Velika noč (Vuzem) je najpomembnejši krščanski praznik, na ta dan kristjani praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Prav zato je to praznik veselja in upanja; verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti.

Velika noč je premakljiv praznik. Na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji so določili, da se veliko noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni, torej med 22. marcem in 25. aprilom. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velika sobota, ki ga letos praznujemo prav ta teden. Velikonočni ponedeljek – dan spominjanja Jezusovega prikazovanja njegovima učencema po vstajenju, je po osamosvojitvi v Sloveniji, podobno kot v večini evropskih držav, dela prost dan. Po običajih je namenjen izletom, sprostitvi, obiskovanju sorodnikov in prijateljev. Po številnih slovenskih krajih je navada, da na ta dan pripravijo tud igre s pirhi.

Velikonočne tradicije se v veliki meri od države do države razlikujejo. Po tradiciji je na veliki petek zapovedan strogi post, na veliko soboto pa se blagoslovijo (»žegnajo«) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. V Sloveniji suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje s katerimi je bil Kristus pribit na križ, potica in ostala peciva pa so simbol trnjeve krone. Najbolj znan simbol, butarice oziroma spomladansko zelenje, vernike spominjajo na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, ko ga je ljudstvo pozdravljalo s palmovimi in oljčnimi vejicami.

Praznik ima korenine v judovstvu, pa tudi v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi, zato je v njem še vedno veliko starodavnih simbolov, pa tudi novejših kulturnih pojavov. Jajca, ki so tudi simbol zavetja in varnosti,  so si na primer na praznike plodnosti izmenjavali že Egipčani, Perzijci, Grki in Rimljani. Pri vseh teh ljudstvih so bila simbol življenja.

Ljubljanski škof Anton Jamnik o upanju in veselju, ki naj bi prežemal ta praznik, pravi: »Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki ga poživlja mu ponuja pred okus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja. Če hočemo zares živeti, potem moramo stopiti v ples svobode, ljubezni in upanja.«