»Itak moj glas nič ne spremeni« ali pač?

Verjetno si že kdaj slišal/-a stavek: »Zakaj bi šel/-a na volitve, če se nič ne spremeni?«
Ali pa si ga morda izrekel/-a celo sam/-a. In iskreno je to čisto razumljivo. Politika se pogosto zdi zapletena, oddaljena in včasih se zdi, da se ne glede na izid volitev, v vsakdanjem življenju ne spremeni prav veliko. Poleg tega pa imamo mladi že tako ali tako polno glavo vsega: faks, služba, odnosi, prihodnost. Kdo ima sploh energijo še za volitve?

Ampak če imamo občutek, da naš glas nima učinka, je to le razlog več in ne manj, da gremo na volitve.

Ko ostaneš doma, nekdo drug odloča namesto tebe.

Vsakič, ko se odločiš, da na volitve ne greš, v resnici sprejmeš odločitev in to, da bo nekdo drug odločal namesto tebe. Gre za povsem konkretne zadeve, ki neposredno vplivajo na mlade, kot naprimer, koliko bomo plačevali za bivanje, kakšne pogoje bomo imeli kot mladi delavci, možnost štipendije in/ali socialne pomoči ter ali bo država podnebne spremembe jemala resno. Če na volitve hodijo predvsem starejše generacije, se bo politika in to povsem logično prilagajala njim. Mladi pa bomo ostali v ozadju, čeprav nas odločitve zadevajo najbolj dolgoročno.

»Moj glas je samo eden« – ja, in?

Pogost argument je tudi: »Kaj pa bo naredil en sam glas?«
Res je, en glas sam ne spremeni vsega. Noben protest, nobeno gibanje in nobena sprememba se ne zgodi zaradi ene osebe. Zgodi se, ker se veliko posameznikov odloči sodelovati in tako pride do spremembe. Če bi vsi razmišljali, da njihov glas ne šteje, demokracija sploh ne bi obstajala. Vendar demokracija temelji prav na množici posameznih glasov, ki skupaj ustvarijo rezultat.

Kaj ima s tem opraviti medijska pismenost?

Veliko mladih danes politiko spoznava predvsem prek družbenih omrežij. Kratki videi, izpostavljeni citati, memi in komentarji pogosto ustvarijo občutek, da je vse skupaj ena velika igra. In včasih je res težko ločiti, kaj je informacija in kaj je laž.

Tu pride v ospredje medijska pismenost. To ni nekaj dolgočasnega ali rezerviranega za šolo, to je sposobnost, da znaš preveriti vir ali je resničen, razumeti kontekst vira in razmišljati kritično o prebranem.  Bolj ko razumeš, kako delujejo mediji, kako se informacije širijo in kdo jih ustvarja, bolj si opremljen, da se odločiš na podlagi dejstev in ne napačnih informacij.

Ravno informiran glas je tisti, ki ima največjo moč. Ko razumeš, kako delujejo mediji, kako nastajajo novice, vidiš da stvari niso tako črno-bele.

Volitve niso vse, so pa začetek

Udeležba na volitvah še ne pomeni, da moraš biti politični strokovnjak. Pomeni pa, da si pripravljen/-a narediti osnovni korak sodelovanja. Da izraziš, kakšno prihodnost si želiš. Demokracija ni sistem, kjer bi en posameznik skrbel za vse. Deluje le, če vsi sodelujemo. In mladi imamo pri tem večjo vlogo, kot si mislimo.

Zaključek: če ne odločaš ti, bo nekdo drug

Morda res ne vidiš takojšnjega učinka svojega glasu. A dolgoročno šteje. Vsakič, ko greš na volitve, pokažeš, da ti ni vseeno. Zase, za svojo generacijo in za prihodnost.

In ravno v času, ko je informacij ogromno in zaupanja malo, sta medijska pismenost in aktivna udeležba tisti dve stvari, ki mladim dajeta moč.

Naslednjič, ko boš pomislil/-a, da tvoj glas nima učinka, se vprašaj:
Kaj bi se zgodilo, če bi vsi razmišljali tako?

Avtorica članka: Petra Lutman