Čeprav se generacije mladih po eni strani vedno bolj povezuje z malodane v zibko jim položeno digitalno pismenostjo, se po drugi strani nemalokrat soočamo s trditvami, kako da je »v živo« edina prava oblika bodisi druženja, dela, študija ali izvedbe dogodkov, udeležba na daljavo pa manjvredna izbira. Delo od doma je pogosto obravnavano kot sinonim za nedelo, podobno velja za dogodke: hibridne izvedbe so prej izjema kot pravilo, prenosov v živo pa se organizatorji pogosto lotevajo z odporom.

Pa vendar se ob tem odpira razmislek: je hibridno ali digitalno dogajanje res ta »nebodigatreba«, le medel ostanek pandemičnih časov, proti kateremu se je, kot vsaj vedno znova dobimo vtis, treba kategorično, skorajda refleksno boriti? Ali pa morda – vede ali nevede, hote ali nehote – spregledujemo njegove prednosti, zlasti za mlade?

Prav virtualni prostori namreč omogočajo (lažje) vključevanje geografsko oddaljenih, gibalno oviranih, imunokompromitiranih, introvertiranih in zadržanih, pa tudi preprosto z obveznostmi preobremenjenih posameznikov. Za mnoge udeležba na daljavo tako ni vprašanje udobja, temveč edina realna možnost za sodelovanje.

Ob vsem tem se velja spomniti tudi nedavno obeleženega »dneva inkluzije«. O vključujočnosti namreč nima veliko smisla govoriti zgolj na deklarativni ravni, če obenem vztrajamo pri oblikah sodelovanja, ki so za mnoge, čeprav si tega dolgo časa nismo mogli ali želeli priznati, težje dostopne. Resnična vključujočnost ni zgolj v tem, da se pohvalimo, da so naša vrata odprta, ampak tudi v tem, da ljudem dejansko omogočimo vstop, sodelovanje in pripadnost. Zato ne bi smeli ostati ujeti v eno samo predstavo »pravilne« udeležbe: mnogim je bližje osebni stik in dogajanje v živo, drugim bolj ustreza sodelovanje na daljavo; resnično vključujoč prostor pa mora znati omogočiti oboje.

Podobno velja tudi širše, na primer na že omenjenem področju dela in študija. Delo od doma ali študij na daljavo nista znamenji odtujenosti, lenobe ali »razkroja skupnosti«, kot se pogosto skoraj soglasno prikazuje v javnem prostoru, temveč za mnoge predstavljata pozitivno spremembo življenjskega sloga: več časa zase, manj vsakodnevne izčrpanosti in manj v prometu izgubljenih ur. Takšen način dela lahko doprinese k boljšemu počutju, zmanjšanju stresa ter bolj zdravemu ravnovesju med obveznostmi in prostim časom, hkrati pa na ravni skupnosti zmanjšuje pritisk, da bi morali vsi živeti čim bližje dragim središčem dogajanja, kar – kot posledica zmanjšanja nepotrebnih vsakodnevnih voženj – pozitivno vpliva tudi na okolje.

Odprtje BAZE, Centra mladih Ljubljana, kot fizičnega prostora za ustvarjanje in povezovanje mladih je pomemben korak v pravo smer, a prihodnosti (mladinskega) prostora vendarle ne moremo graditi zgolj med štirimi stenami. Če želimo (mlade) resnično nagovoriti in vključevati, si moramo prizadevati za prostore, ki bodo znali povezovati oboje: bližino fizičnega srečanja in dostopnost digitalnega prostora. Prihodnost namreč ni izključno »v živo« ali »na daljavo«, temveč v možnosti izbire.

Zato je namera o vnovični obuditvi nekoliko zamrlega, med covidnimi časi vzpostavljenega Discord strežnika MZ Digi, digitalnega centra Mladih zmajev, več kot dobrodošla. Takšen digitalni prostor namreč omogoča kontinuirano prisotnost v skupnosti – ne le med posameznimi dogodki, temveč tudi pred njimi in po njih. Zato je skrajni čas, da sodelovanje na daljavo prenehamo dojemati kot kompromis in ga začnemo obravnavati kot povsem enakovredno obliko udeležbe.

Avtorica teksta in fotografij: Nives Hüll

Vir naslovne fotografije: Vanja Germ