Tretjo januarsko nedeljo v vsakem letu po svetu praznujejo dan religij – letos je to 18. januar. Omenjeni dan je uvedla nacionalna duhovna skupščina Baháʼíjev v ZDA, prvič se ga je praznovalo leta 1950. Baháʼí vera je sicer religija, ki uči o vrednosti vseh religij in enotnosti vseh ljudi, verniki pa se imenujejo bahajci.

Omenjena vera ima pripadnike tudi v Sloveniji. Leta 1992 se je namreč v register cerkva in drugih verskih skupnosti vpisala Skupnost Baha’i Slovenije. V register, ki je v pristojnosti ministrstva za kulturo, je trenutno vpisanih 67 cerkva in drugih verskih skupnosti, sedem so jih v preteklosti izbrisali.

Ne glede na to, kateri veri pripadamo sami, če kateri pripadamo, moramo skladno z zakonodajo in tudi moralnimi družbenimi vrednotami, sprejemati vse religije, cerkve in verske skupnosti. Pripadanje določeni veri je posameznikova odločitev, zato jo moramo vselej spoštovati, sprejemati in skušati razumeti. Navsezadnje svetovni dan religij spodbuja medversko razumevanja in podarja, da imajo različne vere po vsem svetu marsikatero podobnost.

Katerim veram vse pa pripadajo Blaž, Nuša, Lejla, Klara in Žan? Zakaj morda niso verni? So bili v vero vzgojeni, jo razumejo kot del tradicije ali družine? Kaj jim je pri veri najlepše?

Družina, tradicija, osebna vera, religioznost?

Blaž, Klara in Žan so katoliki, Lejla je muslimanka in Nuša ateistka. Klara o svoji veri pravi:

V zadnjih letih sem razvila drugačno, bolj osebno vero, ki mi daje občutek olajšanja v času izzivov in mi ponuja razumevanje med podobno mislečimi mladimi s podobnimi vrednotami. Najlepša mi je skupnost in dejstvo, da imam vedno nekoga, ki mu lahko zaupam svoje misli – Bogu. Nisem ljubiteljica religionosti, zagovarjam osebno vero. Odnos gradim z večerno molitvijo in eklezijami, več kot to v tem trenutku pa ne.

Dodaja še:

Na druge religije gledam spoštljivo. Mislim, da vsaka osebna vera posamezniku in njegovemu ožjemu krogu lahko prinaša veliko mero zaupanja in miru. Niso mi pa všeč ekstremistična gibanja, ki vero izkoriščajo kot izgovor za slaba dejanja.

Žan mogoče razmišlja malo bolj tradicionalno:

V prvi vrsti sem veren, ker je to del vzgoje in navad, nato pa to privede do udejstvovanja pri verouku, ministriranja pri mašah, sodelovanja na oratoriju kot animator in prisotnosti v družbi, ki ti je lahko tudi zgled. Pri veri mi je najbolj všeč, da prihaja do povezovanja z ljudmi, s katerimi prej nisi imel stika, potem pa kar naenkrat postanejo tvoja druga družina – prijatelji. Moj odnos do vere se mi zdi povprečen, saj ne hodim k maši vsako nedeljo, a se udeležujem ostalih dogodkov, povezanih z vero.

Kljub temu, da me je v na nek način v vero prisilila družina, verjamem, da je nad nami nekdo, ki vse skupaj “dirigira”. Sem kristjan z vsemi zakramenti, pa sploh ne vem, če verjamem v Jezusa. Definitivno pa vem, da nekaj “tam zgoraj” je. Mogoče se mi pri mojem mišljenju najbolj dopade to, da si včasih v nemogočih situacijah rečem: “Mogoče je.” Moj odnos do vere je tako predvsem oseben. Ne želim si biti voden v biblijsko smer, ne želim si biti voden po načelih starih 2000 in več let. Hočem verjeti v nekaj, kar je nadnaravno in ustvarjeno v moji glavi. Če v nekaj verjameš in ne pomaga, je za to kriva tvoja domišljija. Če pa v nekaj verjameš pod prisilo … koga boš krivil? Duhovnika? Škofa? Papeža? 

pravi Blaž.

