Če bi decembru pripisali kakšno simbolno nalogo, bi verjetno šlo za opomin, da je v ljudeh še vedno veliko pripravljenosti stopiti skupaj, pomagati in se spomniti na tiste, ki živijo dlje od središča pozornosti.

V zadnjih letih se zdi, da je prav konec leta postal čas, ko mediji, institucije in družbena omrežja najglasneje govorijo o prostovoljstvu, dobrodelnih akcijah, zbiranju sredstev, adventnih koledarjih solidarnosti in vseh tistih drobnih gestah, ki se v jasnem kontrastu z mrzlim zimskim zrakom pokažejo kot toplina med ljudmi. A resnična zgodba prostovoljstva – še posebej med mladimi – ne poteka v decembrskih okvirjih, saj se pogosteje dogaja tiho, v ozadju, daleč od fotoaparatov in daleč od sezonskega sentimenta.

Med mladimi danes prostovoljstvo ni več razumljeno le kot popoldanska dejavnost ali način nabiranja točk za življenjepis, temveč se kaže kot zavestna odločitev za aktivno držo v skupnosti. A hkrati se ob tem odpirajo vprašanja, ki jih pogosto pometemo pod preprogo: zakaj se nekateri mladi vključujejo, drugi pa ne? Kako krmarijo med lastnimi obveznostmi in željami pomagati? Kakšne so pasti prostovoljstva v času družbenih omrežij, kjer se dobrodelnost tehta tudi skozi vidnost? In kako mladi občutijo sistemske težave, ki jih odrasli pogosto spregledajo?

Prostovoljstvo in sezona dobrih del

»December je super, ker se ljudje malo bolj odprejo in pridejo do nas z energijo, ki jo med letom ne začutiš tako intenzivno. Ampak hkrati mi je vedno malo žal, ker vsi mislijo, da je prostovoljstvo zimska aktivnost,«

pravi21-letna Maja, študentka socialne pedagogike, ki je na prostovoljskih projektih že peto leto. Njen pogled ni osamljen, saj se mladi sogovorniki se večkrat dotaknejo tega, da je »sezonskost« dobrodelnosti v resnici mit, ki prikriva eno najbolj bistvenih resnic: da največji del prostovoljskega dela poteka takrat, ko o tem nihče ne govori.

19-letnemu Marku, ki že dve leti pomaga v mladinskem centru pri organizaciji delavnic, se zdi, da je prav zaradi veselega in dobrodelnega decembra začetek leta še prav posebej težak.

»Januar in februar sta težka. Ljudje so utrujeni od praznikov, denarja je manj, projekti pa se začnejo znova. Če bi lahko pokazal statistiko, bi verjetno videli, da se največ stvari zgodi ravno takrat.«

Če se morda kdo za prostovoljstvo v decembru odloči za to, da ob koncu leta prispeva majhen delček k skupnosti – kar je vsekakor čudovito in pohvale vredno – pa je prostovoljstvo med mladimi, ki so vanj vključeni vseskozi, nekaj drugega. Del identitete.

Zakaj mladi sploh prostovoljijo?

Motivi, ki jih navajajo mladi, so izjemno raznoliki. Nekateri prostovoljijo zato, ker želijo vračati skupnosti, drugi zato, ker jih veseli delo z ljudmi, tretji zato, ker v tem vidijo priložnost za učenje ali izhod iz lastne stiske.

»Jaz sem začela zato, ker sem sama izkusila, kako je, ko nimaš podpore,« pove 22-letna Lina, ki pomaga v dnevnem centru. »Ko sem bila mlajša, si nisem upala nikogar vprašati za pomoč. Zdaj jo lahko dajem drugim. To je zame terapija in odgovornost hkrati.«

Drugi sogovornik, 17-letni gimnazijec Tim, pravi, da ga je k prostovoljstvu vodila popolnoma drugačna pot:

»Moj oče je vedno govoril, da moraš nekaj vračati družbi. Jaz tega dolgo nisem razumel. Potem sem šel prvič v dom za starejše, pa me je kar odprlo. Delno je to družinski vpliv, delno pa tudi to, da želiš biti del nečesa večjega od sebe.«

A četudi mladi navajajo plemenite motive, tega ne gre romantizirati. Številni med njimi priznavajo tudi bolj pragmatične razloge: dopolnjevanje življenjepisa, občutek pripadnosti, ali celo potrebo, da se ločijo od drugih. »Nekateri pridejo k nam prostovoljiti, ker potrebujejo potrdila. Pa nič narobe. Samo malce »zamaje« projekt, ko odidejo po enem mesecu in nam pustijo delo, ki ga moramo pokriti drugi,« pravi Žan, ki koordinira manjšo prostovoljsko ekipo pri humanitarnem projektu.

Resnica je zapletena: prostovoljstvo mladim daje možnost samoraziskovanja, povezovanja in rasti, a hkrati odpira tudi prostor za dvome in frustracije. Ravno zaradi tega je pogovor o motivacijah bistven, če želimo razumeti, zakaj se nekateri mladi vračajo deseto leto zapored, medtem ko drugi odnehajo že po prvem projektu.

