Njegov zapis lahko preberete spodaj!

Moje ime je Marcos in sem 24-letni prostovoljec iz Španije. Pred kratkim sem zaključil dolgoročni prostovoljski projekt v okviru programa Evropska solidarnostna enota v Zavodu Manipura.

V Manipuru sem preživel skoraj leto dni, najprej na kratkoročnem, nato pa še 10 mesecev na dolgoročnem prostovoljstvu. V tem času sem sodeloval pri različnih dejavnostih: pomagal sem v centru za osebe z motnjami v razvoju, izvajal programe v mladinskem centru za mladostnike, ki so opustili šolanje, delal na ekoloških kmetijah, pomagal v zavetiščih za živali in opravljal različna ročna dela okoli hiše.

Kot vidite, sem imel priložnost preizkusiti marsikaj. A ena najmočnejših izkušenj tega projekta je bilo življenje z mladimi iz različnih koncev sveta – s kratkoročnimi prostovoljci, ki so prihajali na osem-tedenske programe, tako kot sem tudi sam na začetku.

To medkulturno okolje je postalo nepričakovan, a izjemno močan del mojega doživetja. Spoznal sem, kako globoke vezi se lahko ustvarijo v zelo kratkem času in kako dragoceno je, da se naučiš prilagajati različnim kulturnim navadam. Seveda ni bilo vedno lahko – še posebej ob slovesih, ko so kratkoročni prostovoljci odšli, jaz pa sem ostal.

Spomnim se prvega slovesa. Jokal sem, kot še nikoli. To je bilo po mojem kratkoročnem programu, ko sem se po dveh nepozabnih mesecih vrnil v Španijo. Prehod je bil boleč – prijateljstva, občutek skupnosti, vse se je razblinilo v nekaj trenutkih. Bilo je, kot da smo skupaj živeli neko drugo življenje, ki je potem kar izginilo.

Ko sem se vrnil na dolgoročno prostovoljstvo, sem začutil enak ritem, ki me je ponovno čakal. In presenetljivo, po nekaj slovesih sem se naučil, kako se spopasti s tem ciklom prihodov in odhodov.
Danes sem bolj hvaležen, da sem te ljudi sploh spoznal, kot pa žalosten, da je naš čas skupaj minil.

Ta projekt mi je dal ogromno. Kot dolgoročni prostovoljec sem včasih prevzel tudi drugačne odgovornosti in skozi to sem začel bolje razumeti, kako takšne izkušnje ponujajo priložnost za nov začetek. Ko prideš, te nihče ne pozna, in ti ne poznaš nikogar. To je redka in dragocena priložnost, da se poglobiš vase in zavestno gradiš osebo, kakršna želiš postati.

A nekaj želim jasno povedati: ta projekt ti življenja ne bo samodejno spremenil. Ponudi ti priložnost za rast. Na tebi pa je, da se vključiš, sodeluješ in se skozi to kaj naučiš.
Skratka – dajo ti orodja, a ti si tisti, ki mora iz njih ustvariti nekaj smiselnega.

V mojem primeru mi je to uspelo. Z veseljem lahko rečem, da je bila odločitev za ta projekt najboljša odločitev v mojem življenju. In upam, da bom nekoč lahko tudi sam drugim ponudil nekaj tako pomembnega, kot je bila ta izkušnja zame.

Med bivanjem v Sloveniji sem imel tudi srečo, da sem lahko veliko potoval. Dvakrat sem obiskal Italijo, dvakrat Madžarsko, enkrat Avstrijo, Bosno in Ciper, Hrvaško pa – iskreno – sem obiskal tolikokrat, da sem prenehal šteti. (Pravzaprav trenutno potujem po Hrvaški na poti v Grčijo!)

Torej projekt ni namenjen le delu. Obstaja tudi osebni čas, počitnice in priložnost za raziskovanje. Jaz sem svoj čas izkoristil za plavanje v ledenih alpskih jezerih in raziskovanje dih jemajočih pokrajin. To je edinstvena priložnost, da spoznaš svet, se povežeš z ljudmi iz različnih okolij in rasteš – tako skozi pomoč drugim kot tudi skozi spoznavanje samega sebe.

Lahko bi pisal še dolgo, ampak za konec naj z vami delim misel, ki je zame med to izkušnjo resnično zaživela:

»Ni pomembno, kaj se ti zgodi – pomembno je, kakšen pomen daš temu, kar se je zgodilo.«

Življenje bo teklo naprej, ne glede na vse. Dogaja se že zdaj, medtem ko to bereš – in ne bo se ustavilo za nikogar.
Kar pa lahko naredimo, je, da izberemo, kako bomo svojo zgodbo razumeli – medtem ko jo živimo.

Zame pa je prav to eno najmočnejših spoznanj, kar sem jih dobil.

Zapisal: Marcos Facundo Dieguez