V islamsko vero sem bila vzgojena že od rojstva, saj je celotna moja družina pripadnica islamske veroizpovedi. Vera je bila tako od nekdaj del mojega vsakdana, vrednot in načina razmišljanja. V tem okolju sem odraščala, zato jo doživljam kot nekaj naravnega in samoumevnega ter sem pri njej tudi ostala. Pomembna so mi predvsem temeljna prepričanja, vrednote in moralna izhodišča, ki jih vera ponuja in ki jih poskušam vključevati v svoje življenje,

pravi Lejla in dodaja:

Moj odnos do moje vere, torej islama, je dober in spoštljiv. Zavedam se, v kaj verujem in zakaj, ter se po svojih najboljših močeh trudim slediti verskim zapovedim in načelom. Če pa govorim o veri in religijah na splošno, bi rekla, da je moj odnos zelo odprt in pozitiven. Menim, da je spoštovanje različnih ver in prepričanj izjemno pomembno, saj ima vsak posameznik pravico do svobode verovanja ali tudi do tega, da ne veruje. Religije razumem torej kot raznolike duhovne in kulturne sisteme, ki ljudem na različne načine dajejo smisel, oporo in identiteto.

Nuša pa pravi naslednje:

Iskreno je več spremeljivk, zakaj sem ateistka, bistveno je to, da starša nista verna, kljub temu, da je očetova mama, moja babica, verna katoličanka. Od malih nog tako nisem bila ravno v stiku z vero, kar se je z leti začelo spreminjati, predvsem z vstopom v osnovno šolo, kasneje srednjo in sedaj na fakulteti. Imam prijatelje različnih ver, tako sem se spoznala z različnimi verami in njihovim pogledom na različna področja življenja. Izredno sem radovedna glede različnih religij in njihovih pogledov na svet. Odprta sem za vsakršno informacijo, vendar nimam namena postati verna, saj mi to ne predstavlja bistvenega pomena. Nimam pa nobenih negativnih mnenj o religijah. Saj na koncu se vsak odloči, kar je za njega najbolje, zato nisem proti veri, samo sama ne vstopam vanjo.

Kakšen je po njihovi oceni odnos mladih v Sloveniji do vere?

Relativno je reči, ali je med mladimi veliko vernikov, predpostavljam, da ima veliko vlogo pri sami izpostavitvi vere odnos staršev in drugih sorodnikov do vere in kako to prenesejo na mlajše generacije. To vpliva, ali bodo tudi sami postali verni in kakšno mnenje si bodo izoblikovali o njej (podporno, nasprotovalno ali neodločno),

pravi Nuša.

Med mladimi slovenci, bi rekla, da vera ni razširjena. Rekla bi, da je predvsem kulturno pogojena, ne pa del vsakdanjega življenja in vrednot. Tudi med mladimi bi rekla, da je vera sestavljena izključno iz religioznih obredov, ki se jih udeležujejo, da odkljukajo svoj to-do list,

pravi Klara. Žan pa pravi naslednje:

Menim, da je verav med mladimi precej uplahnila ali pa do njenega razcveta pride šele v poznejših letih. Sem bil pa pred dnevi na božičnem koncertu po študentski maši v Ljubljani in sem vedno znova presenečen nad številom mladih vernikov.

Menim, da je med mladimi še vedno precej vernikov, vendar se mi zdi, da se je njihovo število v primerjavi s preteklimi leti nekoliko zmanjšalo. Razloge za to težko opredelim, a opažam, da nekateri moji vrstniki vero vse pogosteje dojemajo kot nekaj kontroverznega, politično obarvanega ali pa kot sistem, ki temelji na prepričanjih brez oprijemljivih dokazov. Zaradi tega jim je težje verovati v nekaj, česar ne morejo neposredno dokazati ali razložiti. Po drugi strani pa je še vedno veliko mladih, ki na vero gledajo bolj tradicionalno in jo doživljajo predvsem kot duhovno oporo, kot tudi del svoje kulturne ali družinske identitete,

pojasnjuje Lejla. Blaž dodaja:

Rekel bi, da je med mladimi vedno manj vernikov. Menim, da je trend vere vedno slabši, saj nam svet večkrat dokaže, da brez dela ni jela, ne pa da brez vere ni življenja. Pri dragih najemninah, visokih cenah živil in drugih stvareh ti danes vera ne pride ravno prav. Zdi se mi, da moraš biti z glavo na mestu, če hočes v nekoga ali nekaj verjeti. In današnja mladina zaradi vsem motečih dejavnikov (ne po njihovi krivdi ampak po krivdi družbe) nima vse “pošlihtano” v glavi.