Zaradi številnih zagovorniških akcij in Tedna mladinskih centrov je oktober v mladinskem sektorju vedno pester. Letos so slovenski mladinski centri dobili tudi novo predstavnico v Svetu Vlade RS za mladino – Špelo Pučnik, direktorico Mladinskega centra Dravinjske doline (MCDD) in dolgoletno mladinsko delavko.

V svojem matičnem mladinskem centru je dejavna že 10 let, službeno in kot prostovoljka. Začela je kot aktivna članica Kluba dijakov Dravinjske doline, se nato pridružila Klubu študentov Dravinjske doline ter ohranjala aktivnost tudi v ostalih mladinskih organizacijah, mladinskih kulturnih društvih ter drugih NVO. Mandat direktorice MCDD, ki, kot sama poudarja, ni le Patriot (prireditveni prostor), je nastopila marca 2023.

Si nova predstavnica mladinskih centrov v Svetu Vlade RS za mladino. Kaj bodo tam tvoje poglavitne naloge?

Kot predstavnica mladinskih centrov v Svetu Vlade RS za mladino bom predvsem most med terenom in odločevalci. Mladinski delavci potrebujejo realne pogoje, vire, orodja za delo in da se te izkušnje prevajajo v politike. Pomembno se mi zdi vzpostaviti oziroma krepiti kanale vključevanja mladih in mladinskih delavcev ter mladinskih centrov v pripravo ukrepov, medsektorsko umeščanje mladinskega dela in ključnih mladinskih tem, prispevati k novi Resoluciji o Nacionalnem programu za mladino z izvedljivimi ukrepi, konkretnimi zavezami, nosilci, roki itd. Poskrbeti je potrebno tudi za regionalno ravnotežje, da se torej enakovredno sliši tudi podeželje, kjer so mladinski centri pogosto edina infrastruktura za mlade in delujejo v drugačni realnosti kot v mestnih središčih.

“Poskrbeti je potrebno tudi za regionalno ravnotežje, da se torej enakovredno sliši tudi podeželje, kjer so mladinski centri pogosto edina infrastruktura za mlade in delujejo v drugačni realnosti kot v mestnih središčih.”

Kako vidiš vlogo mladinskih centrov pri kreiranju mladinske politike? Se vaš glas posluša in upošteva dovolj?

Mladinski centri smo prva in najbolj zanesljiva stična točka mladih z mladinsko politiko – prostor zaupanja, kjer potrebe hitro prepoznamo, rešitev preizkusimo in jo prevedemo v izvedljivo akcijo. Na tej ravni mladi lahko vidijo učinek dobesedno “z očmi”: z mentorstvom in podporo skupnosti od ideje pridejo do dogodka, projekta ali mikro spremembe v soseski –  stari rek “iz nič ni nič” se tukaj vsak dan potrjuje. Tako nastaja most do aktivnega državljanstva, pogosto skozi mladim bližje, nekonvencionalne oblike participacije, ki jih mladinski centri spodbujamo in nadgrajujemo. Tako lokalna izkušnja postane podlaga za širši, sistemski dialog.

Naša vloga je trojna: smo most med mladimi in odločevalci, pilotno okolje za programe ter povezovalec deležnikov na lokalni ravni. Naš glas pa se pogosto sliši predvsem ob krizah (npr. medvrstniško nasilje, duševno zdravje). Zato je pomembno krepiti stalne, vnaprej načrtovane mehanizme vključevanja mladih v kreiranje politike, jasnejšo vlogo mladinskih centrov v različnih medresorskih skupinah pri naslavljanju mladinskih tematik itd. Na nacionalni ravni sicer tečejo pomembni procesi, ki postavljajo temelje, a se zdi, da smo mladinski centri že toliko obremenjeni z vsakodnevnim delom, da se pogosto osredotočimo na “svoje bitke” in “svoje mlade”. Prav tako ne gre zanemariti pestrosti in raznolikosti mladinskih centrov, zaradi katere nam kdaj zmanjka skupne zagovorniške moči. Ob tem je ključno tudi, da imajo mladinski delavci pogoje za zagovorniško delo, sicer sektor izgoreva in izgublja glas.

