Med 26. in 31. septembrom smo z Zavodom Voluntariat sodelovali v taboru SCI, kjer smo spoznali Roka in njegovo društvo za paraplegike ter nekatere člane.

Spodaj lahko preberete, kako je celotno izkušnjo doživljala naša prostovoljka Mathilda.

26. septembra smo se srečali v Ljubljani in ko so vsi že vstopali v avto, sem še vedno tekla k avtobusu – kot vedno zamujen. Medtem ko sem tekla za življenje, sem obžalovala, da sem spakirala toliko stvari, ki so me zdaj udarjale v hrbet z vso močjo polnega nahrbtnika. Toda ko sem dosegla avtobus, sem videla, da so bili vsi drugi prav tako naloženi kot jaz, in še niso niti odpeljali, tako da sem imela srečo. Po hitrem pozdravljanju nekaterih ljudi na avtobusu sem sedla poleg prijazne slovenske gospe po imenu Zdenka. Z njeno slabo angleščino in mojo neobstoječo slovenščino sva ugotovili, da mora moj nahrbtnik iti v prtljažnik. Tam sem sedela skupaj z Dennisom (članom), Angelo (ne preveč zgovorno mehiško prostovoljko, za katero smo hitro ugotovili, da v resnici ne govori angleško), Isabelle (ime sem si zapomnil po njenih besedah: »Je m’appelle Isabelle«) in seveda Rokom. Na drugem avtobusu so bili Sophia, Luca in njegov osebni asistent Matej. Zsuzsa, ki je prišla s svojim avtomobilom, je bila prijazna madžarska prostovoljka.

Potovanje se je začelo in naš prijazen voznik nas je odpeljal v Semič, kraj, kjer bomo preživeli naslednji teden. Hiša je bila lepa, čista in je imela čudovit, bogat in barvit vrt. Takoj, ko smo razložili prtljago in pomagali tetraplegikom in paraplegikom, ki so bivali z nami v hiši, smo šli nakupovat živila. Prevoz je bil … zanimiv. Običajno nakladanje avtomobila pomeni, da vse spravimo v vrečke in v prtljažnik. V tem primeru pa je to dobesedno pomenilo, da smo nakupovalne vozičke po rampi zvalili v minibus. Med vožnjo nazaj v hišo smo se vozičkov držali, kot da bi od tega bilo odvisno naše življenje – še posebej Rok, ki je sedel za enim vozičkom in ga držal na mestu.

Po razkladanju smo se preselili v svoje sobe in začeli malo razpakirati. Prevelika udobnost pa se mi je maščevala: medtem ko sem se namestila v sobi za prostovoljce, so se vsi komarji iz Semiča odločili prileteti v našo skupno spalnico za štiri osebe. Da bi dan lepo zaključili, smo se odpravili do bližnjega jezera, kjer smo – prostovoljci – lahko dobesedno prestopili mejo s Hrvaško. Kot je pojasnil Juri, še en član, ki je prišel s svojim avtomobilom: ena stran jezera je bila Slovenija, druga pa že Hrvaška. Po tem, ko smo se kot lačni medvedi lotili naročene pice, smo se odpravili na hitro hrvaško »imigracijo« in se nato vrnili po isti poti.

Ko smo se vrnili v hišo in načrtovali, kako se spoprijateljiti z divjimi mačkami, ki so krožile okoli ognjišča, je francoska gospa (seveda) že našla vino in sir. Dan se je končal in odšli smo spat – le da nas so zbudili vsi komarji, ki jih je Semič lahko ponudil. Tisto noč sem zbrala okoli šest pikov, a nisem vedela, da jih bo še veliko več …

Dnevi v Semiču so bili izjemno sproščeni. Mi, prostovoljci, smo pripravili zajtrk. Prispela sta Andor in Niek, dva druga paraplegika, ki sta prav tako člana društva. Ob 16. uri smo odprli drugo steklenico Jägermeisterja, saj je bila prva že skoraj prazna od prejšnjega večera. Tisti dan se nismo ravno spoprijateljili z mačkami, vendar so se nam približale – tako kot alkoholizem.

