Kultura

Žiga Kosi – mlad in talentiran režiser

14. 2. 2023 avtor: Zavod Nefiks

Vrt zemeljskih naslad – Plesen je apokaliptična drama, ki je močna kritika mladih prostovoljcev Salezijanskega mladinskega centra Rakovnik, usmerjena v trenutne medčloveške odnose. Zaenkrat smo lahko bili priča finalni uprizoritvi te drame konec novembra 2022 v Mladinskem centru Vič. Valentina Čermelj, Tina Ključevšek in Lorena Vovk so skupaj z Žigom Kosijem imena nadarjene in genialne četverice, ki je ustvarila to avtorsko dramo in s katerim smo opravili krajši intervju. 

Žiga Kosi, ki je predstavo režiral o sebi pravi:

“… 22 let star, iz župnije Rakovnik. Študiram gradbeništvo, letos sem tretji letnik. V prostem času prostovoljno delam kot animator v Mladinskem centru Rakovnik. Vodim področje kulture, poleti  pa sem že peto leto tudi vodil enega izmed oratorijskih tednov. Moj hobi je zbirateljstvo, zelo rad pa tudi kolesarim in se zato povsod, in ne glede na vremenske razmere, vozim s kolesom.”

Plesen je druga predstava v Žigovi režiji, po Plešasti pevki francoskega dramatika Eugèna Ionesca:

“Poleti 2019, ko sem hodil v četrti letnik gimnazije, je bil to moj prvi večji projekt. Pred tem sem celo obdobje gimnazije imel otroško gledališko skupino (osnovnošolce), s katero smo imeli take kratke, 10-minutne, priložnostne predstave tekom leta. Plešasta pevka pa je bila tako specifična, absurdna in bizarna predstava! Na njej smo delali celo leto, na koncu pa uprizorili 8 predstav.”

Utrinek iz predstave Plešasta pevka. Vir: SMC Rakovnik

Njegovo ukvarjanje z dramsko umetnostjo že od malih nog, prostovoljno delo, ljubezen do narave in okolja ter družbe, v kateri živi, so plodna tla za Žigovo ustvarjalnost pri prikazovanju aktualnih družbenih, družinskih, prijateljskih odnosov in tistih iz bližnje prihodnost. Spretno jih je uspel uprizoriti tudi v novi predstavi Vrt zemeljskih naslad – Plesen. Kot pravi Žiga, so spretni avtorji navdih za predstavo našli v:

“… vsakdanjem življenju. To je nekaj, kar opazujemo vsak dan in večina bi rekla, da smo kot skupina črpali iz vsakdanjega življenja, iz tega, kar se nam dogaja. Črpali smo čisto iz tega, kar opazujemo okoli sebe. Ob začetku ustvarjanja sem videl prispevek v oddaji Preverjeno, kjer so pokazali, kako kot človeštvo uničujemo Zemljo, da jo že prekomerno izkoriščamo ter poudarjen vpliv globalnega segrevanja… .v tistem času je bilo aktualno “ledeniki se topijo, povprečna temperatura se dviguje, veliko je požarov, vedno več je sušnih obdobij…” Takrat sem pomislil, dajmo prikazati uničenje sveta, neko apokalipso. Tako sem prišel na prvotno idejo. Potem pa  smo kot skupina začeli razmišljati o osebah, ki bodo v zgodbi nastopile in začeli z ustvarjanjem njihovih karakterjev in osebnih zgodb. Tako smo prvotno idejo nekako preobrazili in v njej uprizorili uničenje družbe in ne uničenje sveta. Na polovici poti smo si rekli, ‘V redu, dejmo si zamislit kakšen bi zgledal svet  leta 2050’. Na koncu se je izkazalo, da naša drama ne prikazuje leta 2050, temveč precej bližnjo prihodnost. Napisana zgodba naj bi delovala kot popis uničenja družbe, destrukcije odnosov, izvrednotenja pogovora in ostalih pomembnih vrednot današnjega časa.”

