April prinaša nov intervju, tokrat z Luko Mofardinom iz društva Focus, kjer se ukvarja s področjem energije in podnebnih sprememb. Z nami je delil svojo zgodbo, ki se je začela v času podnebnih protestov, ter razmišljanje o vlogi mladih in delavskih gibanj pri oblikovanju pravičnega zelenega prehoda. V pogovoru smo se dotaknili tudi skupnostnih sončnih elektrarn, vloge nevladnih organizacij in nujnosti globokih sistemskih sprememb za boljšo prihodnost planeta.

Kako si se začel ukvarjati s področjem energije in podnebnih sprememb? Kaj te je pritegnilo k temu?

S področjem energije in podnebnih sprememb sem se začel ukvarjati v času podnebnih protestov, ki so se takrat začeli širiti po svetu – tudi v Sloveniji, z iniciativo Mladi za podnebno pravičnost. To je bilo okoli leta 2019, ko se je začela organizacija prvega večjega protesta. Prijateljica, ki je opazila dogajanje, me je povabila zraven – in sem šel. Oba sva se nato aktivneje vključila v organizacijo protesta, kar je pripeljalo tudi do dela na vsebinskih zahtevah. Takrat se je vzpostavil močan moment, ki je pritegnil veliko ljudi, mene pa je ob tem močno zanimalo, kaj se bo dogajalo v moji prihodnosti in v prihodnosti planeta, na katerem živim. Zaradi tega sem se začel bolj poglobljeno posvečati temu področju. Ne le zaradi okoljskih sprememb na slabše, temveč tudi zaradi izrazitih družbenih neenakosti. Ne verjamem v obstoječi sistem in sem v tem gibanju videl priložnost za razvijanje neke družbene alternative.

Podnebni aktivizem (mladih) je v zadnjih letih v porastu. Kako vidiš vlogo mladih pri oblikovanju energetske prihodnosti in pri spodbujanju pravičnega zelenega prehoda?

Menim, da je vloga mladih ključna – predvsem pri začetkih sprememb. Ni pa zadostna sama po sebi, saj mladi ne morejo sami spremeniti celotnega sveta. Z vidika družbenih sprememb je pomembno, da se mladi organizirajo na način, ki presega zgolj okoljski aktivizem. Potrebno je sodelovanje z drugimi organizacijami, ki sicer niso primarno okoljsko usmerjene – kot so kulturna društva, prostovoljske organizacije, družbena gibanja –, saj bodo tudi te skupine neposredno prizadete zaradi podnebnih sprememb. Posebej pomembno pa se mi zdi povezovanje z delavskimi organizacijami. Zakaj? Ker verjamem, da so delavci gonilo sprememb. So tisti, ki se lahko organizirano uprejo obstoječemu kapitalističnemu sistemu, ga ustavijo in izbojujejo spremembe. Poleg tega lahko tudi sami sooblikujejo prihodnost – takšno, ki bo v interesu večine ljudi in v skladu z naravo. Seveda je pomembno upoštevati naravne omejitve in sodelovati s strokovnjaki. A kot vemo, stroka že desetletja opozarja na okoljsko krizo, pa kljub temu – tudi ob podpori mladih – ni prišlo do nujnih sistemskih sprememb. Zato je ključno, da se k spremembam pristopi celostno. Mladi potrebujejo več podpore, predvsem pa povezovanje z delavskimi gibanji, kjer se lahko uresniči resnična in pravična sprememba.

Kaj je poslanstvo društva Focus?

oslanstvo društva Focus je, v mojih besedah, spodbujanje družbenih sprememb za boj proti podnebnim spremembam in okoljski krizi. Ključno pri tem nam je sodelovanje z ljudmi – torej spodbujanje sprememb od spodaj navzgor – hkrati pa tudi sodelovanje z odločevalci, da se doseže spremembe od zgoraj navzdol. Le z obema pristopoma lahko dosežemo čim večji učinek.

Kateri projekt ali pobuda na podnebnem področju ti je najbolj ostala v spominu – in zakaj?

