Intervju z Urško Lončar: Umetniško delo v Knjižnici reči Dravlje
Na pobudo Oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana so konec novembra 2022 v Dravljah, na Kunaverjevi 2, odprli tretjo knjižnico reči v Ljubljani – Knjižnica reči Dravlje. Prostor mladinskega centra Zavoda MISSS – Skupaj v skupnosti, kjer se nahaja Knjižnica reči Dravlje, krasi prečudovita reprodukcija slike Ljubljanskega gradu. Slika je delo mlade umetnice Urške Lončar, ki jim je v intervjuju zaupala več o sebi in svojem delu.
Nam poveš kaj o sebi?
Moje življenje je že od malega prepleteno z umetnostjo. Ko sem bila majhna, sem zelo rada risala, še posebej like iz najljubših risank in knjig. V osnovni šoli sem imela čudovito učiteljico za likovno vzgojo, ki me je pri ustvarjanju zelo spodbujala in me tudi prijavljala na razna likovna tekmovanja. To se je nadaljevalo skozi Srednjo šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju, kjer sem razvila še posebno zanimanje za umetnostno zgodovino, arheologijo, fotografijo, ilustracijo, tuje jezike… skratka, zanimanj za različne stvari pri meni nikoli ne manjka, zato sem tudi precej težko izbrala smer nadaljnjega študija.
Najprej sem se vpisala na Naravoslovno fakulteto v Ljubljani, program Oblikovanje tekstilij in oblačil, kjer sem bila sprejeta. Vendar pa sem po enem letu ugotovila, da to ni smer, kjer želim razvijati svojo kariero, zato sem se prepisala na program Konserviranje in restavriranje likovnih del na Akademiji za umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer sem bila tudi sprejeta. Ta študijska smer mi je bila bolj pisana na kožo, saj je združevala večino tistega, kar me je zanimalo. V drugem letniku pa sem odkrila tematiko, ki je nekako »zapečatila« moje nadaljnje odločitve. Gradovi so me že od nekdaj zelo privlačili, zato sem pisala nalogo, kjer sem raziskovala dvorce na slovenskem, in ker sem v tem zelo uživala, sem se odločila podiplomski študij nadaljevati na Škotskem, na univerzi v Edinburgu, kjer obstaja program o konserviranju oz. ohranjanju in obnavljanju arhitekturne dediščine. Na univerzo sem bila sprejeta in s študijem naj bi začela septembra leta 2020, vendar pa je pandemija koronavirusa, tako kot mnogim drugim, tudi meni kar precej prekrižala načrte.
V začetku tega leta sem skoraj štiri mesece potovala po Avstraliji, kjer imam sorodnike, med drugim tudi strica, ki je eden izmed najbolj uspešnih avstralskih slikarjev in ilustratorjev. Sama si nikoli nisem upala začeti kariere kot samostojna umetnica, saj mislim, da je v našem delu sveta to vedno imelo precej negativen prizvok – v smislu mentalitete, da umetnik »strada« in da je to zelo negotova kariera. Vendar pa mislim, da dandanes negotovost sodi k opisu večine služb oz. kariernih odločitev ter da smo večinoma sami odgovorni za uspeh v kakršnikoli situaciji že smo. Moj stric mi je s podobnim odprtim načinom razmišljanja, njegovimi izkušnjami in nasveti dal zagon, da se opogumim in stopim na pot samostojne umetnice.
Po vrnitvi iz Avstralije je bil cel svet v »lockdownu«, kar je vsekakor pripomoglo k moji odločitvi, da dam študij na stran ter se posvetim ustvarjanju.
Vsak začetek je poln izzivov, ampak zdaj, po skoraj dveh letih dela kot slikarka in ilustratorka, lahko rečem, da je to res kariera, ki mi omogoča združevanje vseh stvari, ki me zanimajo, veliko raziskovanja in svobode v procesu ustvarjanja, kar sem si vedno želela.
Kako je nastala slika?
Ko sem se odločila za pot samostojne umetnice, sem bila tik pred študijem konserviranja arhitekturne dediščine, s poudarkom na grajskih stavbah. Gradovi so me vedno navdihovali, zaradi študija pa sem v tistem obdobju prebrala še ogromno literature na to temo, zato je bila odločitev, da začnem s slikanjem gradov, precej spontana. Odločila sem se, da prvo obsežnejšo kolekcijo slik posvetim slovenskim gradovom, s tem pa tudi opozorim na problem propadanja grajskih stavb v Sloveniji in obenem spomnim na njihovo lepoto ter obogatitev prostora.
Želela sem jih predstaviti čim bolj točno, da bi jih ljudje lažje prepoznali, po drugi strani pa jih združiti z dramatično krajino, ki jo tako rada slikam. Če sama nisem imela dovolj dobre fotografije, sem za nekatere referenčne fotografije prosila nekaj slovenskih fotografov, med drugim tudi Jana Mavrina, ki je posnel čudovito fotografijo Ljubljanskega gradu. V Ljubljani sem živela pet let in v tem času sem bila na Ljubljanskem gradu skoraj vsak teden, tako da grad zelo dobro poznam, kar je bila tudi odlična prednost pri slikanju.
Ustvarjati sem začela tako, da sem na platno najprej nanesla enobarvno podsliko in tako določila kompozicijo slikanih objektov, nato sem določila barvno shemo ter se nazadnje lotila slikanja končne verzije slike. Proces ustvarjanja je trajal približno dva tedna. V juniju 2022 pa je bila celotna kolekcija ’12 slovenskih gradov’, med drugim tudi slika Ljubljanskega gradu, na razstavi na Blejskem gradu.
Kakšno je tvoje sporočilo mladim?
Zadnjih nekaj let me je naučilo, da nam lahko načrti, tako hitro kot si jih postavimo, tudi padejo v vodo. Ampak dobra novica je, da se nam vedno nekje odprejo druga vrata in nam morda ponudijo ravno tisto, kar smo iskali ali si želeli. Sama sem se po navadi vdala perfekcionizmu, ki mi je govoril, da si moram izbrati eno ravno pot in se je čim bolj natančno držati, da bi dosegla to, kar si želim. In mislim, da sistem, v katerem živimo, to miselnost še podpira.
Ampak dejstvo je, da se naša osebnost skupaj z našimi zanimanji in okoliščinami spreminja, kar pomeni, da si naredimo veliko uslugo, če ostanemo radovedni in dojemljivi za različne možnosti ali smeri, ki se nam v življenju odpirajo, ter da na spremembe gledamo kot na nekaj dobrodošlega, saj jih lahko vedno obrnemo sebi v prid.