Radi rečemo, da je mladinski center temelj lokalne mladinske politike. So takšne izkušnje tudi iz Slovenskih Konjic?

Da. V Slovenskih Konjicah to ni nek slogan, ampak vsakdan. MCDD od leta 2003 stoji v središču lokalne mladinske politike: z občino smo skozi leta zgradili odnos, kjer smo partner pri pripravi in izvajanju mladinskih politik, npr. lokalne strategije za mlade, ter pri spremljanju in izvedbi različnih ukrepov za mlade. Iz te tradicije izhajajo tudi programi MCDD, kot npr. Mladi odločevalci, kjer mladi pridejo na občino, spoznajo lokalno samoupravo, postopke, pripravijo pobude in jih z našo podporo izpeljejo. A tovrstno sodelovanje ni samoumevno – je rezultat 25-letnega vztrajnega dela nas in naših predhodnikov, ki so v občini dosledno zagovarjali pomen mladinskega centra.

MCDD je sodeloval tudi v Tednu mladinskih centrov, ki je potekal pred kratkim. Eden izmed njegovih namenov je večanje prepoznavnosti mladinskega dela. Kaj so po tvojem najresnejše ovire, zaradi katerih mladinsko delo ostaja premalo prepoznano, v splošni javnosti in med političnimi odločevalci?

Po mojem mnenju je mladinsko delo pogosto “nevidno”, ker največji učinki niso spektakel, ampak majhni, vztrajni premiki – zaupanje, samostojnost, mreže, kompetence, participacija, izkušnje, odgovornost… Te stvari se merijo težje in počasneje, a pogosto močno vplivajo na to, kako mladi delujejo v šoli, službi, skupnosti, kako se odločajo, kakšne priložnosti si z mladinskim delom pridobijo oziroma ustvarijo.

Težava je tudi širša: mladi niso visoko na politični agendi – niso »zvesta volilna baza« – zato sta posledično pozornost in posluh za mlade in mladinsko delo s strani politikov nizka. Na državni ravni bi morali bolj jasno prepoznati vlogo mladinskega dela: ga sistematično umeščati med prioritete, medresorsko povezati (izobraževanje, zdravje, sociala, kultura, gospodarstvo itd.) ter bolj stabilno financirati osnovne storitve. Nekaj pa je tudi na nas: mladinski delavci moramo o svojem poklicu in poslanstvu govoriti glasno in ponosno, v jeziku, ki ga razumejo mladi, starši, ravnatelji, delodajalci, odločevalci, prijatelji, sosedje – s konkretnimi primeri in zgodbami, ki kažejo na njegov učinek. Prepoznavnost bo logična posledica.

“Težava je tudi širša: mladi niso visoko na politični agendi – niso »zvesta volilna baza« – zato sta posledično pozornost in posluh za mlade in mladinsko delo s strani politikov nizka.”

Zaradi narave dela ima mladinski sektor pogosto težave pri pridobivanju in zadrževanju kadrov. Kaj so po tvojem mnenju najbolj nujni koraki do manjše fluktuacije med mladinskimi delavci?

To vprašanje si kot direktorica mladinskega centra, dolgoletna prostovoljka in članica različnih mladinskih organizacij jemljem precej osebno oziroma o tem pogosto razmišljam. Za mano in celotno MCDD ekipo je mnogo “celodnevnih izmen”, truda in velika mera entuziazma. Če v to vstopiš s srcem, se ura pogosto ne ustavi ob koncu 8-urnega delovnika. Ta zagon pri delu se lahko hitro prelije v izgorelost, še posebej, ko ne veš, ali bo delo čez pol leta sploh obstajajo – in za koga.

Pri fluktuaciji je zato pomembna predvidljivost: večletni programski okvir za redne zaposlitve, pošteno plačilo, primerljivo s sorodnimi resorji, vključujoča organizacijska kultura in, v idealnih razmerah, vsaj 70-odstotni delež časa za delo z mladimi, največ 30 % pa za administracijo. To je pogosto nemogoče, sploh pri manjših ekipah, kjer zaradi kadrovske podhranjenosti vsebina pogosto trpi, ljudje pa hitreje odhajajo. Ključna je tudi skrb za ljudi v organizacijah in sektorju; mladinsko delo je odnosno in čustveno zahtevno, zato supervizija in mentorska podpora nista “luksuz”, ampak varovalka. Tretji pomemben vidik pa je po mojem mnenju jasen kompetenčni okvir za karierni razvoj.

