Karmen je mlada modna oblikovalka, podjetnica in samosvoja lastnica edine trgovine z rabljenimi oblačili Kobaridu. V njeni trgovini Reinkarmika ponuja rabljena, vintage oblačila, predelane kose in unikatne izdelke. Zbira, raziskuje, sprejema, podarja, popravlja, svetuje in oblikuje. Za Karmen, ki je že od svojega 15 leta strastna zbirateljica oblačil, so obleke več kot zgolj potrošni material. V oblekah vidi zgodbo, pripoved o nekem času, karakterju, osebi, družbeni klimi.

Imaš svojo trgovino z rabljenimi oblačili. Od kje ideja in kakšna je bila pot od ideje do izvedbe?

Da začnem kar na začetku. Od moje none sestra je nam vedno dajala rabljene obleke, tako da sem se s tem srečala že v otroštvu. Mislim, da sem zaradi tega začela cenit rabljene kose, tako obleke kot tudi druge predmete. V obleke sem se zaljubila, ko sem že kot majhna opazovala mamo pomerjati obleke – spomnim se, da je takrat bilo moderno, da si imel isto barvo nakita in čevljev. Kot študentka sem prav zaradi ljubezni do oblek ves čas kupovala nova in nova oblačila. Pravzaprav sem bila res velik potrošnik in ko se spomnim tega obdobja, je zame prav šokantno, koliko denarja sem zapravila za polnjenje omare z novimi kosi. Bilo je kot v filmu Sex in the city, kjer rečejo “my money is hanging my clothes”.

Kdaj se je zgodila tista prelomnica v tvojem življenju?

 Prelomnica se je zgodila, ko sem osem let pred odprtjem svoje trgovine začela zbirati rabljena oblačila. Tega prvotno nisem počela za namen prodaje, ampak sem jih hotela predelovati izključno zase. Oblačil se je skozi čas nabralo toliko, da sem zapolnila vse domače prostore – garažo, podstrešje, … In ker sem takrat živela v majhnem stanovanju v Ljubljani, mi ni preostalo drugega, kot da vsa ta oblačila skladiščim doma. 

Obleke so mi že takrat nosili znanci in prijatelji, pa tudi sama sem jih kupovala v trgovinah iz druge roke. Kamorkoli sem potovala, sem obiskala tamkašnje vintage shope.

Septembra 2016 se mi je doma nabralo že toliko oblačil, da me je oče postavil pred dejstvo: “pospravi vse te obleke, sicer bom pripeljat traktor in vse odpeljal”. v tistem trenutku sem mu rekla, da v Kobaridu odprem vintage trgovino, kjer bi prodajala in predelovala oblačila. Tako sem kmalu za tem našla zapuščen prostor, v katerem sem za namene prenove preživela naslednje tri mesece. Polagala sem ploščice, pleskala, urejala in preoblikovala prostor in tako je leta 2017 nastala trgovina Reinkarmika. V življenju si nisem mislila, da bom to kdaj naredila, v tem tako uživala in da to poslanstvo postane del mojega življenja.

Kakšne kose oblačil mladi najraje “thriftajo”?

 Večinoma so najbolj prodajani sezonski kosi. Večkrat na svoj Instagram objavim, kaj bi ljudje najraje videli, da jim fotografiram in objavim na svojem profilu. Trenutno so to plašči in puloverji, ves čas pa so popularne tudi vintage kavbojke. V toplejših mesecih je več povpraševanja za obleke in ostale poletne kose. Velikokrat se tudi zgodi, da nekdo išče kakšen poseben kos, ki potem nekako pride do mene in na koncu do te osebe.

Kaj zate pomeni “sustainable lifestyle”? Zakaj si ga izbrala?

Jaz na trajnost še vedno gledam kot na nekaj, kar bi moralo biti običajno. To bi moralo biti normalno, samo po sebi umevno, brez da se mora trajnost ljudem promovirati. Ljudje bi že v osnovi morali živeti tako, da smo uporabniki in ne potrošniki – kupovati bi morali samo tisto, kar potrebujemo, izogniti pa bi se morali stvarem, ki jih kupimo samo, da jih imamo. Tudi mladim in drugim, ki obiščejo mojo trgovino, svetujem, da kupijo samo tisto, kar res potrebujejo. Mnogi se čudijo mojim izjavam, saj menijo, da to niso dobre marketinške poteze, ampak jaz resnično ne vidim razloga za kupovanje nečesa, kar potem nikoli ne uporabiš. Nekoč sem nekje zasledila citat: “Trajnostno ni trajnostno,če ti potem tega ne uporabljaš.” Sem bila tudi sama nekoč velik potrošnik in vem, kako je kupovati izdelke, ki jih v resnici ne potrebuješ. Jaz se zavedam, da več kot svetovati ljudem ne morem, verjamem pa, da bodo moje besede imele vpliv vsaj na nekoga.

