Radio Študent se pridružuje kampanji Mladinsko delo – aktivni za prihodnost. Nedavno je s tRŠnico praznoval 56. rojstni dan.

Sonce je sijalo in seveda sem, kot se spodobi, zamujal. Saj Radio Študent (RŠ) vsako leto praznuje, včasih praznuje od 5. maja, včasih od 6., včasih od 7. ali 8., vedno, tudi letos pa ‒ 9. maja. Takrat je namreč pred 56 leti prvič oddajal iz zdaj že mitične kleti v Rožni dolini. Letos se je, po nekaj letih premora in popotovanja od domače Rožne doline v Šiško in nazaj, praznovanje vrnilo v AKC Metelkova mesto, kjer je radio obeležil že kar nekaj (morda tudi najbolj znamenitih) rojstnodnevnih praznovanj.

Rojstni dan RŠ je sicer že zdavnaj postal del ljubljanske “ljudske” kulture ‒ eden tistih dogodkov, na katere lahko z gotovostjo računaš kot na to, da bo sonce vzšlo na vzhodu. V nekem smislu je to praznovanje vrhunec “radijskega” leta, ki prav kot “cerkveno” leto kroži okoli nekaj opornih točk, nekaj velikih praznikov. Radijsko leto se tako začne konec septembra s “pripovedovalsko budnico” ‒ napovedjo vrnitve jutranjih programov s poletnega dopusta ‒ in konča z velikim praznovanjem radijskega rojstnega dne. Med budnico in rojstnim dnevom se zgodita obe avdiciji, novoletna zabava in festival Tresk, med rojstnim dnevom in budnico pa Klubski maraton in sodelavsko-veteranski piknik … in tako tečejo leta sodelavkam in poslušalkam RŠ po naši navadi in našem običaju, našem lastnem, alternativnem koledarju. 

Letošnje leto nam je naklonilo 9. maj na petek ‒ kar je vedno pomemben faktor za dober žur (pa še to: tudi leta 1969 je bil 9. maj v petek, kar gotovo omogoča domnevo, da so prvi ereševci večer prvega oddajanja dobro zalili), pa tudi za prodajo vstopnic. Špiker Juš je po napovedovalsko lepo strnil dogajanje:

“Danes se dogaja praznovanje enega čudovitega radia. Imamo polno Metelkovo res dobrih stvari in ljudi.”

Vanja Gajić, soorganizatorka dnevnega dela praznovanja je o njem zapisala:

“To je market za broke ljudi. Če ste broke, ste dobrodošli med svoje ljudi. Če niste broke, naj vam bo, vseeno ste dobrodošli, svoje bogastvo lahko pridete razsipat s prostovoljnimi prispevki.” 

Praznovanje se je začelo okrog 16. ure. Namesto v zadnjih letih običajnih okroglih smo letos razstavili kvadratne mize in povabili: “fine prijateljske organizacije, da nam bodo delale družbo”, da se na njih razstavijo in predstavijo. “Nisem pričakovala, da se bo toliko dogajalo hkrati ‒ je kar kaos, ampak dober kaos,” je povedala sodelavka univerzitetne redakcije Maša, ki je sicer malo pogrešala okrogle mize in diskurzivni program minulih let.

“Ja, danes so vse mize kvadratne, na to sploh nisem pomislil, dokler me nisi vprašal,” je priznal tudi Izidor, filozof in mizar, ki je bil sicer v petek zadolžen za kuhanje kave: “Veš kaj, jaz že leta ne hodim po okroglih mizah in tovrstnih javnih dogodkih. Težko bi ocenil ali jih pogrešam … morda jih pogrešam, ampak samo kot fizične objekte. Verjamem pa da še obstajajo.” Optimistično je nadaljeval: “Ali bi rabili kakšno okroglo mizo? Če dobim naročilo začnemo delat okrogle mize, toliko okroglih miz ti še nisi videli!” Skratka človek si je lahko postregel s kavo, natisnil majico, sfriziral “sebe ali svoje kolo” ‒ na frizerke je še ob 17. uri nestrpno čakal nekdanji odgovorni urednik Matjaž Zorec, drugo pa je izkoristila Patricija: “RŠ je ful zakon! Na tem festivalom se lahko naučiš ful enih veščin. Midve sva recimo ravnokar popravljali moj bajk, tko da sva se naučili zamenjat zračnico.” 

Vse to se je torej počasi in lagodno zibalo proti večeru, ljudje so ob spremljavi šlagerjev, ki sta jih vrteli avtorici oddaj Kafe sa Šlagom, ekipa Tetkine radosti, pridružila pa se jim je tudi kultna Nedeljske šlagerica, posedali po robnikih, postavali po vogalih in se sprehajali med stojnicami in košarkarskim igriščem. “Odlično je, ob petih so že sami bengerji, tako da me že skrbi, kaj bo zvečer,” je bil odgovorno zaskrbljen Zorec. 

V takem vzdušju človeku ne ostane drugega, kot da začne kakšno debato. Na preži za primerno žrtvijo sem pritaval do košarkarskega igrišča na južnem delu Metelkova in tam naletel na Vala, sodelavca kulturne redakcije, ki je zavit v lahek spomladanski plašč izgledal precej filozofsko razpoložen. “Nisem hotel zgledat preveč filozofski,” so bile njegove prve besede na moje očitke, “pravzaprav sem včasih kar dosti igral košarko, pa sem potem malo opustil, zdaj mi je pa malo žal, sem malo ljubosumen, ne.” In res so se po igrišču na obeh straneh podile trojice košarkašinj in košarkašev v ekipah z imeni kot so “Ime ekipe”, “Ball cousins”, “Dijakobinke” in “Rhyme kickers”.

Pod belim baldahinčkom, kjer so se pred soncem skrivali tehnik in komentatorja ‒ del tekem smo namreč prenašali tudi v etru ‒ je na mizi čakala trofeja, za katero so se borili: “Lovorika je iz ene stare vaze, s spreji pobarvana na roza in gor s flumastrom piše “prvi pokal Nejca Marcena,” jo je opisal Jaka Virant, organizator turnirja. “Poimenovali smo ga pokal Nejca Marcena, ker bi bil danes rojstni dan enega izmed najboljših od nas, Nejca Marcena, hkrati je to rojstni dan Radia Študent, hkrati je to rojstni dan nove Evrope, ki je premagala fašizem pred osemdesetimi leti, drugače je pa to basket: mlado, staro, lepo, grdo, levo, desno, ta spol, oni spol, tretji spol …”

Urška, ki si je ravnokar pri sitotiskarju ozaljšala majice in kuhinjske krpe je bila navdušena: “nad športno aktivnostjo levičarjev na košarkaškem igrišču. Jaz kar navijam za ustanovitev športne redakcije RŠ, da se natisne košarkarske hlače in vzpodbuja pripadnice drugih spolov, da sodelujejo na igrišču.” Tudi Tia Kozjek, urednica aktualno-politične redakcije se je strinjala: “Sem zelo vesela, da imamo ta basket turnir, osebno sicer preferiram fuzbal, ampak sem se prilagodila za voljo lokacije.” 

No, kakorkoli, vzdušje ob košarkarskem igrišču ni bilo najbolj naklonjeno mojim poskusom anketiranja občinstva. “Ne vem … ne bom razvil te primerjave Bešter, košarko gledam, nehi,” mi je zabrusil Blaž, da bi se me znebil. Seveda, ko pa sem hodil naokoli in spraševal ljudi, ali vedo, da ima RŠ tudi status mladinskega centra. Večini se o tem ni kaj prida sanjalo, nekateri, recimo Aleš Belšak, vodja lektorske službe, pa nad tem niso bili pretirano presenečeni, “se mi je zdelo, da bi RŠ lahko tako definiral, ja”.

Jaka Virant, ki je trenutno tudi aktiven v pedagoškem poklicu, je imel za to pojasnilo:

“Naziv mladinski center mi je ponavadi znak, da je to nekaj neavtonomnega, da je na primer neki zavod, ki ga ustanovi občina. Ereš pa ni ravno to, ereš je  mladinski center v smislu tega, da da se tam mladi zbirajo. Ni nekih zunanjih urejevalcev in odločevalcev, ki lahko kaj preprečijo ali pa se jim mora radio zagovarjati in je zaradi tega tako svoboden mladinski prostor … Recimo v nekem mladinskem centru, ki je v vsaki občini ima pač kontrolo neki uslužbenec, včasih na javni delih, včasih tako, včasih drugače. Ta tam bdi dan in noč, ima ključe in ga morajo prositi, mladi za dostop. Sicer imajo proste roke, da tam ustvarjajo, ampak ni pa to zares njihov prostor.”

Jurij iz informacijsko-tehnološke službe RŠ je razliko med RŠ in mladinskim centrom povzel takole:

“Klasičen mladinski center, se mi zdi, predpostavlja nekoga, ki je izkušenj in neke mlade, si predstavljam, da imaš neke dve celici, ki obstajata ločeno ena od druge. RŠ pa briše to razliko po mojem, ves čas je v tem prehodu, en tak fluksus je recimo. RŠ ljud pač ohranja mlade.”

Take in podobne nazore so izrazili tudi drugi moji sogovorniki in sogovornice, Ana, denimo, je o razmerju med “mladinskim delavcem” in “ereševko” rekla: “Ja situationship je, ker včasih delaš z mladimi, včasih pa si mlad. Dialektika, ne. Prašaj me kaj drugega ne, kaj bolj pametnega.”

Treba je sicer povedati, da večina mojih sogovornic in sogovornikov ni ravno pogosto obiskovala kakšnih drugih mladinskih centrov in imajo o njihovem delovanju očitno predvsem prgišče domnev in morda ščepec predsodkov. Toda konsenz je bil vendar tale: na RŠ-u mladi delajo sami s sabo. To je tudi najbolj očitna značilnost radijskega “izobraževalnega” procesa, nekakšno vrstniško učenje, ki se prenaša z generacije na generacijo sodelavk in ni toliko važno, koliko je kdo star, ampak predvsem, ali že ima kakšne izkušnje, ki jih lahko preda.

Odgovornost se prav tako podeljuje med sodelavkami ‒ na demokratičnih volitvah, kar ima seveda svoje prednosti, pa tudi slabosti (glavna med njimi je ta, da smo vsi, ki smo še aktivni na RŠ, večino svojih izkušenj pridobili prav na radiu, kar lahko povzroči nekakšno ozkoglednost in vasezaverovanost). Oziroma, kot je dejal Jaka Virant: “Tako imam jaz s tretješolci: če ni sodnika se morajo zmenit, če je sodnik varajo sodnika. Res, res in pol sem jim tako rekel: jaz ne bom sodil, vi si sami sodite, če se skregate vzamem žogo. In pol imamo skupščino, ne, kaj bomo zdaj … Tako, da se morajo zmenit.”

RŠ res izobražuje, toda izobražuje tako, da vsakomur, ki se prebije med sodelavke in sodelavce, priznava, da ima pravzaprav nekaj povedati, da njeno ali njegovo mnenje, pa tudi izraz nekaj šteje. Bodisi pri pripravljanju oddaj, vodenju programa, ali pa navsezadnje tudi vodenju institucije. Bistveno poslanstvo RŠ navsezadnje ni izobraževati navznoter, ampak govoriti navzven ‒ in v zasledovanju tega konkretnega in dejanskega družbenega cilja, smo se vsi prisiljeni tudi česa naučiti. To daje povprečnemu ereševcu in ereševki vendarle več zaupanja vase in v svojo skupnost, pa tudi občutek dostojanstva, ki ga zgolj slušatelj predavanja, udeleženec delavnice ali izobraževanja ne občuti tako zlahka. Navsezadnje je posledica praktičnega dela ‒ in v tem smislu zahteva tudi nekaj truda (saj ti, kot se pogosto zgodi,  marsičesa tudi nihče ne pove).

Nekdanji odgovorni urednik Matjaž Zorec je prepričan: 

“RŠ ti na tistih področjih, kjer deluje ‒ radijsko, kritiško in novinarsko delo ‒ da znanje in izkušnje, ki jih nikjer drugje ne dobiš. Nikjer drugje tudi ne moreš tako svobodno in široko prakticirat svoje obrti. Ampak po drugi strani pa … V širšem svetu, po mojih izkušnjah to, da nekaj znaš dost dobro delati, ne pomeni ravno veliko. Se mi zdi, da sem pri delu za “kao” bolj resne medije kot je RŠ opazil precej več šalabajzerstva kot na RŠ ‒ in na RŠ je tudi kar precej šalabajzerstva.”

Dobro, resda je bilo vzdušje praznično in smo se pač morali malo potrepljati po ramenih. Ampak vseeno ‒ prostorov, kot je RŠ, je vedno manj. Prostorov, ki bi bili odprti za tveganje, ki ga prinaša to, da prepustiš ljudem odgovornost za njihovo delo, izrekanje in usodo. Prostorov, v katerih lahko tudi, ali pa predvsem, mladi, spregovorijo iz svoje skupnosti o svoji skupnosti, o tem, kar jim je pomembno, in to svoje sporočilo namenijo najširši javnosti. Prostorov, kjer se je treba znati dogovoriti. Prostorov, ki niso cinični ‒ samo stopnička na karierni poti, alineja v življenjepisu, postanek, preden se začne “resnično” življenje z “resničnimi” odgovornostmi.

Ali kot je dejal špiker Juš:

“Jaz ne vem zakaj, jaz ne vem od kod, ker nam vendar ves čas govorijo, da Radia Študent nihče ne posluša ‒ pa od kod potem pridejo vsi ti ljudje, taka masa novih ljudi, ki bi najraje na svetu delali na Radiu Študent?”

Obenem pa je rojstni dan RŠ, vsaj zame, še vedno povezan z neko čudno razcepljenostjo. Po eni strani je vsako dodatno leto, ki ga RŠ preživi in doživi še vedno svojevrsten uspeh ‒ proti vsem pričakovanjem in zdravemu razumu. Po drugi strani pa je z vsakim minulim letom ereševska tradicija daljša, košatejša in častitljivejša – kot brada kralja Matjaža. Naše korenine so vedno globlje ‒ občutek, da je že jutri lahko vse drugače, pa kljub temu vztraja. Ta občutek je morda bistveno ereševski; mogoče se že jutri vse sesuje, mogoče pa ravno jutri vendarle tudi RŠ postane tisto, kar bi hotel in moral biti že včeraj. 

No, potem mi je za modrovanja zmanjkalo baterije v snemalki ‒ sicer pa so se začeli koncerti.

Zapisal Vid Bešter, odgovorni urednik RŠ

Avtor naslovne fotografije: Izak Kermc