Ana je preko Evropske solidarnostne enote opravljala prostovoljstvo na Zavodu Nefiks, svoje misli, občutke in izkušnje iz tega obdobja pa je strnila v spodnjem zapisu. Originalni zapis v angleščini je dostopen na povezavi.

Ko razmišljam o vsem, kar sem doživela med svojo prostovoljsko izkušnjo v Sloveniji, zdaj, ko je do njenega konca le še nekaj ur, sem presenečena, koliko sem se naučila, ne da bi se tega sploh zavedala. Prišla sem brez pričakovanj, z namenom prispevati svoje delo in znanja, a si kljub temu nikoli nisem predstavljala, da me lahko samo dva meseca tako zelo spremenita – tako osebno kot profesionalno.

Ena izmed stvari, ki jih pri svojem času tukaj najbolj cenim, je deljenje trenutkov z ljudmi iz različnih kultur, okolij in z različnimi pogledi na svet. Delo z lokalnimi prebivalci mi je omogočilo, da sem bolje spoznala njihovo kulturo in tradicije, skupno bivanje z drugimi pa mi je pomagalo razumeti, kako se prilagoditi različnim osebnostim in sobivati z ljudmi, ki imajo zelo drugačne navade od mojih.

Še en presenetljiv del te izkušnje je bilo potovanje po Evropi … z avtobusom. V Španiji si le redko kdo predstavlja mednarodna potovanja na tak način. Ljudje običajno letijo ali pa preprosto ne obiskujejo toliko sosednjih držav, ker to ni tako dostopno. Tukaj pa sem odkrila, kako enostavno je v nekaj urah prečkati meje. To, da se lahko usedem na avtobus in se nenadoma znajdem v drugi državi, z drugačnim jezikom, hrano in arhitekturo, je nekaj, kar bi zelo rada počela pogosteje. Naučilo me je, da potovanje ne zahteva vedno veliko načrtovanja ali velikega proračuna – včasih zadostujeta že želja po poti in majhen nahrbtnik.

Tudi moja vsakodnevna rutina se je v primerjavi z življenjem v Madridu popolnoma spremenila. Tam sem vsak dan porabila več kot tri ure za vožnjo z javnim prevozom v službo in nazaj. Tukaj pa sem imela priložnost hoditi peš do pisarne. Nekaj tako preprostega je močno izboljšalo kakovost mojega življenja – in tega prej nikoli ne bi znala tako ceniti.

Slovenija ima povsem drugačen ritem, kot sem ga bila vajena. Je manj hektična država, kjer ljudje bolj uživajo v naravi in svoj čas uporabljajo drugače. Na začetku se mi je bilo težko prilagoditi, a postopoma sem ponovno začela uživati v lastni družbi, v novem okolju, daleč od družine, in ta čas uporabljati veliko bolj zavestno. To je bil prostor, v katerem sem lahko bolje spoznala samo sebe: razumela, kaj potrebujem, kaj me pomirja, kaj me navdihuje in kakšno življenje si želim zgraditi.

Vse to, skupaj z mojim delom, projekti, pri katerih sem sodelovala, in ljudmi, ki sem jih spoznala, je to prostovoljsko izkušnjo naredilo veliko več kot le profesionalno priložnost. Domov se bom vrnila z novimi znanji, novimi prijateljstvi in z bolj odprtim, bolj zavestnim in bolj umirjenim pogledom na življenje. Predvsem pa z gotovostjo, da je bila ta prostovoljska izkušnja ena najboljših odločitev v mojem življenju – in takšna, ki bi jo priporočila vsakomur, ki je radoveden in odprt za tovrstno izkušnjo.