Kako se je potrošništvo mladih v Sloveniji spremenilo v zadnjih letih?

Vedno več mladih se odloča za takšen način življenja in vedno več jih kupuje v tovrstnih trgovinah. Na začetku so v moji trgovini kupovali večinoma turisti, po letu 2018 pa je prihajalo vedno več mladih iz Slovenije. Nekoč me je obiskalo eno dekle s Ptuja, ki je bila noro navdušena nad trgovino. Pošalila se je, da ne bo za to povedala nikomur, saj jo je strah, da bodo za Reinkarmiko izvedeli vintage navdušenci iz osrednje Slovenije in tako vse pokupili. Sicer pa ob svojem delu dejansko spoznavam vedno več mladih, mnogo jih je starih 16,17 in 18 let, največ pa je tistih med 25. in 35. letom. Veliko mladih hodi tudi iz tujine, kjer je kupovanje rabljenih oblačil še bolj popularno. Najlepše od vsega pa je, ko spoznam tudi njihove življenjske zgodbe in tako zaradi Reinkarmike nastanejo tudi nova prijateljstva.

Zakaj je pomembno, da prav mladi širijo zavest o pomembnosti trajnostnega življenja? Kakšne spremembe lahko mladi spodbudijo s kupovanjem rabljenih oblačil in predmetov?

 Veliko razliko pri populariziranju takšnega načina življenja imajo socialna omrežja, ki vedno bolj postajajo priljubljena tudi pri starejši. Tako lahko mladi s svojimi objavami in širjenjem informacij na različnih platformah popolnoma neveda starejše ozavestijo o pomembnosti trajnosti. Kljub temu menim, da trajnost ne bi smela biti trend, temveč del vsakdana ne glede na trend. Ko ti v osnovi to verjameš veliko lažje živiš na ta način.

Opažam, da dejansko vedno več mladih živi trajnostno in veseli me, ker vidim, da imajo to v krvi in da tega ne počnejo zaradi popularnih trendov. Občutek imam, da mladi vedno bolj čutimo dolžnost, da izboljšamo in “popravimo” svet. Zavedajmo se, da imajmo moč. Predstavljajte si, kakšne rezultate lahko dosežemo, ko bo na tak način začelo razmišljati še več mladih, ki bodo to miselnost in življenjski stil začeli prenašati na svoje starše in stare starše ter nekega dne na svoje otroke. Sicer pa mislim, da bo čez 10 ali 20 let (upam sicer da že mnogo prej) trajnostno življenje postalo del vsakdana.. Z vsako generacijo smo bližje temu.

Kaj bi svetovala mladim, ki želijo stopiti na podobno pot – tako poslovno kot značinom življenja?

Odpreti takšno trgovino v mojem okolju, kjer živim, je bilo takrat skoraj nepredstavljivo, ampak sem poslušala svojo intuicijo in ji sledila. Pri tem pa je veliko pripomogla tudi moja družina, saj me je pri tem takoj podprla. Vedno so me učili, da lahko dosežem, karkoli si zamislim in me spodbujali k takšni mentaliteti pri vseh stvareh v življenju, za kar sem iz srca hvaležna. Menim, da je miselnost, da lahko dosežeš in ustvariš, karkoli hočeš, če v to verjameš in za to delaš, ena najpomembnejših tudi za mlade, ki se podajajo na svojo pot. Meni je na moji poti pomagalo prav to. In da sem verjela vase.

Ena punca, ki je odpirala svoje podjetje, me je nekaj mesecev nazaj vprašala, kakšna je moja podjetniška strategija in odgovorila sem ji, da je nimam. Ne vem sploh kakšna je moja strategija. Najboljši nasvet, ki ga lahko dam komurkoli, je, da vse, kar delaš, delaj z občutkom. Ne glede na to kako kaj drugi delajo in kaj naj bi bilo prav. Ni pomembno samo to, da imaš podjetje, pomembneje je, da predstavljaš sebe takšnega kot si, da je v ozadju tvoja zgodba in zakaj počneš to kar počneš. S tem lahko tudi ti navdahneš in inspiriraš nekoga, da se tudi sam odloči za samostojno pot.