Ne nazadnje pa je pomembno tudi konkretno okolje, kjer delujemo. Pomembna je lokalna skupnost, ki vzdržuje programe, namesto da ti slonijo samo na posameznikih. Mladinski delavci potrebujejo za svoje delo dogovorjene, predvidljive mehanizme in sredstva, sodelovanje z različnimi lokalnimi akterji in organizacijami, infrastrukturo ter druge podporne sisteme. Delo ne sme sloneti samo na “junakih”, ampak na strukturi.

Vodiš mladinski center, ki se nahaja izven urbanih središč. Kakšne so posebnosti mladinskega dela na podeželju?

Občina Slovenske Konjice je že presegla 15.000 prebivalcev in je srednje velika občina, hkrati pa smo še vedno precej stran od regionalnih središč. Na podeželju je mladinski center po mojem mnenju še toliko bolj ključen – pogosto je edina infrastruktura za mlade. Tu ne gre za “velike številke”, temveč dobesedno za vsakega posameznika: da ostane povezan z lokalnim okoljem, se nauči, kako prispevati, in se kasneje vrača kot prostovoljec, starš, podjetnik ali nosilec pobud. To v Konjicah vidimo vsak dan – veliko “naših” mladih, danes odraslih, se ob ključnih trenutkih vrne in pomaga, ker imajo občutek, da je skupnost tudi njihova.

“Mladinski delavci potrebujejo za svoje delo dogovorjene, predvidljive mehanizme in sredstva, sodelovanje z različnimi lokalnimi akterji in organizacijami, infrastrukturo ter druge podporne sisteme. Delo ne sme sloneti samo na “junakih”, ampak na strukturi.”

Posebnost podeželja je zagotovo razpršenost in oviran dostop, pogosto tudi precej drugačna realnost in potrebe mladih. Delo mora biti bolj mobilno in prožno, predvsem ko je cilj “outreach”. Klasično ulično delo je tu drugačno kot v mestu, je pa zelo pomembno, da tudi mladinski delavci kdaj zapustimo naše prostore. Prav tako so ključna partnerstva – šole, društva in ostale lokalne organizacije. Mladinski delavci pogosto nosijo več vlog hkrati: mentor prostovoljcev, organizator, koordinator svetovalec, včasih tudi producent, tehnik, komunikator ipd. To zahteva dodatna znanja, čas, kader in sredstva – sploh če želimo  “ujeti” nove mlade. Tudi navade mladih so se spremenile: več je digitalnih formatov, več potrebe po kratkih, konkretnih priložnostih ipd. Dobro je, da podeželje ohranja skupnostno miselnost – šele ko jo združimo z modernimi pristopi, pa dobimo recept, kako mladim dati občutek doma, kjer so videni in kjer so pripravljeni ostati ali se tja vrniti po zaključku šolanja.

Mladinski centri se tako na podeželju kot v mestih spopadajo s težavami z obiskom mladine. Kako to rešujete v Slovenskih Konjicah?

Iskreno: obisk bi bil vedno lahko boljši in širši – želimo si ga –, realno pa s tem v Slovenskih Konjicah nimamo večjih težav.  Tudi pri nas so “močnejše” in “šibkejše” generacije. Hkrati imamo v mislih, da nismo šola in mladih ne smemo nenehno obremenjevati z aktivnostmi in projekti. V digitalnem času in dobi izrazitega individualizma je še toliko pomembneje graditi skupnost. Ključno vprašanje zame je: koliko časa imamo mladinski delavci, da se z mladimi preprosto usedemo in brez posebne agende z njimi preživljamo čas? Prav iz takih nestrukturiranih srečanj pogosto nastanejo najboljši projekti, nova jedra mladih, motivacija in zagon. Tega bi si želela več, a to zahteva čas v že sicer prenapolnjenem urniku.

