Novo leto vsako leto prinese svež začetek in obljube samim sebi. Mladi si zadamo cilje o zdravju, odnosih in uspehu, a pogosto nanje pozabimo še pred februarjem. Zakaj vztrajamo pri zaobljubah – in zakaj jih tako radi opustimo?

Novoletne zaobljube so kot bele strani v zvezku – dišijo po možnosti, po tem, da bo tokrat drugače. Med mladimi se pogosto vrtijo okoli gibanja, urejenega spanca, manj drsenja po telefonu, več fokusa na faksu ali v službi, pa tudi okoli duševnega zdravja. A statistike (in lastne izkušnje) kažejo, da jih večina opusti v nekaj tednih. To ne pomeni, da smo nedisciplinirani ali »slabi« pri ciljih. Pomeni le, da smo ljudje.

Študentka Tamara je pojasnila, da se je letos odločila, da bo jedla manj sladkarij in več časa preživela zunaj. “Več časa že preživim zunaj in res mi je všeč, a pri sladkarijah mi ne gre,” je povedala.

Zakaj se sploh odločamo za novoletne zaobljube? Ker prelomnice potrebujemo. Koledar nam ponudi simbolni rez: staro pustimo za sabo, novo naj bi bilo boljše. Za mlade je to še posebej privlačno – življenje je polno prehodov, identitetnih vprašanj in primerjanja. Zaobljube so način, kako si povemo, kdo želimo postati. Problem nastane, ko cilje zastavimo kot končno verzijo sebe, ne kot proces.

“Moja novoletna zaobljuba je manj alkohola. S prijatelji smo se odločili, da do konca meseca ne spijemo niti kozarčka. Za enkrat nam uspeva,” je povedal študent Jakob.

Veliko zaobljub propade, ker so prevelike, prehitre ali preveč splošne. »Več bom telovadil/-a« ali »manj bom pod stresom« zvenita lepo, a nimata opore v vsakdanu. Poleg tega živimo v okolju, ki nagrajuje hitre rezultate in nenehno produktivnost. Ko prvič pademo – preskočimo trening ali se ujamemo v neskončnem skrolanju – hitro obupamo. Črno-belo razmišljanje nas prepriča, da je vsega konec.

Pa jih mladi sploh upoštevamo? Morda ne tako, kot si predstavljamo 1. januarja. Raziskave in prakse kažejo, da mladi bolj vztrajamo pri ciljih, ki so povezani z dobrobitjo in smislom, ne zgolj z videzom ali zunanjimi pričakovanji. Ko zaobljuba postane skrb zase, ne kazen, se spremeni tudi odnos do neuspeha. Namesto »nisem zdržal/-a« rečemo »jutri nadaljujem«.

“Novoletnih zaobljub nimam. Če hočem kaj spremeniti, to naredim takrat, ko na to pomislim. Res ne vidim smisla v novoletnih zaobljubah, ki minejo takoj,” je povedal Miha.

Kaj pomaga, da zaobljube res uspejo? Majhni koraki, jasni okviri in prijaznost do sebe. Konkretni cilji (dvakrat na teden sprehod), časovne sidra (po predavanjih) in podpora drugih naredijo razliko. Še pomembneje pa je dovoliti si prilagajanje. Če se življenje spremeni, se lahko spremeni tudi cilj.

Morda odgovor na vprašanje iz naslova ni v tem, ali bodo novoletne zaobljube kdaj res uspele, ampak kako jih razumemo. Če niso test naše vrednosti, temveč kompas, ki ga občasno naravnamo, potem uspeh ni v popolnosti. Uspeh je v tem, da se znova in znova vračamo k sebi.