Izobraževanje

Mateja Lozar: “Če zaupajo organizacijam, otroke spustijo v svet”

19. 6. 2020 avtor: Uredništvo

Vabljeni k branju intervjuja, ki so ga v sklopu Erasmus+ projekta Youth Ambassadors of Non-Formal Learningpripravili v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto ter spregovorili nekaj besed z Matejo Lozar, bodočo psihoterapevtko. Z Matejo so se pogovorjali o neformalnem izobraževanju in njegovem pomenu.  

Ali nam za začetek lahko poveš nekaj o sebi?

Sem mlado dekle, ki nadvse občuduje svet. Ni je stvari, ki v meni ne zbudi zanimanja – od kuhanja, glasbe, slikanja in vse do odkrivanja skritih kotičkov tega planeta. Zaposlena sem v družinskem podjetju in vzporedno končujem prvi letnik psihoterapije. Moram priznati, da stvari ne bi mogle biti boljše. Človek je eno od najbolj skrivnostnih bitij, kar jih obstaja – do prihoda vesoljcev (smeh). Verjamem, da v spoznavanju človeške narave spoznavamo tudi sebe, kot posameznika. In ta nikoli dokončna spoznanja me vsakič opozorijo, da se je treba učiti in spoznavati do konca, ker drugače ne bomo nikoli tako blizu zavedanja naše resnične lepote.

Si že kdaj sodelovala v katerem od neformalnih izobraževanj? In če si, katera so to bila?

Imela sem priložnost udeležiti se nekaj neformalnih izobraževanj. Že kot otrok sem sem se učila plesa, rada sem se udeleževala različnih športnih učnih ur – od odbojke, atletike, aerobike, pozneje še pilatesa in joge. Tu sta seveda še igranje klavirja in kitare. V zadnjem letu se udeležujem tudi različnih projektov v okviru Erasmus+. Prvi izmed njih je bila mladinska izmenjava Safeport na Portugalskem, kjer je bila tema begunci, kako jim pomagati. Kmalu zatem sem se udeležila še kratkotrajnega ESE-ja (Evropske solidarnostne enote, op. a.) v Bolgariji, kjer sem se s sodelovanjem na mednarodnem festivalu veliko naučila in spoznala nove ljudi, dobila vpogled v organizacijo festivalov itd. Nazadnje sem sodelovala na enem od srečanj v projektu, v sklopu katerega smo pripravljali priročnik z opisi delavnic, ki jih lahko izvajajo mladinski delavci v centrih skupaj z otroki in mladostniki. Ravno te dni sem znova obula tudi plesne čevlje, saj me je moja učna pot zapeljala v salso.

Kakšne so organizacije, ki ponujajo neformalna izobraževanja, v katerih si sodelovala?

Zadnje leto so to neprofitne organizacije, ki se ukvarjajo s prostovoljstvom, integracijo Romov in migrantov v lokalno okolje. Ukvarjajo se s poučevanjem oz. z neformalnimi izobraževanji za boljše ozaveščanje lokalnega prebivalstva na različnih področjih, na primer varovanja okolja, migrantov, beguncev, pomembnost ohranjanja kulturne dediščine itd.

Zakaj si se, v prvi vrsti, odločila za neformalno izobraževanje?

Skozi neformalno učenje se naučiš stvari, ki ti jih normalno izobraževanje ne da. Že iz raziskav je znano, da če je udeleženec dejavno vpleten v dogajanje, se bo snovi hitreje in učinkovitejše naučil. To je v današnjem svetu že nuja, če želimo slediti razvoju. Kljub bolj učinkovitemu učenju neformalno izobraževanje opozarja tudi na to, da je človek socialno bitje. Več glav več ve! In delo v skupini postaja vse večji problem zaradi kapitalistične drže, kar ni najbolj dobro za družbo. Še eno stvar bi izpostavila, ki se mi zdi ključna. To je, da si prisiljen razmišljati s svojo glavo. Z novimi idejami prinašaš večji razvoj in možnost, da te ne ogoljufajo. Ker na žalost to v svetu predstavlja težavo.

Ali si poleg znanja z udeležbo v tovrstnih izobraževanjih pridobila še kaj drugega?

Če se lahko tako izrazim … Pridobila sem veliko novih ljudi, ki imajo tisoč in en pogled na svet. Spoznavanje drugih kultur in navad ti daje moč, kako videti svet skozi drugačne oči in ne le skozi svoje.

Meniš, da mladi izkoriščajo dane možnosti za dodatna, neformalna izobraževanja v Sloveniji? Zakaj misliš, da ne?

Zelo malo mladih izkorišča te možnosti, posebej če govorimo o možnostih neformalnega izobraževanja v okviru programa Erasmus+. V Sloveniji večinoma tiči problem v starših. Redkokateri slovenski starš potuje po svetu in si ga ogleda s svojimi očmi, doživi tuje okolje ter vidi ne le lepote, ampak tudi težave v njem. Večinoma spoznavajo svet prek medijev, zato posledično otrokom ni dovoljeno iti drugam, v svet. To je le zato, ker je starše strah, da se otroku ne bi kaj zgodilo, nekaj, kar so starši videli na spletu, televiziji ali pa prebrali v časopisih. Po drugi strani pa tudi otroci nikoli nikjer, razen v okoliških državah, največkrat na Hrvaškem, niso bili, jih je strah in se teh dogodkov ne udeležujejo. Slovenci smo precej konservativni, kar se tega tiče.

Kaj meniš, da bi mlade pritegnilo, da bi se pogosteje udeleževali neformalnih izobraževanj?

Če se osredotočim na Erasmus+ … Začeti bi bilo treba s starši. Če starši zaupajo organizacijam in verjamejo, da se otrokom nekje na tujem ne bo nič zgodilo, tudi lažje motivirajo svoje otroke in jih lažje spustijo v svet. Na žalost večinoma mladi do zaključenega formalnega izobraževanja, bodisi po srednji šoli ali fakulteti, in vstopa v službo še vedno niso samostojni, zato imajo starši še vedno veliko besede v njihovem življenju.

Imaš že načrte, katerega od neformalnih izobraževanj se boš udeležila naslednjega?

Poleg že omenjenega tečaja salse, ne vem. Zaradi situacije, ki jo imamo v Sloveniji in po svetu, se tudi neformalno učenje oziroma organizacije, ki se z neformalnim učenjem ukvarjajo, soočajo z novimi izzivi. Zelo me mika, da bi se znova (in kmalu) udeležila kakega od projektov v okviru Erasmus+, zato čakam, kdaj bo prišla prva možnost za to.

Glede na vsa možna neformalna izobraževanja, katera so tista, ki tebe najbolj zanimajo, in zakaj?

To so teme, ki se tičejo človekovih odnosov, umetnosti ter vse, kar je povezano z varovanjem okolja.

Za konec: kaj bi sporočila mladim v zvezi z neformalnim učenjem? 

Neformalno učenje je več kot učenje. Uriš svoje nastopanje, sodelovanje z drugimi in zraven spoznavaš nova obzorja, ki jih drugače ne bi nikoli odkril. 

Vir in foto: Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto