Na vrhuncu poletja, ko je zaradi počitnic šola v ozadju in imajo mladi še več časa za pridobivanje novih izkušenj, prostočasnih in delovnih, smo se pogovarjali z Alenko Blazinšek Domenis, direktorico Zavoda Nefiks, ki v Sloveniji skrbi za popularizacijo neformalnega izobraževanja med mladimi in beleženje tako pridobljenih kompetenc.

V pogovoru smo se dotaknili številnih možnosti, ki jih za kakovostno preživljanje prostega časa ponuja mladinski sektor, pa tudi pomena neformalnega izobraževanja za osebnostni in karierni razvoj mladih. Katere veščine, ki jih šola ne da, lahko mladi pridobijo v mladinskem sektorju in zakaj je tako pomembno, da si jih beležijo? Odgovore najdeš v tokratnem mesečnem intervjuju.

Kaj vse za kakovostno preživljanje poletnih mesecev mladim ponuja mladinski sektor?

Mladinski sektor je poln priložnosti. Če priložnosti ne najdeš, si jo v njem lahko tudi ustvariš! In to je največja dodana vrednost sektorja. Žal mi je le, da teh priložnosti ne izkoristi več mladih. Rekla bi, da bomo morali kot sektor še več napora vložiti v to. Sicer se mi pa tudi s strani mladinskih delavcev organizirane priložnosti za mlade ne zdijo slabe. Tabori, počitniške delavnice, mednarodne aktivnosti – mislim, da se nikomur ni potrebno dolgočasiti doma. 

Poletje je za mnoge mlade sinonim za brezskrbje in zabavo, je pa tudi priložnost za nabiranje dragocenih spominov, izkušenj, poznanstev. Kaj lahko mladim v tem smislu ponudi neformalno izobraževanje, česar jim šola ne more?

Poletje je tudi zame sinonim za sproščenost. Še stvari, ki jih sicer med letom opravljamo z večjo mero resnosti (včasih zategnjenosti), npr. sestanki, poleti potekajo bolj sproščeno. Ni pa nujno, da so takšne stvari manj učinkovite ali slabše. Menim, da celo nasprotno. Velikokrat se izkaže, da lahko osebe, ki se dobro zabavajo skupaj, skupaj tudi dobro organizirajo projekte ali celo vodijo podjetje. Kar lahko mladim v tem kontekstu nudi mladinsko delo in neformalno izobraževanje, so prostori in priložnosti, kjer ni ocen, ni pritiska, so samo mladi, ki so tam zaradi interesa in podobnih vrednot. In ko se takšne klape povežejo, se dogajajo stvari, ki spreminjajo življenja.

V mladinskem sektorju radi in pogosto govorimo o pomenu neformalnega izobraževanja in tako pridobljenih izkušenj. Se tega po vašem zavedajo tudi mladi?

Mislim, da je mladim zdaj to že čisto jasno. Manj pa jim je verjetno jasno, kje bodo nekoč to zares potrebovali, in posledično teže zbrati motivacijo in pogum, da se česa dejansko lotijo. Najbolj tipična oblika nabiranja izkušenj je študentsko delo, sedanjim generacijam pa je bolj kot prejšnjim pomembno tudi to, da ob tem nekaj zaslužijo. 

Zdi se, da šola vse teže dohaja mlade, njihove potrebe in preference, pa tudi sam čas, v katerem živimo. Je mladinski sektor pri tem uspešnejši?

Kar je meni zanimivo, je to, da mlade sedaj na delavnicah poslovnega bontona učijo, da je v poslovnem svetu pomembno, da smo vljudni in prijazni. Očitno to ni več samoumevno. Kakor tudi ni več samoumevno, kako se napiše “službeni” mail ali uradni dopis. Ali pa da se z nekom o nečem posvetujemo kar v telefonskem klicu. Ni nam potrebno potrebno iti tako daleč, ko za zaposlitev za mladega človeka delodajalca kličejo starši, čeprav se tudi to dogaja.

Na eni strani mladim torej umanjkajo takšne, za druge generacije čisto osnovne zadeve, po drugi strani pa tudi kompetence prihodnosti, ki so povezane z digitalizacijo in programiranjem. Mladinski sektor je mladim sposeben ponuditi razvoj kompetenc na teh dveh, pa tudi na številnih drugih področjih, ker je lahko fleksibilnejši od formalnega izobraževanja. 

Kako se komepetenca, ki jo nekdo pridobi v šoli, razlikuje od tiste, ki jo pridobi skozi neformalno izobraževanje?

Skozi neformalno izobraževanje ali celo priložnostno učenje, npr. skozi mladinske projekte, se pridobivajo bolj “sočne” kompetence – takšne z več prakse. Npr. v šoli se učimo, kaj je dobra komunikacija, v mladinskih organizacijah pa ne moreš dobro izpeljati projekta, če ne znaš dobro podajati navodil, včasih tudi v tujih jezikih. Torej fokus sploh ni na tem, da se ti učiš, ampak, je fokus na tem, da ti izvedeš neko aktivnost, pridobljeno znanje pa je samo posledica. In izkušnja tega, da ti je nekaj uspelo v realni situaciji. 

