18. junija 2025 je potekala otvoritev razstave mlade fotografinje Latoje Drmaž z naslovom Pogledi, ki nosijo zgodbe. To je bila prva razstave mlade fotografije, razstava pa je zelo intimna in osebna, saj so na fotografijah osebe, ki ustvarjalki veliko pomenijo.

Latoja o svoji razstavi pove naslednje:

»Odločila sem se pripraviti razstavo s fotografijami ljudi, ki mi pomenijo največ, s katero želim izraziti hvaležnost do tistih, ki so pustili pomemben pečat v mojem življenju. Vsaka fotografija za sabo skriva spomine, občutke in trenutke, ki so me oblikovali. Ta razstava ni le zbirka portretov, ampak je moja zgodba. Z njo želim pokazati, kako dragoceni so ljudje okoli nas. Ker je fotografija moj način izražanja, želim s pomočjo le te pokazati, koliko mi pomenijo moji najbližji.«

Intervju z umetnico

Lepo pozdravljena, Latoja! Tvoja serija fotografij Pogledi, ki nosijo zgodbe je izjemno navdihujoča, zato me zelo zanima, kaj se skriva za temi zgodbami in procesom ustvarjanja. V nadaljevanju bi rada izvedela nekaj več o tvojem ustvarjalnem procesu in idejah, ki stojijo za tvojo serijo fotografij.

Kaj te je navdihnilo za naslov razstave Pogledi, ki nosijo zgodbe? So bili ti pogledi ujeti spontano ali si jih iskala z določenim namenom?

Navdih za naslov je prišel iz občutka, da pogled človeka pogosto pove več kot besede. Ko sem fotografirala, sem opazila, da se prav v očeh skriva tisto neizrečeno – spomini, čustva, življenjske izkušnje. Nekateri pogledi so bili ujeti povsem spontano, druge pa sem preprosto izbrala iz zbirke desetih podobnih, a ne istih fotografij. V fotografijah sem iskala iskrenost – tisto, kar se zgodi, ko človek pozabi na vse in preprosto samo obstaja tukaj in zdaj.

Zakaj si se odločila za črno-belo fotografijo pri tej seriji? Kaj ti omogoča ta estetika, česar barvna morda ne bi?

Črno-bele fotografije so mi bile vedno ljubše, pa ne zato, ker je z njimi lažje prikriti nepravilnosti med fotografiranjem, ampak tudi zato, ker dodajo ostre poteze, izpostavijo detajle na človeškem obrazu in dodajo dodano vrednost fotografijam, s katerimi pripovedujem zgodbe.

Kako izbiraš trenutke, ki jih zamrzneš v objektiv?

Ker sem zelo družinski človek in rada preživljam čas z družino in prijatelji, s sabo vedno vzamem svoj fotoaparat, če se odpravim na krst, obhajilo ali pa zgolj na trgatev. Saj so različni dogodki priložnost, da ujamemo ljudi v njihovi pristni luči. Tako, da veliko momentov pride iz zgodb prijateljev in njihovih želj, kot pred kratkim, ko je prijateljica imela poroko in vse kar si je želela je da jo oče pospremi do oltarja in ker sem poslušala njene želje sem vedela, da je ravno to moment, ki ga želim ujet v objektiv. Na takšen način izbiram momente, da poslušam želje in občutke ljudi okoli sebe.

Se ti zdi, da se pogledi ljudi na fotografijah razlikujejo glede na kulturni kontekst ali osebno izkušnjo gledalca? Kako si želela vplivati na opazovalca?

Absolutno. Vsak gledalec prinese svojo zgodbo, svoj nabor izkušenj, ki oblikuje to, kar vidi in občuti. Pogled na fotografiji lahko nekomu vzbudi nostalgijo, drugemu nelagodje, tretjemu toplino. Želela sem, da si vsak od obiskovalcev ob pogledu na fotografijo ustvari svojo zgodbo o osebi na fotografiji, kar mislim, da mi je precej dobro uspelo.

Kaj zate pomeni dober portret ali dokumentarna fotografija? Kdaj začutiš, da si ujela tisto “pravo” fotografijo?

Dober portret zame ni nujno tehnično popoln, temveč čustveno resničen. Če slika govori – ne s kompozicijo, ampak z energijo – potem vem, da sem ujela nekaj vrednega. Saj želim, da ob pogledu na fotografijo pomislim, koliko bo ta fotografija pomenila osebi na njej, ki ni pričakovala, da bo trenutek ranljivosti in sreče ujet v objektiv.