad tem, komu kaj pokažem,« pove 17-letnica. »V živo pa se hitro znajdeš v situaciji, ko moraš razlagati, se zagovarjati ali se braniti.«

Takšna selektivna vidnost je razumljiva strategija preživetja, a ima tudi svojo ceno. Subkulture izgubljajo del javne moči in na tak način postajajo manj zmožne kolektivnega pritiska …

Kaj se je zgodilo z uporništvom?

Pogosta kritika sodobnih mladinskih kultur je, da so izgubile uporniško ost. A to izhaja iz predstave, da mora biti upor glasen, viden in jasno usmerjen. Mladi danes živijo v svetu trajne negotovosti, kjer so osnovne življenjske skrbi – stanovanje, zaposlitev, prihodnost – stalna spremljevalka vsakdana.

V takem kontekstu se upor pogosto izraža manj spektakularno, a nič manj resno. V zavračanju stalne produktivnosti, v zavestni skrbi zase, v odločitvi, da ne sodeluješ v praksah, ki jih družba jemlje kot samoumevne.

Preobrazba namesto izginotja

Kaj torej reči? Če subkulture merimo po kriterijih preteklosti in jih ocenjujemo po njihovi vidnosti, enotnosti, po »nasprotovanju« prevladujočim družbenim normam … Potem se res zdi, da izginjajo. Če pa jih razumemo kot načine skupnega ustvarjanja smisla, identitete in pripadnosti, postane jasno, da niso izginile, temveč so se preoblikovale v skladu s časom.

Mladi danes ne živijo brez skupnosti, ampak živijo z več skupnostmi hkrati, pri čemer pa subkulture pogosto niso več namenjene temu, da bi bile prepoznane od zunaj, temveč, da mladim v vrvežu sodobnosti ustvarijo okolje, v katerem lahko preživijo, razmišljajo, ustvarjajo, se povezujejo …

Če želimo razumeti sodobne mladinske kulture, se bomo morali odreči nostalgiji, filmskim predstavam alternativcev, ki sedijo v kotu šolske jedilnice ali se zbirajo v kleti nekega bloka, in sprejeti, da se pripadnost danes oblikuje drugače.

Kje torej?

V fandomih, ki niso več zgolj oboževanje glasbe, serij ali iger, temveč prostori skupnega razmisleka, ustvarjanja in razprav o identiteti, reprezentaciji in moči.

V meme kulturah, ki s kolektivno ironijo, absurdnim humorjem in plastmi referenc delujejo kot skupni jezik generacije, način, kako se govori o tesnobi, negotovosti in občutku, da svet pogosto presega našo zmožnost resnega razumevanja.

V »beauty« spletnih skupnostih, kjer vizualni slogi niso le vprašanje videza, temveč nosijo razpoloženja, vrednote in čustvene svetove, vse od hrepenenja po počasnosti do bega pred pritiskom nenehne učinkovitosti.

V gaming okoljih, ki so za mnoge mlade primarni socialni prostor, v katerem se spletajo dolgotrajni odnosi, gradijo skupne zgodbe in oblikujejo lastne norme pripadnosti.

V digitalnih prostorih, kjer mladi govorijo o duševnem zdravju in nevrodivergentnosti, si izmenjujejo izkušnje in jezik za občutja, ki so bila še nedavno potisnjena na rob, ter v aktivističnih spletnih skupnostih, kjer se politična zavzetost pogosto začne kot pogovor, delitev izkušenj in občutek, da v skrbi za svet nisi sam.

Skupni imenovalec teh skupnosti nista množičnost ali javna prepoznavnost, temveč intenzivnost notranjih vezi in občutek, da obstaja prostor, kjer je mogoče biti razumljen, tudi če ta prostor ostaja večini neviden.

Sedaj je jasno, da ni strahu, kajne? Kulturo – imamo. Subkulture – tudi.