V zadnjih letih se na hodnikih srednjih šol in predvsem v breznu družbenih omrežij dogaja tih, a silovit premik. Medtem ko se družba trudi stopati v smeri enakopravnosti, se precejšen del mladih moških obrača v nasprotno smer. Stereotipi o tem, kaj pomeni biti »pravi moški«, niso le preživeti ostanki preteklosti, temveč postajajo gorivo za nevarne radikalizacije.

Če si mladostnik, ki na TikToku ali YouTubu išče nasvete za fitnes ali samozavest, te algoritem hitro posrka v svet t. i. »manosfere«. Tam te pričakajo vplivneži, ki toksično moškost pakirajo v bleščeč papir uspeha in discipline. Sporočilo je jasno: čustva so šibkost, ženske so nasprotnice, dominacija pa je edina pot do spoštovanja.

Ta digitalna izolacija ustvarja plodna tla za vzpon ekstremnih desničarskih in populističnih gibanj tudi pri nas v Sloveniji. Ta gibanja mladim fantom ponujajo občutek pripadnosti in identitete, ki temelji na izključevanju drugih. »Tradicionalne vrednote« se tukaj pogosto zlorabljajo kot orožje proti vsemu, kar diši po liberalnem ali vključujočem.

Fantje ne jočejo?

Toksična moškost ni le težava za tiste, ki so tarče nestrpnosti, ampak uničuje predvsem mlade moške same. Ko družba od fanta zahteva, da zatre vsako obliko ranljivosti, se ta potlačena energija pogosto sprevrže v agresijo ali globoko osamljenost. Statistično gledano so mladi moški pogosteje povzročitelji nasilja, a hkrati tudi manj posegajo po pomoči pri težavah z duševnim zdravjem.

Stereotip, da mora biti moški vedno močan, finančno uspešen in čustveno nedostopen, postavlja nemogoče standarde. Ko mladostnik ugotovi, da teh standardov ne more doseči, se pojavi frustracija. Ekstremistična gibanja to frustracijo s pridom izkoristijo in jim ponudijo priročnega krivca: feminizem, migrante ali »sistem«. Mladi se tako pogosto pojavijo v okoljih, kjer imajo občutek, da drugi odločajo glede njihovih življenj.

Ni še prepozno

Zakaj je o tem nujno govoriti v izobraževalnih ustanovah? Ker šola ni le prostor za učenje enačb, ampak prostor socializacije. Če se o toksični moškosti ne pogovarjamo v razredu, se bodo mladi o njej poučili pri Andrewu Tatu.

Mladinski centri in šole morajo postati varni prostori, kjer bi z mladimi ovrgli številne mite. Fantje morajo slišati, da sta empatija in komunikacija znaka moči, ne šibkosti. Poleg tega mladim ponujajo možnost krepitve kritične presoje. Mladi potrebujejo orodja, da prepoznajo manipulativne taktike spletnih gurujev in ekstremističnih vplivnežev. S kvalitetnim delom pa mladim ustvarimo tudi nove vzornike. Namesto agresivnih alfa-samcev potrebujemo vzornike, ki so odgovorni, spoštljivi in čustveno pismeni.

Ne gre za »vojno proti moškim«, kot radi trdijo nekateri desničarski populisti. Gre za osvoboditev moških iz okovov, ki jim škodujejo. Ko v mladinskem delu odpiramo vprašanja o privilegijih, stereotipih in vključevanju, ne zmanjšujemo vrednosti nikogar – nasprotno, gradimo družbo, kjer nihče ne bo čutil potrebe, da svojo vrednost dokazuje z zatiranjem drugih.

Ekstremizmi cvetijo v tišini in nevednosti. Zato je čas, da prebijemo zid tišine in mladim fantom pokažemo, da obstaja pot, ki ne vodi skozi sovraštvo, ampak skozi pristno povezovanje in samospoštovanje.

Slika je simbolična. Vir slike: ustvarjeno z Gemini