Tisto noč sem spala na kavču. Ker nisem imela kam drugam pobegniti, je bilo to moje edini skrivališče pred cesarji pekla – znanimi tudi kot komarji. Hlajenje pikov s fileti sleda iz pločevinke ni kaj dosti pomagalo, zato sem se preselila na kavč, kjer me je zjutraj zbudilo drsenje vrat dvigala. Da, stara hiša je imela dvigalo. Bila je popolnoma opremljena za paraplegike in kvadriplegike. V Rokovi predstavitvi naslednji dan smo izvedeli o različnih načinih, kako lahko ljudje postanejo ohromeli po poškodbi hrbtenjače. Nekateri člani so povedali svoje zgodbe – večinoma šokantne, vendar so pokazale, kako zelo se lahko življenje spremeni z enim samim dogodkom. V tem tednu smo spoznali soseda – nekdanjega župana Semiča, ki ima svojo vinsko klet.

Isabelle (francoska prostovoljka, ki je že nekaj ur po prihodu našla sir in vino) je od njega kupila vino in dobila naslov »sirarja«, kot smo ga imenovali. Ti zelo prijazni »sirarji« so nas kasneje obiskali, ko smo kupili še več vina, in Isabelle in našemu taboru prinesli celo svežo zelenjavo. Preveč prijazno! Da bi dopolnili prijaznost prebivalcev Semiča, so nas naslednji dan povabili na ogled vasi s konjsko vprego.

Končali smo pri pravljičnem zapuščenem mlinu, kjer je slap padal v z vodnimi lilijami poraščen bazen, ki se je prelival v reko, čisto kot steklo. Hladna, bleščeča voda je razkrila dno, poraslo s praprotjo, ki se je nežno pozibavala v toku. Na poti nazaj smo se peljali mimo industrijskega dela Semiča, ki je bil vsaj tako lep, če ne še lepši, čeprav ne morem razumeti kako, zato ga niti ne bom poskušala opisati. Tam je bilo veliko gradbišče in, zahvaljujoč Andorju, ki je prevajal iz slovenščine, obljuba 1000 novih delovnih mest.

V petek so se nekateri prostovoljci odpravili na hrib na pustolovski pohod. Jaz sem seveda potrebovala dodatno klobaso – kot pravimo v Nemčiji – kar pomeni posebno obravnavo. Na poti do prvega smerokaza sem bil trikrat pičena in sem se odločila, da se vrnem po repelent (hvala, Zsuzsa, da si mi rešila kožo). Po potenju na hribu, božanju mačkice, vdorom na zasebno lastnino zaradi razgleda in skorajšnjem vlomu v cerkev smo se spustili nazaj – tokrat po manj pohodniško prijaznem terenu. Na prvotni poti smo naleteli na vinarijo, njen vrt in spontano zabavo s drsenjem po zadnjici.

Izčrpani in premočeni od znoja smo končno prispeli do hiše. Po kratkem počitku in pripravi hrane z Zdenko in Rokovo novo osebno asistentko smo se odpravili na festival, ki je tisti vikend potekal v Semiču.

Tam smo videli mlado (resnično mlado) rock skupino – glavni pevec je bil star samo 14 let! Presenetljivo so bili precej dobri in smo naš teden proslavili s slovenskim pivom. Po poskusu palačinke in krompirčka smo se vrnili v hišo. Naslednje jutro smo se zbudili z rahlo mačkobo, vendar dovolj motivirani, da si ogledamo godbo na pihala, ki je tisti dan igrala. Čudna kombinacija, vendar je delovala.

Tisti večer, pred odhodom na koncert, sem sprejela težko odločitev: da bi ustavila nenehno srbenje, sem se moral opeči – ali natančneje, opekla sem se z repelentom proti komarjem. Na žalost je to pomenilo isto. Po tem, ko sem izgubil nekaj kože zaradi vročega noža, smo se ponovno srečali v skupni sobi, da bi zaključili delovni tabor. Rok nam je izročil potrdila, kar je bilo res lepo.

Skupaj lahko rečem, da sem se veliko naučila o poškodbah hrbtenjače – na primer, da je 70 % pacientov moških in le 30 % žensk, predvsem zaradi tveganega vedenja. Vsak paraplegik ima drugačno stopnjo paralize, vsi pa so izjemno odločni, da se znajdejo v svetu, ki očitno ni ustvarjen zanje. Ena nepričakovana stvar, ki sem se jo naučila: nekateri ne morejo jesti tacosov, ker so njihove roke paralizirane in niso dovolj funkcionalne, da bi jih lahko pravilno držali. Torej – tisti dan ni bilo južnoameriške hrane 🙁 A so se znašli, kot vedno.

P.S. Na svojem telesu sem naštela skupaj 30 pikov komarjev. Ne vem, kako je bilo z drugimi, ampak komarji v Semiču so se med našim bivanjem tam zagotovo dobro najedli. Kljub pikom smo se odlično zabavali!