Križišče mladosti
Obiščite naš Facebook Obiščite naš Instagram Obiščite naš TikTok Pisemska ovojnica

→ Mladina 2020

Raziskava Mladina 2020 je bila v veliki meri zasnovana kot nadaljevanje podobne raziskave izpred desetih let, deloma pa je gradila tudi na metodoloških pristopih in podatkih raziskave iz leta 2000. To je raziskovalcem omogočilo natančen vpogled v dolgoročne trende, kar se je izkazalo kot bistveno, saj so najpomembnejši rezultati študije povezani prav s trendi v zadnjih desetih ali dvajsetih letih.

Na demografskem področju je ena ključnih ugotovitev ta, da se je izjemno hitro upadanje števila mladih prav z letom 2020 zelo verjetno ustavilo. Od leta 2000 je namreč število mladih upadlo skoraj za tretjino (31,1 %). Ta upad ima brez dvoma tektonske posledice za družbeni položaj mladih. Po eni strani je vsaka posamezna mlada oseba za družbo kot celoto danes še bistveno pomembnejša kot pred desetletji. Lahko bi rekli, da mladih v družbi vse bolj primanjkuje, kar se med drugim zelo jasno odraža v izrazitem upadu brezposelnosti mladih. Čeprav je slednje seveda tudi posledica gospodarskih trendov in ukrepov, pa je nemogoče zanikati tudi pomemben vpliv demografskega faktorja. To se med drugim kaže v dejstvu, da so še leta 2005 mladi v strukturi vseh brezposelnih predstavljali 37 %, v letu 2020 pa le še 20 %. Upad števila mladih se gotovo odraža tudi na izobraževalnem področju. Razumljivo je, da se izobraževalne institucije, katerih število je v zadnjih desetletjih občutno naraslo, vse bolj trudijo, da bi pritegnile mlade, ki jih je vedno manj. To logično pomeni pomembno vzpodbudo za dvig kakovosti izobraževanja. Upad števila mladih ima pomembne posledice tudi na političnem področju, saj se zaradi manjše številčnosti zmanjšuje relativna pomembnost mladih kot volilne baze, s tem pa tudi njihova politična moč. Poleg tega je upadanje števila mladih lahko pomembno izhodišče v razpravah o migracijah mladih; če mladih primanjkuje, je njihovo izseljevanje v tujino tendenčno (še) manj zaželeno. Pri tem velja poudariti, da je bil selitveni prirast s tujino od začetka tisočletja izrazito pozitiven; število mladih se je po podatkih SURS v obdobju 2000–2019 vsako leto v povprečju povečalo za več kot 2500 oseb. Število mladih v Sloveniji torej v zadnjih dveh desetletjih nikakor ni upadalo zaradi migracij, ampak so nasprotno migracijski tokovi blažili te trende.

Kot rečeno, se je število mladih z letom 2020 sicer stabiliziralo in v naslednjih dveh desetletjih ne gre več pričakovati večjih sprememb. Vendar pa se po drugi strani nadaljuje soroden demografski trend, to je trend naraščanja starejših (65+) prebivalcev. Njihovo število že danes občutno presega število mladih, do leta 2050 pa bo naraslo še za dodatnih skoraj 50 %. Takšni trendi že dlje časa sprožajo razprave o medgeneracijskem dialogu in sodelovanju. Po podatkih pričujoče študije skoraj tri četrtine (72% ) mladih vidijo povečevanje števila starejših kot velik ali zelo velik problem. Vendar pa to ne pomeni, da mladi v starejših vidijo pomembno oviro za lastno blaginjo. Zadržani so namreč do ideje, da so starejši prebivalci Slovenije privilegirani v primerjavi z mladimi. Bistveno bolj so naklonjeni prepričanju, da so tako mladi kot starejši zapostavljeni, ko gre za blaginjo. Iz tega sledi, da mladi, vsaj kar zadeva vprašanje družbene blaginje, premorejo visok potencial za medgeneracijsko sodelovanje. Na pomen medgeneracijskega sodelovanja jasno kaže tudi dejstvo, da se mladi v svojih omrežjih socialnih opor še vedno najbolj opirajo na starše. V zadnjem desetletju se je delež mladih, ki se zelo dobro razumejo s starši, celo občutno povečal.