Kot posamezniku so mi najbolj ostali v spominu protesti mladih za podnebno pravičnost.
Z vidika dela v Focusu pa se mi zdijo posebej pomembni projekti, povezani s skupnostno samooskrbo in sončno energijo. Gre za aktivnosti, pri katerih pomagamo občanom ter lokalnim organizacijam, da se povežejo v zadruge oziroma kolektive, ki skupaj kupijo sončno elektrarno in s tem sami proizvajajo elektriko za lastne potrebe. Na ta način skupnosti pridobijo nadzor nad proizvodnjo energije in postanejo neodvisne od velikih podjetij, multinacionalk ali domačih energetskih korporacij. To je konkreten korak k pravičnejšemu in bolj trajnostnemu energetskemu sistemu.

Predvidevam, da si z zadnjim odgovorom predvsem meril na Energetsko zadrugo Zeleni Hrastnik?

Ja, tako je. Hrastnik je odličen primer in hkrati projekt, po katerem je Focus na tem področju tudi najbolj prepoznaven. Na tamkajšnji osnovni šoli smo skupaj z občino, občani in nekaterimi drugimi organizacijami postavili sončno elektrarno. Vsi akterji so se nato povezali v energetsko zadrugo, ki danes upravlja elektrarno in z njeno energijo pokriva svoje potrebe. Zadruga deluje po demokratičnih načelih – po načelu »en član, en glas« –, kar pomeni, da ima vsak član možnost soodločanja o prihodnjem razvoju projekta. Ljudje imajo neposredno korist: sredstva za proizvodnjo energije so v njihovih rokah, obenem pa projekt prinaša tudi finančne koristi.

S katerimi projekti se ukvarjaš trenutno?

Še vedno sem vključen v projekt v Hrastniku, kjer smo nedavno povezali novo skupnostno sončno elektrarno – tokrat na stavbi zdravstvenega doma. Projekt temelji na podobnem principu kot tisti na osnovni šoli: vključili smo občane in uporabnike zdravstvenega doma, ki bodo s tem imeli dostop do skupno proizvedene energije. Poleg tega se veliko posvečam projektu, ki se osredotoča na energetske skupnosti z vidika vključevanja energetsko revnih – gre za ljudi, ki si težko privoščijo osnovne energetske potrebe – kot so ogrevanje ali plačilo položnic za elektriko.

Kaj meniš, da so trenutno največji izzivi Slovenije pri prehodu v nizkoogljično družbo?

Po mojem mnenju je ključno vprašanje, kakšen prehod si sploh želimo. Prehod v nizkoogljično družbo se sicer dogaja, vendar pogosto na način, ki koristi predvsem tistim, ki že imajo ekonomsko moč – torej ljudem, ki imajo v lasti proizvodna sredstva ali pripadajo višjim slojem. Posledično večina koristi zelenega prehoda ne doseže tistih, ki jih najbolj potrebujejo, kar še dodatno poglablja družbene neenakosti. Zato menim, da mora biti prehod pravičen – usmerjen k ljudem in njihovim potrebam, ne pa k ustvarjanju dobička za kapital. Po mojem prepričanju tega ne moremo doseči znotraj obstoječega kapitalističnega sistema.

Kako vsakodnevne izbire posameznikov – npr. glede ogrevanja, mobilnosti ali porabe energije – vplivajo na podnebne spremembe?

Vpliv vsakodnevnih izbir posameznikov – na primer glede ogrevanja, mobilnosti ali porabe energije – je v veliki meri odvisen od širšega konteksta. Če se osredotočimo na primer dobre prakse, kot je združevanje ljudi v zadruge ali skupnosti, ki skupaj investirajo v skupnostno sončno elektrarno za pokrivanje lastnih energetskih potreb, potem imajo posamezniki dejansko lahko pomembnejši vpliv na zmanjševanje emisij in trajnostni razvoj. Mobilnost je v Sloveniji posebej pereča tema. Javni potniški promet je pogosto neučinkovit ali slabo dostopen, zato izbira trajnostnih oblik prevoza ni vedno realna možnost. Kjer obstajajo alternative, je seveda pomembno, da jih ljudje izbirajo – a za resničen premik so potrebne večje sistemske spremembe. Vsakodnevne odločitve posameznikov torej lahko prispevajo svoj del k rešitvi – so pomemben del mozaika. A brez spremembe sistema – ki ljudem omogoča, da sploh imajo trajnostne možnosti – ti posamezni prispevki ne bodo dovolj za preobrat. Ključno je, da sistem postane tak, ki podpira okolju prijazne izbire kot dostopne in pravične za vse.

