Vabljeni k branju njegovega zapisa.

V maju 2025 sem zaupal svoji intuiciji in prišel v Slovenijo na projekt prostovoljstva Evropske solidarnostne enote v organizaciji Zavod Manipura. Na začetku nisem vedel, kako bo – novi ljudje, nova vprašanja, novi izzivi. Vse je bilo novo. A nekje pod to negotovostjo sem vedel, da je to del moje poti. Pravzaprav sem se že po nekaj dneh tukaj počutil kot doma.

Tako sem v projektu ostal več kot osem mesecev. V tem času sem doživel veliko novega, bolje spoznal sebe, svoje sposobnosti in omejitve ter se naučil zaupati procesu. Osem mesecev in pol učenja in sprememb. Ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih tukaj naučil, je bila, da sem bolj prijazen do sebe.

Narava in ljudje okoli mene so ustvarili prostor, kjer sem se resnično počutil doma. Ljudje, ki so bili na začetku tujci, so mi postopoma postali zelo blizu. Navdihovali so me, da sem počel stvari, ki jih prej še nikoli nisem. Čeprav smo včasih živeli skupaj z veliko ljudmi, se je bilo mogoče počutiti kot ena velika skupnost. V vsem tem sem začel zares videti tudi sebe. Če sem lahko na naravo gledal s tolikšno nežnostjo in druge tako globoko cenil, sem začel na enak način podpirati tudi sebe – tako, kot so drugi podpirali mene med tem projektom.

Med prostovoljsko izkušnjo sem sodeloval pri številnih različnih dejavnostih. Pomagal sem na ekološki kmetiji in na vrtu pri različnih sezonskih opravilih, organiziral in soustvarjal aktivnosti za mlade v okviru izobraževalnega programa ter obiskoval center za osebe z intelektualnimi ovirami, kjer sem jim ponujal različne športne in gibalne aktivnosti. Pomagal sem tudi pri lokalnih dogodkih v Begunjah, kot je festival najdaljšega dne v letu. Dejavnosti, v katere sem bil vključen, je bilo res nešteto.

Iz vsake od teh aktivnosti sem se naučil nekaj novega – kako organizirati delo v skupini, kako voditi ustvarjalne in aktivne delavnice za mlade, kako biti potrpežljiv z ljudmi z različnimi potrebami in kako se soočati z novimi situacijami. Zaradi teh izkušenj sem se naučil tudi bolje komunicirati in resnično poslušati druge, kar se je izkazalo za ključno pri delu z mladimi. Te nove izkušnje so mi pokazale, da sem sposoben veliko več, kot sem si kdaj koli mislil.

V času bivanja tukaj sem spoznal veliko zanimivih ljudi, tako prostovoljcev kot ljudi, ki živijo v Sloveniji. Vsakemu izmed njih sem globoko hvaležen za navdih, skupni čas in izmenjane izkušnje. Prav zaradi njih je bilo moje bivanje tako edinstveno in polno dragocenih lekcij.

Pomemben del mojega bivanja so bile tudi gore. Že razgled z okna hiše je bil nekaj, kar bi lahko opazoval neskončno dolgo. Vsak pohod ni bil le pot skozi naravo, temveč tudi pot oblikovanja same sebe in iskanja notranjega miru. Pogosto sem se ponoči zbudil, da sem dosegel gorske vrhove in od tam opazoval sončni vzhod. Več kot enkrat sem doživel neverjetne naravne prizore, ko sem stal nad morjem oblakov. V teh trenutkih sem vedno zaklical: »Vauuu.« Poseben čustven odnos imam do svojega najljubšega hriba blizu hiše – »Mačjega hriba«.

Precej sem tudi potoval po Sloveniji. Tako sem videl veliko zanimivih krajev, predvsem pa sem državo in njeno kulturo spoznal skozi ljudi, ki tukaj živijo. Že od začetka sem si želel naučiti se slovenščine, in ti stiki so bili najboljša priložnost za to. Zelo sem užival v teh pogovorih, polnih zanimivih zgodb.

Ne morem izpostaviti enega samega najljubšega dne v času tega projekta v Sloveniji, saj je vsak dan prinesel nekaj drugačnega. Bilo je veliko trenutkov – preprostih, tihih in intenzivnih – ki so skupaj ustvarili izkušnje, ki so me oblikovale. Ta prostovoljski projekt je bil zame več kot le projekt. Bil je lekcija čuječnosti, bližine sebi in zaupanja.

Slovenijo zapuščam bogatejši za odnose z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, in za številne nove izkušnje. Vem, da bo to, kar sem se tukaj naučil, še dolgo ostalo z menoj. Prostovoljstvo v Sloveniji mi je pokazalo, da se splača zaupati intuiciji in se odpreti novim izkušnjam – vsaka od njih nas oblikuje in nam omogoča, da svet vidimo z širše perspektive.

Rad bi se zahvalil Barbari in Henku, koordinatorjema projekta, za podporo, zaupanje in odprtost skozi celotno moje bivanje tukaj. Po njuni zaslugi in skupaj z njima imam toliko čudovitih spominov. Njuna prisotnost in predanost sta moj čas tukaj naredili tako poseben in mi omogočili, da sem se lahko v celoti posvetil učnemu procesu. Za čas, preživet tukaj, sem globoko hvaležen.

Zahvaliti se želim tudi svoji pošiljajoči organizaciji, Stowarzyszenie Aktywności Obywatelskiej Bona Fides, ki mi je omogočila sodelovanje v tem prostovoljskem projektu in me podpirala na vsaki stopnji projekta, tako med njim kot pred njim. Projekt je financirala poljska nacionalna agencija Evropske solidarnostne enote.

Sodelovanje v tem projektu je bila zame izjemno pomembna izkušnja, ki mi je omogočila razvoj novih veščin in pridobitev nepozabnih spominov.

Zelo sem hvaležen, da sem lahko svoj projekt izvedel z organizacijo Zavod Manipura. Ne bi mogel izbrati bolje. Zdaj, ko zapuščam projekt, mislim, da v resnici ničesar ne puščam za seboj. Ko daš pomen temu, kar si doživel, mu omogočiš, da živi naprej skozi nove načine bivanja.

Szymon Ziemba iz Poljske