Kljub temu se v odnosih s starši kažejo veliki premiki, ki kažejo predvsem na naraščanje individualizma oziroma težnje po avtonomiji med mladimi. Čeprav še vedno velika večina računa na pomoč staršev na ključnih življenjskih področjih, so se ta pričakovanja po letu 2010 občutno zmanjšala. Nekoliko se je povečal tudi delež mladih, ki svoje razumevanje s starši opisujejo kot slabo ali neznosno. Predvsem je v tem okviru ključna ugotovitev ta, da se v primerjavi z letom 2010 mladi občutno hitreje odseljujejo od svojih staršev in se v tem smislu hitro približujejo povprečju mladih v EU. Te trende gotovo lahko povezujemo s trendi individualizacije, ki jih ugotavljamo na ravni temeljnih vrednot in stališč mladih. Poleg tega sta na to imela pomemben vpliv tudi izboljšanje gospodarskih razmer in s tem povezan izboljšan položaj mladih na trgu dela.

Podatki kažejo, da mladi nekoliko hitreje zapuščajo sistem formalnega izobraževanja. Če je bilo v visokošolsko izobraževanje leta 2014 vključenih kar 49 % mladih, je do leta 2018 ta delež padel na 45 %. Izpostaviti velja, da je to še vedno daleč največ v celotni EU in visoko nad povprečjem vseh (28) članic, ki znaša 32 %. Takšna množičnost terciarnega izobraževanja lahko pomeni dober obet za prihodnji razvoj Slovenije, še posebej v luči dejstva, da se visoko šolstvo internacionalizira. V primerjavi z letom 2010 so občutno narasli deleži mladih, ki imajo izkušnjo izobraževalne mobilnosti, in deleži takih, ki se še nameravajo odpraviti po znanje v tujino. Kar zadeva nižje ravni izobraževanja, velja opozoriti tudi na mednarodne raziskave merjenja izobraževalnih dosežkov, ki kažejo na sorazmerno visoko raven kakovosti slovenskega izobraževalnega sistema. Pri tem med mladimi – skladno s pričakovanji – močno narašča uporaba neformalnega izobraževanja in priložnostnega učenja, ki verjetno predstavlja eno ključnih razvojnih področij izobraževalne politike v prihodnosti.

Jasno je, da je danes ključni vir priložnostnega učenja internet. Vendar zaenkrat mladi internet primarno uporabljajo za konzumiranje različnih zabavnih vsebin; predvsem za poslušanje glasbe in obiskovanje družabnih omrežij. Zelo opazen je trend rasti spletnega nakupovanja; če je pred desetimi leti to počela dobra polovica, je danes ta številka blizu devetdesetim odstotkom. Sicer pa lahko rečemo, da je v širši perspektivi uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij med mladimi večinoma omejena le na osnovna opravila. V kontekstu EU je Slovenija v spodnji polovici po deležu mladih z znanjem računalniškega programiranja (Je pa res, da se starejše generacije v tej primerjavi odrežejo še bistveno slabše). Spodbujanje zahtevnejše rabe IKT in krepitev IKT pismenosti gotovo sodita med ene najbolj smiselnih prioritet izobraževalne politike.

Pomembni premiki se za mlade dogajajo tudi na trgu dela. Uradni statistični podatki kažejo na izrazit trend zmanjševanja brezposelnosti mladih; leta 2010 je stopnja anketne brezposelnosti mladih znašala 14,7 %, leta 2019 le še 8,1 %. Po letu 2015 se je občutno zmanjšal tudi delež zaposlenih mladih, ki delajo v kateri od fleksibilnih oblik zaposlovanja. Poleg tega se razkorak med pridobljenimi kompetencami mladih in zahtevami na delovnem mestu (t. i. skills mismatch) v zadnjih letih zmanjšuje. Premiki na bolje se torej dogajajo. Kljub temu velja izpostaviti, da so ti premiki bistveno manjši, kot kažejo uradni podatki. Če se na primer ozremo k deležu mladih, ki sebe dojema kot brezposelne, zmanjšanja deleža brezposelnosti v zadnjem desetletju sploh ni zaznati. Povedano drugače, delež brezposelnih mladih se znižuje po kriterijih uradne statistike, ne pa tudi po kriterijih samih mladih. Predvsem je pomembno, da Slovenija še vedno močno odstopa od evropskega povprečja navzgor po deležu mladih v prekarnih oblikah zaposlovanja. V zadnjem desetletju se je tudi občutno povečal delež mladih, ki ocenjujejo, da so za svoje delo plačani prenizko, da je delo, ki ga opravljajo dolgočasno, da je delovna klima slaba ter da so jim na delovnem mestu kršene pravice. V luči teh dejstev lahko sklenemo, da položaj mladih na trgu dela v Sloveniji ostaja – ugodnim gospodarskim trendom v zadnjem desetletju navkljub – relativno neugoden.