Katere spremembe si ti osebno uvedel v svojem življenju, da bi zmanjšal svoj ogljični odtis?

Imam določeno srečo, da živim blizu svoje službe, zato ne potrebujem avtomobila. Ljubljana ima dokaj dobre javne prevozne povezave, kar mi omogoča trajnostno mobilnost. Na žalost pa nimam možnosti namestiti sončne elektrarne na strehi, saj nimam lastništva nad stanovanjem. Tako se kaže, da sem, kot veliko drugih, omejen pri uvajanju večjih individualnih sprememb v svojem življenju. Seveda se da narediti nekaj manjših prilagoditev, vendar se mi zdi ključno, da se zavedamo, kako učinkovite so te spremembe. Zato menim, da je smiselno uvajati spremembe v obnašanju in načinu delovanja, vendar hkrati ne smemo pozabiti na širše sistemske spremembe. Te so tiste, ki bodo omogočile večji in trajnejši vpliv na zmanjšanje ogljičnega odtisa.

Nekateri mladi čutijo zaskrbljenost zaradi podnebne krize, a ne vedo, kako konkretno prispevati k rešitvam. Kaj bi jim svetoval?

Zagotovo je bilo to, da sem našel skupnost, ki čuti podobne stvari in je pripravljena nekaj spremeniti, tisto, kar je meni najbolj pomagalo. Najboljši nasvet, kar bi ga lahko dal, je, da se mladi pridružijo neki aktivistični, politični organizaciji, kot so Mladi za podnebno pravičnost, ali drugim organizacijam, ki se osredotočajo na okoljske in podnebne spremembe ali organiziranje delavstva. S tem, ko se organizira delavstvo, se potem odpre tudi neke druge možnosti za večje družbene spremembe. V trenutnem zgodovinskem trenutku delavstvo na žalost ni tako organizirano, da bi lahko doseglo velike spremembe in rešilo podnebno krizo. Morda še en nasvet – ni potrebno čakati na obstoječe organizacije, lahko tudi sami poskusite organizirati skupnost ali akcijo v svojem okolju. Pomembno je, da se aktiviramo, povežemo z drugimi in začnemo delovati.

Bi z nami delil kakšno prigodo, ki se ti je zgodila pri aktivistični akciji?

Spomnim se, da smo enkrat na Trgu republike organizirali akcijo, kjer smo postavili velik plakat z upodobljeno gorečo Zemljo. Ideja je bila, da bi se skupina ljudi postavila v obliki številke 1,5 ali nekaj podobnega, kar bi simboliziralo cilje podnebnih sprememb. Vendar pa so se tik pred akcijo nekateri ljudje odpovedali, zato smo začeli klicati naključne dijake in mimoidoče, da bi se pridružili. Na koncu smo vseeno uspeli zbrati dovolj ljudi, da smo ustvarili izjemen vizualni učinek. Celotna akcija je bila zelo zanimiva in nas je naučila, kako pomembno je prilagajanje in iskanje rešitev v trenutkih, ko stvari ne gredo po načrtu.

Kako pomembne so nevladne organizacije pri oblikovanju energetskih in podnebnih politik?