Prostovoljstvo v času družbenih omrežij

Če je bilo prostovoljstvo še pred desetletjem v veliki meri nevidno, ga je današnja generacija umestila v drugačno okolje. Družbena omrežja so postala prostor, kjer se dobrodelne akcije širijo hitreje kot kadar koli prej, kjer mladi zbirajo sredstva prek spletnih kampanj in kjer objava fotografije s projekta lahko doseže več sto ali tisoč ljudi.

A s tem se pojavi tudi nov izziv: vprašanje iskrenosti. Obstaja past, da prostovoljstvo postane le kulisa? In ali je to sploh pomembno, če rezultat ostane pozitiven?

18-letna srednješolka Ema meni, da je kritika družbenih omrežij pogosto pretirana:

»Saj tudi če nekdo pride zaradi fotke, še vedno pride. Mi smo imeli akcijo, ko so trije fantje prišli samo zaradi TikToka. No, pa so tri ure pomagali nositi pakete. Je res pomembno, zakaj so prišli, če so naredili dobro?«

To vprašanje nima enoznačnega odgovora. Morda je pomembnejše razumeti, da se prostovoljstvo v času Instagrama in TikToka ne dogaja v vakuumu, temveč v prostoru, kjer je vidnost postala valuta in mladi se tega vsekakor zavedajo.

Ko prostovoljci krpajo vrzeli, ki jih ne bi smeli

Čeprav je pripoved o prostovoljstvu med mladimi pogosto polna navdiha, je treba odpreti tudi poglavje, ki ga organizacije in javnost včasih nerade priznajo: dejstvo, da prostovoljci pogosto krpajo sistemske vrzeli, ki bi jih morale reševati ustanove, pa jih ne.

»Velik del dela, ki ga mi opravljamo, bi morala opravljati država. Samo to ni nekaj, kar kdo rad sliši,«

pravi 24-letni Jure, ki pomaga pri programu za brezdomce. »Ko pridejo študenti, ki nosijo čaj in hrano, je to lepo. Ampak v ozadju je resen problem: zakaj smo mi tisti, ki na terenu dejansko rešujemo socialne stiske?«

Podobno razmišlja tudi 20-letna Ajda, ki sodeluje v programu učne pomoči:

»Jaz ljubim to delo in otroci so čudoviti. Ampak vsakič, ko vidim, da sem jaz tam zato, ker nimajo dovolj učiteljev ali ker starši ne zmorejo več, me stisne. Včasih je prostovoljstvo kot obliž na rano, ki bi zahtevala operacijo.«

Mladi prostovoljci torej ne idealizirajo sistema, ki bi moral prostovoljstvo dojemati kot dodatek, ne pa kot nujni substitut. A hkrati se mnogi zavedajo, da čeprav niso odgovorni za sistemske pomanjkljivosti, nosijo posledice teh vrzeli. Ko izgorelost postane realnost, ko prostovoljski projekti pokrivajo prevelik del formalnih storitev ali ko mladi dobijo občutek, da jih institucije uporabljajo kot »brezplačno delovno silo«, se pojavijo dvomi, ki jih nikakor ne smemo prezreti.

Izgorelost med mladimi prostovoljci

Čeprav mladi pogosto delujejo neustavljivo, številni priznavajo, da je prostovoljstvo lahko tudi čustveno naporno. Ko se srečujejo z zgodbami nasilja, revščine, osamljenosti ali bolezni, nosijo s sabo bremena, ki jih težko odložijo.

»Ko sem začela, sem mislila, da bom samo pomagala starejšim pri igrah in pogovorih. Ampak ko ti osemdesetletna gospa reče, da se boji smrti ali da ji je hudo, ker je sama, to odneseš s sabo,« pove 19-letna Nika, ki še doda, da ti tega nihče tako ne pove vnaprej. Njena kolegica pove, da je morala po nekaj letih narediti pavzo, saj ni mogla in zmogla več vsega – pravi, da je imela občutek, da kljub trudu ni naredila dovolj in da je zanjo prostovoljstvo postalo okolje, v katerem se je počutila krivo, ker ni zmogla vsega, kar se ji je zdelo, da bi morala.

Izgorelost med prostovoljci ni nova tema. Nova pa je ozaveščenost mladih, ki jo vse pogosteje prepoznajo in izrazijo. Poudarjajo, da bi morale organizacije zagotoviti več podpornih procesov, mentorskih sistemov in prostorov, kjer bi lahko predelali izkušnje. Številne organizacije sicer to že počnejo, a se pogosto soočajo s pomanjkanjem kadra, sredstev ali strokovne podpore.

Ob vseh izzivih pa mladi znova in znova poudarjajo, da prostovoljstvo ni le obveznost, temveč način življenja, ki jim daje smisel, širino in občutek pripadnosti.

Povezujejo ga z občutkom identitete, osebno rastjo, družbeno odgovornostjo in razumevanjem sveta – vse to mnogokratno presega decembrsko simboliko in daje upanje, da tudi, ko bodo praznične luči ugasnile, mladi in neumorni prostovoljci ne bodo odnehali.

Da bo njihovo delo v družbi puščalo še večje in še bolj tople sledi, pa v času, ko še posebej razmišljamo o prostovoljstvu, ne pozabimo na številne ovire, pasti in negativne plati, ki jih je potrebno začeti korenito sistemsko urejati.