Po desetletjih izpostavljenosti visokim stopnjam prekarnosti niti ne preseneča, da so mladi svoja pričakovanja glede zaposlitve bistveno spremenili. Za povečanje svojih zaposlitvenih možnosti so vse bolj pripravljeni na geografsko mobilnost, na dodatno izobraževanje, občutno bolj so pripravljeni sprejeti tudi začasno zaposlitev in nižje plačilo. Kar dve tretjini mladih sta za preprečitev nezaposlenosti pripravljeni stopiti na samostojno podjetniško pot. Mladi torej vse bolj pristajajo na negotove razmere glede zaposlitve. To lahko povežemo s trendom naraščajoče naklonjenosti zaposlitvi v zasebnem sektorju oziroma z upadanjem želje po zaposlitvi v javnem sektorju. V tej luči ni presenetljivo, da se med mladimi krepi podjetniški duh. Občutno bolj kot pred desetletjem mladi poročajo o tem, da jim je izobraževanje vzbudilo interes, da bi postali podjetniki. Skladno s splošnimi značilnostmi sodobne generacije mladih je tudi slovenski mladini sicer pri delu najbolj pomembno to, da je delo zanimivo, da omogoča visoko stopnjo avtonomije in da ima delo jasen cilj. Tudi varnost zaposlitve je mladim pomembna, vendar nekoliko manj kot prej naštete značilnosti.

Razmere na trgu dela so skupaj s širšimi storilnostnimi pritiski v sodobni družbi gotovo med ključnimi razlogi za izrazito povečanje stresa med mladimi. V primerjavi z letom 2010 se je delež mladih, ki več dni v tednu čuti stres, več kot podvojil. Močno se je tudi povečal delež mladih, ki čuti osamljenost kot problem (To povečanje sicer lahko deloma pripišemo vplivu epidemičnih razmer, vendar pa je po naših izračunih precejšnje povečanje tudi neodvisno od teh razmer (glej poglavje o raziskovalnih metodah)). Močno se je povečala zaskrbljenost mladih glede drugih ključnih področij življenja, kot je pomanjkanje denarja, (ne)uspeh v šoli ali poklicu, težave z (ne)zaposlitvijo ali stanovanjski problem. Zaskrbljujoč je občuten porast mladih, ki so pesimistični glede prihodnosti naše družbe. Takšne predstave so povezane predvsem s skrbmi glede staranja prebivalstva in glede degradacije naravnega okolja. Podatki tudi kažejo, da imajo mladi vse manj posplošenega zaupanja v druge ljudi.

Od tod ni presenetljivo, da v zadnjih desetih letih beležimo znaten upad splošnega zadovoljstva mladih z življenjem. Občutno je upadel tudi delež mladih, ki so pretežno ali zelo zadovoljni s svojim zdravjem. Slednje ni presenetljivo v luči dejstva, da se je delež mladih z nezdravo visokim indeksom telesne mase občutno povečal, naša raziskava pa je zaznala tudi občutno povečanje deleža podhranjenih mladostnikov in še posebej mladostnic. Vsi ti trendi jasno kažejo, da se zdravje mladih, še posebej ko gre za duševno zdravje, danes kaže kot eden ključnih izzivov mladinske politike.

Ob tem je nekoliko presenetljivo, da mladina sama sicer vse bolj skrbi za svoje zdravje. Mladi v primerjavi z desetletjem poprej v povprečju občutno manj pijejo alkohol in manj kadijo tobak, jedo bolj zdravo in se (še) več ukvarjajo s športom. Zdi se očitno, da za obrat trenda generalnega slabšanja psihofizičnega zdravja mladih ne bodo zadostovale kampanje za spodbujanje zdravega življenjskega stila. Čeprav so te brez dvoma pomembne, je v tem okviru nujen razmislek o širših družbenih razmerah, v katerih mladi odraščajo.

O širših družbenih temah sicer mladi po večini ne razmišljajo prav dosti, saj na lestvici vrednot in zanimanj mladih že vsaj dvajset let prevladujejo elementi zasebne sfere, kot sta prijateljstvo in družina, bistveno manj pa so mladim blizu širše družbene teme. V zadnjem desetletju se na ravni vrednot in stališč mladih še naprej izraža trend individualizacije oziroma vse večje težnje po avtonomiji. V tem okviru zaznavamo tudi izrazit porast liberalnih vrednot med mladimi, saj mladi bistveno bolj kot pred desetimi leti zavračajo ubogljivost kot vrednoto v okviru vzgoje otrok in v bistveno večji meri sprejemajo istospolno starševstvo. S temi trendi je skladna tudi ugotovitev, da so mladi vedno bolj naklonjeni priseljencem. V vedno večji meri so mnenja, da je za Slovenijo priseljevanje tujcev nekaj dobrega, vedno manj pa se strinjajo, da bi morali delodajalci pri zaposlovanju dajati prednost Slovencem pred priseljenci. Z opisanimi vrednotnimi trendi je skladna ugotovitev, da se mladi v Sloveniji pospešeno odmikajo od katolištva.