Žiga pravi, da je samo pisanje scenarija trajalo 2 leti. Prostovoljna igralska zasedba se je dokončno sestavila v zadnjih nekaj mesecih pred premierno uprizoritvijo in veliko potrpežljivosti, kompromisov, dela in prilagajanja, je prineslo distopično-realističen prikaz porušenih odnosov v družbi in družini. Odnosov pod vplivom visoke ravni tehnologije, ki vedno bolj nadomešča potrebo po pogovoru, po skrbi za naše najdražje. Žiga pravi, da so močni prikazi hladnih odnosov med starši in otroki, samopoškodovanja in apatične odločitve za evtanazijo starejših, nastali zaradi želje, da bi bila predstava korak k izboljšanju družbe:

“Na oder smo želeli postaviti take prizore, v katerih bi človeka tako zabolelo srce, da bi si rekel ‘Hej, videl sem samega sebe na odru’. To smo želeli doseči. Preden smo uprizorili dramo za širše občinstvo, smo dobili povratno informacijo, da smo dosegli to, kar smo nameravali. Pravzaprav je bil namen uprizoritve ‘ogledalo’ … da bi se človek vsaj v nekem prizoru zazrl na oder in videl odsev svojega življenja, tako kot v ogledalu. In v takem primeru bi lahko od gledalca pričakovali, da se malo prestraši, saj ni pričakoval, da bo na odru uzrl tudi podobnosti svojega življenja. V smislu, če se ukvarjam samo s svojim življenjem in počnem nekaj vsak dan, se mi ne zdi nič narobe; ampak če bi gledal na svoje življenje s tretjega zornega kota, bi lahko zlahka seciral celotno zadevo. Točno tako, kot lažje vidimo rešitev pri težavah ostalih ljudi, rešitev za svoje težave pa ne zmoremo najti.

Tako dramo smo postavili na oder, zato da se ljudje najdejo v njej in da se vsak pri sebi vpraša: “Kaj lahko naredim jaz in kaj lahko naredimo skupaj, da moja in naša prihodnost ne bo takšna?”. Skupaj smo hoteli narediti nekaj močnega – pokazati kaj bi se lahko zgodilo v prihodnosti, če v današnjem času ne bomo naredili koraka v pravo smer. Koraka k bližnjemu. Vsak lahko začne pri sebi. Če ne ohranjam dobrega odnosa z bližnjim, bom poklical to osebo in ji rekel nekaj, da ji bom s tem polepšal dan. In morda se bo ta oseba počutila veliko bolje in morda bo poklicala koga drugega in s tem tudi ona komu polepšala dan. Ta veriga dobrih dejanj se lahko zlomi na pol, če je ne nadaljujemo in povezujemo. Lahko pa se nadaljuje in s tem se dobra dejanja “razlezejo” med ljudmi. Zato smo mi kot majhno opozorilo in pravimo: “Ljudje, prosim, bodite pozorni na to, kaj se dogaja okoli vas in kaj vse se lahko zgodi, če ne bomo pozorni”. Potrudimo se, da takšno prihodnost, kot smo jo mi predstavili v naši drami, preprečimo s skupnimi močmi.«

Igralska zasedba predstave Vrt zemeljskih naslad – Plesen. Vir: SMC Rakovnik

Ciljno občinstvo predstave so bili odrasli stari med 13 in 30 let, pravo občinstvo pa predstavljajo tudi starejši od 30 let. Največ komentarjev in pozitivnih kritik je ekipa Gledališka plesen prejela s strani vrstnikov. Za zaključek bi rekla, da je sama predstava dosegla tisto, kar so njeni avtorji želeli – opozorilo v obliki uprizoritve, poziv k sočutju in empatiji kot korak k preprečevanju distopičnih možnosti.

Za konec pa še Žigovo sporočilo občinstvu:

“Vedno bodi spoštljiv in prijazen do vsakega človeka, saj nikoli ne veš, kaj se tej osebi v resnici dogaja v življenju in s čim se sooča.”

Intervju z Žigom je pripravila Matea Bučkal, prostovoljka Evropske solidarnostne enote.

european_solidarity_corps_LOGO_CMYK