Kakšne trende na Nefiksu opažate med mladimi, ko gre za neformalno izobraževanje? Kaj jih najbolj zanima?

Mlade najbolj zanima, kako uspeti v digitalnem svetu. Ne nujno kot influencerji, lahko tudi kot ponudniki “storitev” digitalnega marketinga, grafičnega oblikovanja, hibridnega dela, kriptovalut… Iščejo pa tudi vsebine, ki jih podpirajo na področju ohranjanja duševnega zdravja oziroma duševne odpornosti, saj se soočajo s številnimi izzivi sodobnega časa. 

Zakaj je pomembno, da se neformalno pridobljene izkušnje tudi zabeležijo?

To ni pomembno samo zato, da jih lahko nekoč predložiš delodajalcu, pač pa najprej zato, da jih sam ovrednotiš, dojameš, česa si se sploh naučil, oziroma kaj sedaj novega znaš. In kadar, recimo, na zaposlitvenem razgovoru govoriš o tem, kaj znaš, si veliko bolj prepričljiv kot takrat, ko govoriš o tem, kaj si delal.

V neformalnem izobraževanju ni ocen, pogosto niti povratnih informacij o napredku. Odgovornost za to, da sploh razumeš, kaj ti neka nova izkušnja pomeni oziroma koliko je zate vredna, je na tebi. Pri nas mladim pri tem pomagamo z e-Nefiksom, digitalnim orodjem za beleženje neformalno pridobljenega znanja. Pogost pozitiven stranski učinek beleženja neformalno pridobljenih izkušenj pa je tudi dvig samozavesti in ponos nase. 

Kot marsikaj drugega je tudi sodelovanje mladih v neformalnem izobraževanju lahko pogojeno s siceršnjimi finančnimi zmožnostmi. Kaj bi svetovali mladini iz socialno šibkejših okolij, ki si želi počitnice preživeti kakovostno?

Da čisto brezplačnega kosila vendarle ni. Če se želijo dobro imeti, je to, da preberejo kak mladinski obvestilnik ali prebrskajo spletne strani organizacij, najmanj, kar morajo storiti. Ogromno je tudi brezplačnih priložnosti, zlasti na področju mednarodnega mladinskega sodelovanja. Lahko pa se na kakšno aktivnost, ki jim je všeč, a je plačljiva, prijavijo kot prostovoljci in pomagajo pri izpeljavi. Včasih je biti v ozadju zadev še bolj zabavno. Ko mladi ugotovijo, kako zadeve potekajo, in se vključijo v sodelovanje v mladinskih organizacijah, pa se jim odpre širok spekter brezplačnih priložnosti, tudi po njihovi meri. Upam si trditi, da se za vsakega, ki je pripravljen dati nekaj od sebe, najde kakšna dobra priložnost.

Poletne mesece številni mladi izkoristijo za delo. Kaj jim glede tega svetujete na Zavodu Nefiks, tudi partnerju projekta DD – Dostojno delo?

Delo je za mlade zagotovo dobra izkušnja. Seveda je pošteno, da je tudi prvo študentsko delo dostojna izkušnja z jasnimi pravili dela in ustreznim, vnaprej znanim plačilom. Kaj točno to pomeni, lahko mladi izvejo na naših delavnicah, na katere jih seveda toplo vabim.

Je pa zanimivo, kako se je v zadnjih letih obrnila situacija na trgu dela in kako so včasih mladi iskali delo, zdaj pa skoraj delo poišče mlade. Mladi so v kar dobrem položaju, ko gre za zaposlovanje, in imajo veliko možnosti poiskati dostojne oblike dela. Škoda je, da v tem mnoštvu izbire kakšen mlad človek dobi negativno izkušnjo dela. 

Za zaključek vendarle bolj “poletno” vprašanje: kako ste v svoji mladosti najraje preživljali poletja? Vam je ostalo kakšno še posebej v spominu? 

Mislim, da se to, kar sem poleti najraje počela v mladosti, do danes ni prav dosti spremenilo. Vedno sem rada raziskovala – potepanja, odkrivanje novih krajev, srečevanja z ljudmi in doživljanje novih izkušenj mi pomenijo največ. Še posebej mi je ostalo v spominu poletje, ko sem se popolnoma sama odpravila na tečaj italijanščine na Sicilijo. Hitro sem ugotovila, da na Siciliji ne govorijo čisto »šolske« italijanščine – kar sicer ni opravičilo, da danes govorim le osnove –, sem pa odkrila nekaj še pomembnejšega: Sicilija ima poseben čar. Bila je navdihujoča, kasneje so se mi pridružili še prijatelji in skupaj smo ustvarili nepozabne spomine. Nekaj podobnega sem doživlja tudi ob udeležbi v mladinskih mednarodnih programih.

Moja izkušnja je, da se največ zgodi, ko stopimo iz cone udobja in si dovolimo biti odprti. Takrat se začne proces pridobivanja izkušenj in življenjskih spoznanj, ki nas oblikujejo – ne le kot posameznike, temveč tudi kot sodelavce, vodje, prijatelje. In prav te izkušnje te naredijo edinstvenega – v življenju in na delovnem mestu!