“Mladi za mlade” ostaja naša osnova – ko mladi soustvarjajo program, pritegnejo vrstnike. Naša posebnost je, da smo trenutno v ekipi sami relativno mladi zaposleni, kar olajša prvi stik. Res pa se včasih pozna manj izkušenj, zato smo hvaležni, da se lahko naslonimo na starejše kolege in druge mladinske delavce, pa tudi da v sektorju obstaja podpora, izmenjava in posluh. Ta kombinacija za zdaj dobro vzdržuje obiskanost centra in, kar je še pomembneje, ohranja občutek, da je MCDD resnično prostor za mlade. Ponujamo programe, ki jih v našem okolju sicer ne bi bilo, držimo se partnerstev z lokalnimi organizacijami, izvajamo delo na terenu ter ves čas preizkušamo različne aktivnosti, pristope, metode. Kar deluje, nadgradimo, kar ne, pa brez nepotrebne drame ukinemo.

Katere vsebine – delavnice, tečaji, dogodki…– najbolj pritegnejo konjiške mlade?

Gotovo bi izpostavila Kul Klub – naš kulturni inkubator. Leta 2023 smo razvili pet stebrov (likovna/ročna ustvarjalnost, multimedija, glasba, film, gledališče) in uredili mladinski produkcijski studio. Doseg je bil velik, po zaključenem projektu pa inkubator živi naprej: mladi program nosijo sami, mi držimo okvir in podporo. Z jedrom najbolj aktivnih trenutno v okviru Erasmus+: Mladina izvajamo nadgradnjo Ful Kul Klub, kjer preizkušamo nove programe, metode, mentorstva.

“Ponujamo programe, ki jih v našem okolju sicer ne bi bilo, držimo se partnerstev z lokalnimi organizacijami, izvajamo delo na terenu ter ves čas preizkušamo različne aktivnosti, pristope, metode. Kar deluje, nadgradimo, kar ne, pa brez nepotrebne drame ukinemo.”

Dobro delujejo tudi kratki, uporabni formati na različne tematike: duševno zdravje, urbani športi, družabni dogodki, medkulturni večeri ipd. Pri nas stavimo na zanimanje posameznikov, kar pogosto k aktivni participaciji pritegne tudi druge. Tudi zanimanje za mednarodne priložnosti ostaja visoko; zaradi Erasmus+ akreditacije lahko hitro odpremo poti do mladinskih izmenjav in treningov, brez dolgotrajnih prijavnih postopkov. Ker smo mi razbremenjeni administrativnih ovir, imamo več priložnosti za kakovostno vključevanje mladih, ki so odzivni oziroma jih področje zanima. In še čisto konjiška posebnost: pri nas je doma tudi maček Čič, ki smo ga nekega dne “po pomoti” posvojili. Ne oglašujemo ga kot program, ampak dejstvo je, da je postal neuradni “ice-breaker”.

Si med najmlajšimi vodji mladinskih centrov v državi. Brez da te sprašujemo po starosti za konec vendarle bolj osebno vprašanje: si »formalno« še mlada? Kaj sploh po tvojem mnenju je »mladost«?

Nisem več najmlajša direktorica in sem zelo ponosna na “podmladek” MC-jev – pozdrav v Škofjo Loko in Novo mesto! Se pa še kdaj pošalim, da sem “formalno” še v okvirih, da se lahko podpišem na podpisni listi kot udeleženka – a bo tudi tega kmalu konec. V dveh letih in pol vodenja sem se precej “postarala” v najboljšem smislu: ogromno izkušenj, znanj in odgovornosti. Hvaležna sem celotni razširjeni MCDD ekipi, bivšim sodelavcem ter kolegom iz sektorja po vsej Sloveniji – brez te podpore bi težko shajala. Res verjamem v ravnotežje med zagnanimi novimi idejami in znanjem tistih, ki so v mladinskem delu dlje časa. Zame je mladost predvsem drža: radovednost, odprtost za nove izkušnje, poglede in pripravljenost za učenje. V mladinskem delu si po malem večno mlad – moraš biti. Mladost je zame vrednota, ne letnica; lahko jo živiš tudi pri 99.