Na Prešernovem trgu v Ljubljani je 22. maja potekal Veseli dan prostovoljstva. Gre za osrednji dogodek Nacionalnega tedna prostovoljstva, organizira pa ga Slovenska filantropija. Ob kipu največjega slovenskega pesnika se je predstavilo na desetine prostovoljskih organizacij, kljub muhastemu vremenu pa je bilo vzdušje prešerno.

Dogodek je bil namenjen tudi zabavi in druženju. Obiskovalci so se lahko ustavili pri okrašenih stojnicah, se podali v sobo pobega, sodelovali v igrah, se preizkusili v prižiganju ognja s kresilom, prebirali lepe misli, si izmerili krvni tlak ter se pozanimali o aktivnostih neštetih društev, zavodov, centrov in drugih organizacij.

Veseli dan prostovoljstva je bil tudi priložnost za vse, da iz prve roke pridobijo preverjene informacije, začutijo utrip organizacij, poklepetajo s prostovoljci, se nasmejejo in tudi zamislijo. Morda so izvedli kakšno anekdoto, slišali prvi spomin na prostovoljstvo, prisluhnili pripovedi o neponovljivi izkušnji … ž

Mi pa smo predvsem iskali mlade prostovoljce in prostovoljke, jim prisluhnili – in jih slišali. Zakaj so prostovoljci? Koliko časa že? Kaj je pri prostovoljstvu po njihovem mnenju dodana vrednost?

Katja je prostovoljka že v deseti organizaciji!

Ema, študentka na fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je že tretje leto prostovoljka na Mladi Karitas Slovenija. Sprva je postala animatorka na poletnih počitnicah otrok iz socialno ogroženih družin. »To delo me je zelo razveseljevalo, všeč mi je bila skupnost, druženje in zelo prijetni ljudje. Vsi z istim namenom, da želimo uživati, ampak poleg tega narediti nekaj dobrega za otroke in jim polepšati vsaj en poletni teden,« je pojasnila Ema. Kasneje se je vključila še v druge projekte Mlade Karitas. Na vprašanje, kaj ji je prostovoljstvo dalo, je jasno odgovorila, da »vpogled v to, da tvoji problemi niso največji«.

Ustavili smo se pri stojnici SOS telefona in Zaupnega telefona Samarijan, dveh zelo pomembnih virov pomoči v stiski, ki delujeta že dolga leta. Katja, študentka družinskih in zakonskih študij v Ljubljani, je prostovoljka pri SOS telefonu: deluje kot svetovalka po telefonu, vključena pa je tudi v varno hišo SOS telefona. »Všeč mi je pripadati neki skupnosti žensk, kjer se ustvarijo povezanost in skupni interesi. Med nami se stkejo vezi in hkrati delamo nekaj, kar nas veseli. Je pa to tudi zelo naporno delo,« je pojasnila.

»Zame je zelo pomembno, da imam praktične izkušnje. Teoretsko znanje s fakultete lahko tu povežem s prakso. To je neprecenljivo. Tisto, o čemer se učim, potem lahko tudi izvajam,« je še dodala Katja, ki je pred SOS telefonom kot prostovoljka delala že v devetih prostovoljskih organizacijah.

Je v pripravi posebni status za dijakinje prostovoljke in dijake prostovoljce?

Pri tabornikih, kjer je bilo vseskozi polno dogajanja in isker, smo se pogovarjali z Urbanom s Taborniške zveze Slovenije. Že od svojega 15. leta deluje kot prostovoljec pri tabornikih in gasilcih, od januarja letos pa skrbi za področje prostovoljstva pri tabornikih: »To je način življenja, v katerega sem bil vzgojen. Odraščal sem s tem, da moramo vračatu družbi in skupnosti, delati za širše dobro.« Kaj je po njegovem mnenju tisto, kar ti prostovoljstvo da, pa tega drugje ne moreš dobiti?

»Zagotovo kompetence za življenje in občutek, da si del skupnosti, da nekam pripadaš. Pa tudi en kup kontaktov in poznanstev pridobiš, povezuješ se z ljudmi z različnih področij. Ko kasneje v življenju koga potrebuješ, veš, na koga se moraš obrniti.«

Pogled na prostovoljstvo se je po njegovi oceni precej spremenil, manj je časa za to in tudi spodbude staršev za vključevanje mladih v prostovoljske aktivnosti je manj. Na mizi pristojnega ministrstva je zato v sklopu kampanje Mladi spreminjamo svet – prostovoljno! pobuda, da bi v srednje šole in na fakultete uvedli status dijaka prostovoljca.

Varno okolje, kompetence, prijatelji, skupnost, izkušnje, uživanje …

Tabornica je tudi Aina, ki pa je bila na četrtkovem Veselem dnevu prostovojstva vljučena v dogajanje na stojnici Društva Parada Ponosa. Kot študentka socialnega dela v društvu trenutno opravlja prakso, deluje pa predvsem v programu SQVOT, kjer se med drugim ukvarjajo tudi LGBTIQ+ prosilci in prosilkami za azil.

»Ker sem tudi sama del LGBTIQ+ skupnosti, mi to društvo predstavlja varno in podporno okolje za raziskovanje same sebe, prostovoljstvo na splošno in v društvu in pri tabornikih pa mi predstavlja okolje, kjer se lahko razvijam in kjer ima veliko ljudi okoli mene podobne vrednote,«

je bila iskrena.

Podobno kot ostale sogovornice in sogovorniki je tudi študent Leo odraščal s prostovoljstvom. Zavod Oreli, ki se primarno ukvarja s podaljševanjem bivanja starostnikov v njihovem domačem okolju, je bil sprva kot nekakšen družinski nevladni zavod, danes pa ima okoli 70 aktivnih prostovoljcev. Leo je danes bolj kot na terenu prisoten pri organiziranju prostovoljcev: »Veliko prijateljev sem dobil, še posebej v času odraščanja, še danes smo skupaj. Naučil sem se organiziranja, projektnega vodenja in res veliko uporabnih stvari tudi za delo danes.«

Eva in Mira sta že okoli ti leta prostovoljki v Društvu Center za pomoč mladih, sicer pa sošolki na fakulteti – študirata socialno pedagogiko. »Ključno je bilo, da nas je že študij zelo spodbujal v prostovoljstvo, potem pa sem še tekom prostovoljskega dela pridobila res veliko kompetenc zase, kako delati z mladimi in kako do njih pristopati z različnimi metodami. Pa tudi zelo fino se imamo,« je povedala Eva. Mira se je strinjala z vsem, kar je povedala Eva in dodala: »Na CPM-ju se počutim kot del ene zelo funny skupnosti in je to res dodana vrednost. Res sem dobila veliko izkušenj in zelo dobro se imamo skupaj.«

Foto: uredništvo portala mlad.si