Liberalizacija vrednot mladih seveda še nujno ne pomeni, da mladi živijo v zelo strpni in odprti družbi. V našem vzorcu na primer večina homoseksualno usmerjenih mladih poroča, da so se že počutili kot žrtve diskriminacije zaradi svoje spolne usmerjenosti. Prav tako opisane spremembe na ravni vrednot avtomatično ne pomenijo, da so mladi v praksi zelo naklonjeni priseljevanju tujcev. Socialna distanca mladih do beguncev ostaja na primer zelo visoka: medtem ko bi se le 7 % mladih počutilo nelagodno, če bi se v njihovo bližino preselila družina iz Zahodne Evrope, bi se v primeru priselitve beguncev nelagodno počutilo kar 56 % mladih. O resnih težavah na področju tolerantnosti v slovenski družbi priča tudi dejstvo, da je več kot 80 % mladih večkrat mesečno priča sovražnemu govoru na internetu. Kar 70 % mladih tudi meni, da je v slovenski družbi preveč sovražnega govora.

Verjetno je tudi z razširjenostjo sovražnega govora povezano dejstvo, da se je zanimanje za politiko v zadnjem desetletju nekoliko povečalo. Mladi se tudi bolj kot pred desetimi leti čutijo politično kompetentni in so bolj naklonjeni neposrednemu komuniciranju s politiki, vključno s sodelovanjem v peticijah. Vendar je pri tem pomembno poudariti, da je stopnja zanimanja mladih za politiko, vključno z njihovim samoporočanim poznavanjem politike, še vedno na nizki ravni. S tem je povezano tudi zelo nizko zaupanje v nosilce politične oblasti, kar se med drugim kaže v visoki razširjenosti stališča, da običajen posameznik v naši družbi nima pravega vpliva na početje oblasti. Vse to ima seveda negativen vpliv na udeležbo na volitvah oziroma na širšo politično participacijo mladih, ki ostaja nizka. Na drugi strani skrbi občuten potencial za politično radikalizacijo; kar pri četrtini mladih je prisotno prepričanje o legitimnosti rabe nasilja, ko gre za višje cilje.

Omenjeno povečanje zanimanja mladih za politiko lahko povežemo tudi z izrazitim porastom zanimanja za umetnost in kulturo, ki ga beležimo v obdobju 2010–2020. Predvsem razveseljuje dejstvo, da se bolj kot potrošnja umetniških vsebin povečuje umetniško ustvarjanje mladih. Še posebej to velja za mlade do 18. leta, med katerimi se jih skoraj 40 % tedensko ukvarja s katero od umetniških dejavnosti.

Zdi se torej, da prihaja kreativna generacija mladih – pa tudi generacija, ki se je bolj kot generacije pred njo pripravljena in sposobna soočati z negotovimi razmerami na trgu dela. Vendar to ne pomeni, da pasivno pristaja na družbene razmere. Mladi se politično prebujajo in poleg konvencionalne politične participacije pogosto uporabljajo tudi nekonvencionalne oblike, kot sta na primer politično potrošništvo ali podpisovanje peticij.

Pred današnjo generacijo mladih so nedvomno veliki okoljski, demografski in širši družbeni izzivi. Pod težo teh izzivov, še bolj pa pod težo aktualnih okoliščin, v katerih živijo, se mladi soočajo z visokimi stopnjami zaskrbljenosti in stresa. Toda na drugi strani imamo opravka s kreativno generacijo, ki je tudi vedno bolj športno, kulturno in politično aktivna. Vrednote te generacije pripadajo odprti družbi; družbi, ki temelji na avtonomnih, a družbeno odgovornih posameznikih.

Koliko bodo mladi uspešni pri uresničevanju svojih vizij in pri soočanju z izzivi prihodnosti, še zdaleč ni odvisno samo od njih samih. Generacija današnjih nosilcev družbene moči ima veliko odgovornost, da mladim pri tem pomaga. To poročilo ponuja številne odgovore na vprašanja, kako to storiti.

--> link

↓ Mladina 2020 ↓ Mladina 2020 ↓ Mladina 2020 ↓ Mladina 2020

Ni ustreznih objav.
→ Pojdi na vse objave.