Sicer sem tudi jaz del nevladne okoljske organizacije, sem pa zelo kritičen do okoljskih nevladnih organizacij, ki si prizadevajo, da so v kontaktu z odločevalci in skušajo vplivati na njih ter uvesti bolj zelene politike. Ta prizadevanja pogosto pomenijo, da morajo prilagoditi svoj diskurz glede na politično situacijo. To včasih privede do tega, da se njihove zahteve in uvidi nekoliko omilijo, da bi bile bolj sprejemljive za odločevalce, kar na koncu pomeni, da ne zahtevajo dovoljšnih sprememb. Veliko jih tudi razmišlja na način, da bo vsaka sprememba pripeljala do dovolj velike spremembe, kar ni res. S političnega vidika je vlikokrat lahko problem v nevladnih organizacijah, da njihove besede in dejanja ne izražajo neko nuje po sistemskih spremembah oz. po tem, da se zamenja kapitalizem za drug sistem, ki bo bolj pravičen. Organizacije se velikokrat omejijo – lahko tudi tako, da rečejo, da se bodo osredotočali samo na okoljske težave, čeprav so v bistvu vse te težave povezane. Zaradi tega je vloga nevladnih okoljskih organizacij lahko dvosmerna: lahko pozitivno prispevajo k določenim spremembam, vendar pa lahko tudi nehote legitimirajo sistem, ker mu lahko dajo nek prav, ker sodelujejo z njim.

Se ti zdi, da se glas organizacij, ki se ukvarjajo s podnebjem in energijo, v Sloveniji dovolj sliši?

Če se vprašanje nanaša na organizacije, ki se ukvarjajo s pravičnim prehodom in pravičnimi vidiki podnebja in energije – definitivno ne. Vsaj na tem področju se večinoma gleda na to, kakšni so pogledi velikih energetskih podjetij in odločevalcev, ki so povezani s temi podjetji. Nenazadnje imamo predsednika vlade, ki je bil prej v energetskem podjetju. Na nek način definitivno ne, ampak hkrati se moramo zavedati, da je trenutni kapitalistični sistem narejen tako, da glasovi proti njemu ne bodo slišani iz samega sistema. Slišali se bodo tisti glasovi, ki imajo ekonomsko in posledično politično moč ter moč vpliva na odločevalce. Organizacije niso dovolj slišane in z nekega sistemskega vidika se lahko vidi, zakaj je temu tako.

Kaj bi bilo treba izboljšati pri vključevanju strokovne javnosti v odločitve?

Zdi se mi, da se strokovna javnost velikokrat vključuje v odločitve na način, da so ustvarjena posvetovalna telesa, ki dajejo priporočila, vendar se ta priporočila pogosto ne upoštevajo, ker so pogosto v nasprotju s politično prevladujočo smerjo. Druga možnost je, da se upoštevajo tisti strokovnjaki, ki potrjujejo mnenja, ki so usklajena s političnimi odločitvami. Na primer, pogosto se posluša ekonomiste, vendar je v ekonomiji veliko različnih pogledov o tem, kako podnebne spremembe vplivajo na ekonomijo in kako so povezana z našim ekonomskim sistemom. Večinoma pa se posluša tiste, ki so neoliberalni, neoklasični ekonomisti, ki verjamejo, da lahko kapitalizem reši podnebno in okoljsko krizo ter da je neskončna rast mogoča in potrebna. Vendar pa raziskave drugih strokovnjakov kažejo, da to ni res – ne moremo neskončno rasti in hkrati rešiti podnebne in energetske krize na pravičen način. Strokovna javnost ni vedno enoznačna, zato je ključno, katero mnenje se upošteva in katero se ignorira.

Aprila praznujemo dan Zemlje. Kaj bi sporočil mladim, ki jih skrbi prihodnost planeta?

Imamo še nekaj časa, da skušamo rešiti naš planet. Sicer gre na slabše, ampak še vedno je nekaj možnosti. Odločitev je na nas, da se aktiviramo in poskušamo spremeniti to. Ni nujno, da bomo uspeli v tem, vendar ni druge možnosti, kot da se borimo in poskusimo doseči pravičen in zelen sistem za ljudi, naravo in okolje. Nujno je, da spremenimo kapitalizem in uvedemo nov sistem. Prvi korak je, da se mladi organizirajo v organizacijah, ki sem jih omenil že v tem intervjuju. Še imamo priložnost za spremembe – a moramo se aktivirati zdaj.